SEXY MUMMY SAYS: BYE-BYE BABIES

Po dolgem času je na razpored prišel spet prvi pomladni dan… ali je bil včeraj (21.3.) ali predvčerajšnjim pa mi bolj kot ne dol visi (res je… staram se… bejbike gredo na jug… odličen porno naslov, če lahko dodam). Je pa tako, če je bil prvi pomladni dan 20.3.-petek, potem naj kurenti malo bolj povadijo tisto njihovo skakanje, ki je namenjeno preganjanju zime. Predlagam najem trebušne plesalke, striptizete Naje ali pa break-dancerjev, da jih nauče kakšno novo koreografijo, ker se jim zima z enimi in istimi muvi že pošteno smeji v fris. In če je že kdo komu pognal strah v kosti, je bila to letos zima… hudičevo strah me je bilo, da se belina nikoli ne bo končala! Da ne govorim, da je Car zaradi podhladitve in ostalih neljubih zadev še danes v bolnici, ker mu presajajo notranje organe in čistijo žile. Sedaj ne bo več kot rešilec – z izmenjujočimi delujočimi lučmi, ampak bo svetil kot deklica z vžigalicami… sam ona umre… fak, Car don’t you die on me… mehanik pa bi tudi lahko že poklical, da ga lahko odpeljem domov – mojo legendo.

In prišel je še en dan… prvič, če lahko dodam. Naredila sem čistko čevljev, mojih otročkov. 10 jih gre v prodajo / dar… what ever, samo, da grejo, ker rabim plac za nove… lepše. Je pa tako, da ne glede na to, da je njihov čas pod mano minil, ne glede na to, da so proti novim bolj ne-lepi, me loves my babies… even ugly ones… 2 para pa sem postavila pred smeti. V upanju,da pridejo prav kakemu, slučajno bosemu mimoidočemu. Dobro se z dobrim poplača… predvidevam, da to pomeni, da bom na e-bayu zbidala tista dva para!!!

In še ena mimohodka. Če se vrnemo na to kakšna prasica je bila letos zima. Spomnite se reklame. Bejba koplje po snegu z golimi rokami (who in the right mind does that…). Bejba obla nek les in napol poobla tudi svoje ročice… again… who in the right… če ne drugega si lahko neko trsko zapičiš deep downs inside… pa se pol delaj pomembno z drgnjenjem po lesu (that didn’t come out right)… in potem še bejba cokla v coklah pač in si maže trde otiščance… no in ker moje krhke ročice ne prenesejo več razpokanosti, zategnjenosti…, in ker tista old school krema *48 ni več tako dobra kot včasih… sem se odločila iti po to kremo za roke… ker je narejena po norveški formuli!!! In če tista bejba lahko koplje po snegu in obla z rokami… potem vam z veseljem sporočam, da ceste nikoli več ne bodo zasnežene in mizarske storitve bodo moj fetiš. Zglasite se pri Lady Amerie – hand cream: Cause we can, s.p.

*

DEJSTVO DNEVA

Not all men annoy us. Some men are gay.

SLIKA DNEVA

THE ULTIMATE WINTER WEEKEND

Vikend je minil v znamenju snega, gin tonica, decov in mene… nekje daleč… na Kopah.

DAY #1:

Odhod na Kope nekje okoli 17h. Tako pozno zato, ker sta vsega kriva moj mož in njegov sodelavec, ker sta predolgo iskala aceton brez acetona. Mislim moški… lahko bi malo bolje vedeli kako… oz. kje stvari stojijo… za ženske kaprice. Naj pripomnim, da aceton od essence v roza barvi, z wannabe vonjem po jagodah, še vedno velja za best of the best.

Na poti je sledil nakup limon, tonica, fishmaca in ogorčenje, da ima tudi Velenjski mini Špar solate – samo Interšpar Vič nima narejenih solat. Sem že v fazi pisanja pritožbe!

Ob neki uri, ki ne vem koliko je odbila, smo prišli na Kope. Bela snežna idila me je spomnila zakaj sem otrok sonca – zato, ker sem pač rojena poleti (duh), ker me nenehno zebe in ker me nekje v belih hribih zagrabi panika »ali mi bo sploh še kdaj toplo?«.

Do dna sem izpila rdečega kuhanega, ki je v Ljubljani naravnost oduren, tam nekje zgoraj pa kar odličen. Zapozirala še nekaj motnih fotk in z največjim veseljem odšla v najbolj old school hotel ever – navdihnil jih je socializem.

Soba je bila… pač za prespat. Restavracija pa meni osebno odlična. Za večerjo sem jedla ocvrto ribo. Imeli pa so še špinačo, gobovo omako, pečen krompir, riž z zelenjavo… skratka stvari, ki se jih kuha bolj doma. Bila sem navdušena.

Po pojedini je sledilo nalivanje z G&T-jem in siljenje s tarokom in Pagatom – paličke imam pač rada… al neki.

DAY #2:

Old school zajtrk. Viki krema v malem pakiranju, žrla sem kot mali otrok.

Vreme brutalno sončno zato sledi odhod na Kope. Kombinezon sem si navlekla nase po ene 10ih letih in bila nad tem več kot navdušena, kot mali otročki, ki stopicljajo na mestu – by d potka, picajzlčki imajo ibr lepe kombinezončke (v naših letih smo imeli kodrlajsaste). Po izpitju do dna… čaja, sem odšla kaskaderskim podvigom nasproti. Mini strmino, rezervirano za mladiče, sem okupirala z lepimi, z roza platnom plepletenimi sanmi (v mojem otroštvu nismo imeli za platno… samo les pa pejmo… pa smo šli). Spusti so bili bolj klavrni, ker se je sneg uklonil pod mojo težo in namesto, da bi drsela… sem se bolj pogreznila. Ampak je bilo fun. Za črtico čez A sem se še odkotalila po klancu navzdol – malo mi je bilo slabo.

Kasneje smo šli do partizanskih koč. Z avtom ni šlo, ker je Alfa en navaden jajc bil led… peš pa tudi nismo kaj posebej daleč prišli, ker se je preveč ugrezalo in navsezadnje, ker me je bilo zaradi preciznega poznavanja gozdnih živali strah, videla sem namreč medvedovo stopinja…

Sem se pa spravila delati snežnaka-injo. Ime ji je Enđi (na sliki), fun as hell… pa še fakiča je kazala. Bitchy… just like me!

Preostanek dneva je bil v znamenju G&T-ja, pice in spanja.

DAY #3:

Fucked up dan again. Sonce je pripekalo.

Zjutraj sem si privoščila čokolino/lešnik. Mljask. Kot, da bi jedla veliko čokoljad z lešniki… feelin’ like mala pupika again!

Povzpeli smo se na Kope… in po borih 20ih minutah tudi sestopili… preveč je bilo lepo… ni kaj. Sem pa imela čast obiskati Velenjski grad… wuhu al neki… se pardoniram ob navduševanju nad gradom… ampak jaz sem si želela snega!

Kasneje sva z možem odšla še na Vransko na ogled v motociklistični muzej. Vse, kar lahko rečem: U-A-U. I ja bi! Približno 150 motorjev, v treh prostorih. Res, čista perfekcija. Žal pa je slikanje prepovedano, zaradi dejstva, da gre za privatno zbirko. Vsekakor priporočam obisk!

*

CAR UPDATE

Danes me je Car naučil kozjih molitvic. Užgal – crknil x 10. Na srečo je mali pupiki na pomoč ponovno priskočil Daddy Cool in postavil diagnozo:

DC: »Tamala, a ti maš kej bencina«.

A: Ja itak,da ja… sicer zlo mal… ampak sem ga mela že mn…

DC: »Nimaš bencina«.

Pa sem šla… po kantico z bencinom, vsebino pretočila v Carja… in glej ga zlomka… Car je užgal. Se učim…

*

DEJSTVO DNEVA:

I care about three things. Money, the pleasures money brings me, and me.

*

ČEVLJI DNEVA

Mine, all mine <3 hvala hubby… dan žena je kulj!

I FUCKING HATE ZIMA!

Otrok sonca sem (…a se ponavljam a ne). Mama in oče sta se očitno nekega novembrskega dneva daljnega leta ‘82 odločila pogret in nekako je prišlo do pregretja, ker 9 mesecev kasneje je bila na svet izpljunjena mala hudička. Ampak prvih nekaj mesecev nastajanja sem globoko zamrzovala v tisti pečki, zatorej so posledice vidne še danes. Še vedno sem globoko zamrznjena in če se vrnemo k prvemu stavku sem pravzaprav želela povedati, da preprosto sovražim zimo. Letošnja pa je brutalna.

Že celo življenje se jo trudim vzljubit, vendar travme so pač travme, nikoli se jih ne da povsem izkoreniniti. Kot mladič sem uživala, kot vsak. Sankanje – jupi… dokler mi ni nekdo polomil sanke! Kepanje – jupi… dokler me v desno lice ni zadela ledenka, auč. Smučanje – jupi… dokler se nisem na otroški žičnici z oversized bundo s štrikci zapletla v tisto vlečno zadevo, padla in se do vrha drajsala po trebuhu, vse dokler vrli žičničar ni ustavil žičnice. Pobrala sem se, od smučala nazaj v vrsto in zbila tiste, ki so stali v vrsti, ker je bilo preveč zaledenelo, da bi se ustavila. Nazadnje sem s smučanjem poskusila še na Krvavcu, zadnji moment me je pred možno izgubo življenja ali pa same sebe rešil smučar, ki se zna zelo glasno zadret. V megli sem namreč od smučala v prepovedano smer oz. na zaprti del smučišča. Pač blond. Tekanje na smučeh – jupi… dokler ni bilo potrebno neke 5 centimetrske rečice prečkati, enostavno preveč… nočem… dost! Drsanje – jupi… dokler na Jasni v Kranjski Gori ni nekaj prekleto fajn zadonelo. Kot sem rekla – travme!

Letos pa sem si rekla… treba zimo vzljubit. Ampak kot v vsaki zvezi, se je tudi v tej potrebno potruditi z obeh strani. V svojo obrambo lahko rečem, da se zima NI trudila (prasica). Najprej mi je sfardirbala moj vsaj približen stil oblačenja, tako, da sem primorana nase navleči tu mač preveč debele cunje in kariraste flise, žabe in podobne meni nevšečne stvari. Posledično izgledam kot pajac, zebe me še vedno pa še škornji so se strgali… očitno so bile žabe enostavno preveč za notri tlačit. ena skrb več – potrebujem nove škornje, ki so topli in ne premočijo… kje hudiča je Tom Cruise, ko potrebujem razrešitev nemogoče misije!? Če nadaljujem, zaradi rokavic sem si zlomila noht – do živega, ker mi je pri zapiranju vrat skliznilo, noht se je obrnil in počil… skomina… Zaradi brutalnega mraza zebe tudi Carja, včeraj mu je zamrznila ključavnica in tako seveda nisem mogla zapreti vrat. Tisto ročko sem malo kasneje zbezala ven z mini ključem. Da ne govorim, da snega je absolutno preveč, kar pomeni, da moram čistit Carja, ker sem s plavimi na »ti« pa se mi zdi škoda, da bi sedaj prijateljstvo uničila zaradi snega na njem in odštela še moj neprecenljivi đeparac. Pucanje povzroči zanohtanje, premočene škornje in tako sem bila zopet globoko podhlajena. Sem pa Carju kupila novo metlico… upam, da zapade še kakšen snegolino, da bojo vsi, ki so zjala prodajal in s prstom kazali name, kako ne znam pucati snega, ob videnem globoko v šoku, ker je moja metlica z raztegljivim ročajem! A čem sploh zgubljat besede o cestarjih… ok ne! Ampak to še ni vse… itak! Ker ne bi bila rada neka fina pičolina, ki ne gre nikamor s kolegi, ker je premrzlo za njeno kaloriferirano kri, sem se odločila, da na razprodajah nabavim nekaj toplih, nepremočljivih zadev za sankanje, drsanje in mavžanje porednih. Roza bi. Najprej, roza zimskih zadev je fucked up premalo oziroma nič. Ko sem med vso to zimsko znižano navlako našla fuchsia hlače, so bile te seveda 300+€ znižane za 20%. Hvala res. Rokavice 70€. A ste resni?!? Zima je predrag šport. Sploh se ne grem več. Raje sem razvajena!

MISEL DNEVA:

The quiet scares me cause it screams the truth.

SNEG GRE… GLEJ ZUNAJ SNEG GRE

Po domače povedano – zopet se odvija žalostna zgodba. Jebeš belo snežinko, ki pada, ker žal ni edina. Ni mi kulj, da bo pobeljen sosednji breg, ker sosednji breg še vedno predstavlja LJ-city in moje preljubo mestece je vse prej kot snow proof.

20 let nazaj nisem imela nič proti metrski gmoti, ki me je zjutraj pričakala. Super je bilo stopicljati v pogrezajočo se belino. Fino je bilo sankanje ali kaskadersko spuščanje z gumami po najmanjšem hribčku možnem – samo, da je šibalo. Tudi proti ledenki v levo lice (ali je bilo desno?) nisem imela nič proti… danes pa sem za belo že prestara. Zjutraj se namreč ne odpravljam peš na 10 metrov oddaljeno delovno mesto, popoldne nimam časa skočit v najbolj grd kombinezon na naramnice in niti pod razno nimam časa po zaključenih kozlarijah roke in noge še pol ure namakati v ledeni vodi zaradi ozeblin. Staram se. Pa skrbi me za Carja, ki je bil v tovrstnih vremenskih razmerah v svoji kučici v kateri počiva sedaj nekdo drug.

Priznam, sneg je sicer kulj. Sneg je zabavna zadevščina… IZVEN LJUBLJANE!? Izdelava snežnaka je moj snegolinski fetiš. Metanje po snegu in nevednost ob kateri kamen boš zdaj zdaj priletel ima tudi svoj čar, ampak vse to samo takrat, ko ni v Ljubljani. Ko si nekje med gorami in vodami. Ko te čaka kamin. Ko imaš vrelo kuhano vino in vso to filmsko idilo, ki paše zraven – kar pravzaprav pomeni, da nikoli… ker tega pač ni.

Čeprav so čistilci snega obljubljali, da jih le-ta letos pa res ne bo presenetil, je očitno presenetil vse ostale. Zastoji zaradi letnih gum, zaradi panike – da po dolgem času nekaj belega leti z neba, res grozno… skoraj kot, da bi letele ušpičene prekle. Kamijonđije so ponovno usekale svetlobno hitrost za njimi pa so ponavljali žešči bemflni. Sicer ne vem zakaj je tako težko vozit ob padavinah, zakaj ljudje izgubijo razsodnost… ampak priznam – vožnja od BTC-ja do Viča v prvi prestavi, nekje do 20 km/h, je definitivno priceless.

VPRAŠANJE DNEVA

Kako se lahko človek umakne v svoj svet, na tisti filmski način, ko odklopiš vse in vidiš sebe tekati nekje med sončnicami, tako da ne slišiš nobenega nerganja in ne vidiš nergajočega?

PESEM DNEVA

BIG, BLACK, BEAUTIFUL… TURNED ON… HOT!

He came… it came… my magic stick… sicer bolj bajsast stick, ampak take imamo radi. Skratka moj kalorifer je doma. Velik, debel in črn… mislim, da se ga ne bi branila nobena ženska. Poleg vsega pa me bo osveževal poleti in me že greje pozimi jeseni, v moji perfect little room, ki je na sveže posesana in katere postelja je na sveže preoblečena. Kdo gre z mano skakat po njej. Who breaks… buys!

No tale moja sexy as hell aparaturica ima možnost nastavljanja, da piha hladno ali toplo na 1000W (ko jebe porabo elektrike) in premore funkcijo swinganja. Sedaj pa tako, če to ni the whole package pa ne vem kwa d fak hočte potem od ubogega kaloriferja.

Je pa zadeva taka, da tale sexy black man hajca kot za nov let, tako da… jebeš ljubezen če te loh kalorifer greje!

Sedaj pa še k resnim zadevam. Want these shoes. Vsak prispevek dobrodošel, kdor pa mi jih kupi, si je zagotovil moje iskreno in neomajno prijateljstvo do konca življenja. Hmmm kam sem že založila cifro hitmana…

ŽIVLJENJSKO DEJSTVO:

Bitches don’t just happen, they are made!

ZZZZZZZAMRZZZZZZZZZZZZNJENA

Poletje je švignilo mimo, kot bi kupila nov par čevljev. Žal je razlika v hitrem nakupovanju in šviganju poletja ta, da od šopinga zadovoljstvo ostaja za vse veke vekov, ob spominu na poletje pa le grenak priokus zakaj hudiča je moralo tako hitro izpareti.

Skratka bilo je kratko, a sladko in na trenutke vroče, kot otroku sonca najbolj prija. Večino pa so ga zaznomovala razna dela na cesti, ki so ohromela promet… in ¾ Viča, če smo ravno pri tem. In, čeprav je poletje začelo objemati ljudi nekje drugje… vseeno ostaja pri nas tisti priokus del, ki bi bila lahko že zdavnaj opravljena. Tokrat celo ne govorim o delu na cesti ampak o delu v našem bloku.

Teden dni nazaj so se eni pač spomnili menjati cevi, ki so potrebne za ogrevanje (upam, da razumete, ker jaz vam boljšega opisa ne zmorem posredovati). No, če pogledamo malo skozi okno, so too little too late, kajti zima je letos prišla z zvočno hitrostjo, mi fardirbala hrbet, vzela opekline… sedaj pa z ozeblinami sedim v moji mali sobani. Zebe me bolj kot cucka in veliko bolj dramatično kot je deklico z vžigalicami. Proklete cevčice bodo predvidoma(!?!) zamenjane v roku treh tednov, kdaj bo stvar zalaufala si pa sploh ne upam pomisliti.

Zadevo je bilo vsekakor potrebno vzeti v svoje roke, zato sem možu lepo pokazala, da hočem ta pretty kalorifer, da bo grel mojo zmrznjeno malenkost. My wish is his command. Edina stvar, ki me skrbi je, da ostajam v nevednosti kdaj bo dotična aparaturica prispela na dom. Vsekakor upam, da prej kakor se bodo cevi skupaj sestavile!

DEJSTVO DNEVA:

In me I trust!