FIZIČNI ŠOPING

Včeraj sem se skoraj ujela pri razmišljanju ali sem ženska ali sem… dec? Skoraj! Gre namreč za tisto športno zadevo, v kateri ženske uživamo, naredimo kilometre in nismo zadihane in ki nas nadvse osreči. Gre za šoping, na katerega sem odšla s težkim srcem, direktno s popoldanskega spanca.

Ne gre za sindrom pomožačenja, ampak zgolj za sindrom »iz naslonjača je bolj comfy«. Moram priznati, da sem že pozabila kje na Šmartinski se zavije proti Zari in ostalim limonadnim trgovinicam. Gneča na cesti me je malo pahnila v strah, cunje v trgovinah pa so bile srh vzbujajoče. Pozabila sem že kako cunjasto izgleda vse skupaj, ko si fizično prisoten v trgovini, ravno v času pred razprodajami. Gmote cunj niso kaj posebej privlačne, prah na tleh in v kabinah pa še veliko manj. Čevlje z enako številko je potrebno izbrskati kot na loteriji. Skratka nič kaj privlačno. Poleg vsega pa se zgodi ravno tista scena (vedno!!!), ko iščem črne hlače z visokim pasom, skini style je vse ali v đinsu ali pa v nekem barvitem materialu ali pa v čudnih modelih itd… it’s days like these that make me wanna be a designer. V Zari sem dobila lepe čeveljčke kaj več pa ni bilo na vidiku, ali pa sem samo jaz tako izbirčna.

V upanju, da MNG pa le bo imel iskane hlače sem se odpravila tudi tja. Hlač seveda ni imel. Se je pa zgodila priceless izkušnja… za vse ostalo je tu NLB študentska kartica. Izkušnja, ki je iz naslonjača ne moreš izkusiti.

V oko mi je kot nadležna mušica padla vijolična obleka… ki lahko marsikoga spominja na tiste, ki so jih nosile čistilke (ampak… nosila jo je tudi moja dear Carrie). Pa nič zato, na meni namreč izgleda vrhunsko. Ob nadevanju oblačenju le-te, sem ugotovila, da nekje v sredinskem predelu manjka gumb. Mož seveda predlaga uničenje druge obleke, a jaz, do no evil angelček, stopim do prodajalke po nadomestnega. Nadomestnega gumba seveda ni bilo, a sem dobila thumbs up, green light, smack on the ass… da lahko iztrgam gumb iz druge obleke. Priceless… vam rečem! Najmanj škode narediš da odtrgaš najbolj spoden gumb, a Murphy seveda poskrbi, da so najbolj spodnji tudi najlepše prišiti. Stopim nazaj… po škarje, ker namreč ne bi uničevali oblek. In potem sem šla zagrizeno trgat gumb! Rezat! Moje oči so bile usmerjene samo v gumb in škarje. Bog si ga vedi kaj so si ljudje, ki so šopingirali okoli mene mislili…. me niti ne zanima. Vam pravim priceless.

Vse kar rabim sedaj, je nekdo, ki mi bi prišil ta gumb.

*

VPRAŠANJE DNEVA

So if the answer is no,
Can I change your mind?
So if I had a chance,
Would you let me know?

*

ČEVLJI DNEVA

VEGI NA PIKNIKU #3

Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.

Futr: meso – čevapi, pleskavice, nabodala, hrenovke, klobase, …; zelenjava – paradižnik z mozzarelo in baziliko, šobska solata, paprika in paradajz posebej, zeljnata solata, bučke in melancani (bljah), gobe, kruh, priloge in sladoled po lastni želji

Pijača: pir (več vrst, v piksnah), vode (več vrst in z okusi), sokovi, ledeni čaj, coca-cola in ostale znane mehurčkaste zadeve, kava, žganje.

Moj krožnik je bil dvakrat zvrhano poln z vsem nemesnim in nebučkovnim, nemelancaninim in nekumaričinim. Navdušena sem nad ponudbo in barvno paleto. Nekje dejansko še dajo na vegije. Je pa res, da v našem podjetju pod opombe nisem spisala spis o tem, da sem nek wannabe vegi.

Dogajanje: fuzbal, badminton

Wuhu, vsaj tukaj je »moja« firma bolj športno podkovana. Je pa res, da se piknika razlikujeta tudi v povabljencih. Med tem ko je bila pri nas zaposlena smetana only, so tu lahko pripeljali zaposleni še svoje boljše polovice (hura) in ostalo familijarno navlako. Na koncu je bilo otrok več kot odraslih.

In če se vrnem na poskrbljeno… tale firmica se je odlično zorganizirala. Dečki so dobili modre majčke in deklice fuksija, mladež pa je okoli tekala v neki rumeno-zeleni barvi, da jih starši skoraj niso mogli ločiti med seboj… jaz pa sploh. Majčke niso bile neke čip, ob prvi priliki raztegljivo sranje z največjim in najgršim logom podjetja. Ravno nasprotno. Kvalitetne, lepi modeli, z lahkoto nosljive… vendar bo žal samo za doma. V službo v njej ne morem, gre namreč za kokurenčni podjetji… in sovražniki se hitro prepoznajo… wannabe kvizlingi, ki imajo pač radi roza barvo, pa znajo biti ujeti med obema ognjema.

Ob 20.30 sem bila doma. V postelji. Kriplasta. Še vedno čutim posledice petkove odbojke. Mož pravi, da imam tudi opekline… menda jih povzroči trenje. Fizika mi ne gre, tako da ne ugovarjam. Bom kje drugje bolj stegnila jezik. Kmalu.

*

VPRAŠANJE DNEVA

How do you know that you’re right? If you’re not nervous anymore…

*

POSLADEK DNEVA… PA PESEM PA SMEH TUDI

<3

HAWAYEE 09

Ne, ne, ne,… nisem brez neta, ampak dejansko sem bila bizi (beri: spala cele dneve). Tudi dogodkov ni malo… jih je kar malo morje, vendar vsi zapisi niso za sem… no ja… prav za prav so vsi gor… vendar na srečo ne znajo vsi brati med vrsticami… včasih tudi sama za sabo ne… no pa da ne bomo komplicirali…

Po težkem tednu je napočil petek. Hawayee petek.

In kaj je Hawayee žur: je po vsej verjetnosti žur vseh žurov, definitivno eden najbolj pisanih, sočnih, sadnih, mesnatih, vročih… zašla. Gre za žur prirejen s strani mojih ljubih dečkov + ljubega bratranca, ki izhajajo iz FC HAWAYEE.

Zgodovina žura sega v kletne prostore Baileys puba, ko je nekaj sto najbolj tesnih prijateljev drgnilo prepoteno kožo ob zidove, lesene tramove in drug ob drugega. Ko je zadevščina začela pokati po šivih in ko je bližnji mimoidoči čefur zasegel dnevni izkupiček članov Hawayee, pridobljen s strani zvestih oboževalcev in obiskovalcev, se je tradicija preselila v Bolivarja. Lokal je imel vsekakor bolj havajski pridih, atmosfera je bila več kot odlična in zunanja verandica je bila bolj kot prikladna za fasat prehlad. A po nekaj izvedbah je zadeva ponovno začela pokati po šivih in tako smo se letos preselili v InBox. Vrhunsko!

Žal je usoda hotela, da ravno v tem tednu vreme ne bo najbolj naklonjeno tistim globoko podhlajenim, torej meni, in nas pustilo nadpodhlajene (ali je bolje podpodhlajene). Ampak na srečo kri ogreje Martini iz bližnjega Interšpara (by d njivca – niso mi sploh odgovorili na pritožbo/prošnjo o narejeni solati). Ogrel je telo in duha. Po izpitem pa so jetra želela še… pa smo šli.

Pri tovrstnem žuru je nadsuper to, ker dejansko ni osebka, ki ga ne bi poznal (razen par takih, ki si želiš, da jih ne bi poznal… pa kakšen tak, ki bi ga bolje spoznal… ampak to so že malenkosti… yo hubby ta ta druga varianta ne velja zame… ampak za Vesno). In ravno zarad vseh poznanih, ki jih ne vidim ravno vsak dan, mi je uspelo ponovno izvesti svojo najlepšo točko – padec. Nisem kriva! Penca je skočila v moj objem in naju kot kegle podrla. Kdo me je pobral? Pobiralca čaka nagrada… pijača, da me lahko ponovno pobere.

Plesala sem na trubače, se drla na tek je dvanajst sati in srkala neko 2 sweet 4 my blood (patentiram ime koktejla… pika pika stop… sonce neki) pijačo. Na mestu zločina me je presenetil tudi hubby… špijun pismo rosno! Ampak jaz sem priden deklič… in a twisted kind of way…

Vrhunec večera pa je bil vsekakor dah vzbujajoč pogled na moje čevlje in simultana reakcija dahvzbujenega o tem kako popolne čevlje premorem (FB works wonders). Da, da… zrcalce, zrcalce vkleščeno v neseser povej, katera najlepše čevlje v deželi ima tej… sicer bi rekla Beyonce… ampak naj mi bo – it is I… the chosen one.

Po vseh hvalospevih, po obujenih starih prijateljstvih, po izpiti vodi… je padla komanda in ponižno sem morala oditi. Nekje na parkirišču so šle lubice iz nog zaradi brutalne bolečine – ne zaradi tega, ker ne bi mogla hodit ampak, ker so nove lepotičke zdrgnile stransko kožo mojih pet. Ni šlo za žulj ampak masaker, poslajdana koža boli k sto matr. trenutno sem na okrevanju, mama me je namreč strašila, da vsaj mesec dni ne bom v lubicah… eee wrong!

Skratka žur uspel… naslednje leto vabljeni!

*

VPRAŠANJE DNEVA

Koliko časa se je vredno truditi za sočloveka?

Dokler trud ne obrodi sadov.

In kaj, če trud nikoli ne bo poplačan?

Lahko z dvignjeno glavo odideš, vedoč, da si naredil vse v tvoji moči, da rešiš domnevno nerešljivo situacijo.

*

DEJSTVO DNEVA

Nothing is what it seems and everything is what it appears to be…

*

PESEM DNEVA

UB40 – Red, Red Wine… himna Hawayee žura

IZPETA: O TOČ-Č-Č-Č-I

Danes: vrste pred zavarovalnicami so bile. To vem, ker imamo v neposredni bližini mojega delovnega mesta, kar dve. Če so bile vrste neznosne ne vem, ker sem zmrzovala notri na klimi. Je pa tako, da toča iz ljudi privabi le najbolj nesposobne vrline… pred zavarovalnico je bilo, kar nekaj morebitnih trkov, ki ne bi bili posledica kuglic, ki so včeraj trkale po Ljubljani. Toča bi bila tu še najmanjši problem.

Zanimivo je izigravanje zavarovalnic. Sem bila priča, ko je dečko v beli Kii (ki jo imajo vsi… ja, tisto s 7letno garancijo) prišel na zavarovalnico in pokazal udrtino v vratih, brez udrtin na avtu… da to je bila pa toča. Striček se je vsekakor nestrinjal. Potem pa je mladec potegnil AS-a iz rokava, da on je itak ima se može se model in ima all in all kasko, tko da ni važno, a je toča ali ne. Mogoče res ni važno… samo ne razumem ljudi, ki se tako imbecilno delajo norca iz samih sebe. Vsi pač niso blesavi.

Včeraj: sem sodni dan opazovala s stolice v službi. Ko sem premlevala, ali nama bo z l33t ponyem uspelo priti do doma… bova švigala med točo?… sem se spomnila, da bi bilo nadkulj poklicat domov in jih pripraviti na prihajajoče. Kakopak je bila to zelo neumna poteza. Nobenega namreč ni bilo doma. In potem je nad mojo betico posvetila lučka, da je moja živalčica – Koki na balkonu. Aplavz za naj podvig med točo gre očetu in mami za: Koki v boju z nevihto. Seveda sem jih nahrulila, za kakšno me pa imate?! Ko sem prišla domov je Koki že spal, zjutraj pa je z napolnjenimi baterijami ponovno ponosno žvrgolel. Koki je OK!

Ampak toča je res zabavna stvar. Skoraj bi lahko rekla, da zbližuje ljudi (in zavarovalnice). Ljudje, ki si nimajo nikoli kaj za povedati, si imajo tisti dan ali dan po dogodku nešteto mnogo… amaterski umetniki digitalnih fotoaparatov/kamer dobijo priložnost, da na multimedijskih portalih pokažejo svojo režisersko žilico, svoje nadvse odlične fotografije ter (da ne pozabimo!!!) svoje lepe rdeče dlani, ki je na robu ozeblin, ker prvih nekaj 100 posnetkov ni ravno uspelo… in to so seveda dlani po katerih lahko domnevamo o – velika dlan…vel… bygones…

Naprej o toči… takrat ljudje pozabijo koliko jim življenje pomeni napram avtomobilu, ker je treba narediti vse, da se ga ali odpelje pod streho ali pa z neko sumljivo zadevo pokrije. Ko smo že pri pokrivalih pa je to tudi čas, da se pred sosedi považiš, da imaš najlepši vzorec na preprogi, če ne celo, da imaš v dosegu rok največ vzorčastih preprog. Peljala sem se namreč mimo avtomobila, ki je bil zadekan v tri vzorčaste preproge. Če ne bi videla gum, bi predvidevala, da gre za odvoz kosovnega materiala: vzorčasti tepihi only! O tej osebi, ki goji ljubezen do avtomobila tako kakor jaz do Carja… sem seveda razmišljala:

• Kako hudiča mu je uspelo 3 vzorčaste preproge tako na hitro spraviti na avtomobil… s tako popolnostjo?
• Ima te preproge v visoki pripravljenosti – zvite in pripravljene na pokrivanje, ali je dejansko razmetal celo stanovanje, da jih je potegnil izpod pohištva?
• Jih je vrgel, kar čez okno in odlično zadel avto?
• Če jih ni vrgel čez okno… kako močno je toča stolkla njega?

Ljudje smo res zabavni

*

SPOZNANJE DNEVA

Pregovori so zato, ker je v njih resnica. Kakšnega kdaj ne razumem, kakšnega vzamem za samoumevnega, kakšnega pa začutim. In danes sem začutila da NIKOLI NI TAKO SLABO, DA NE BI MOGLO BITI ŠE SLABŠE. Vsem vam, ki ste me pripeljali do tega spoznanja, se globoko zahvaljujem in z vami z največjim veseljem delim še enega ZA VSAKO RIT, SE NAJDE PALICA.

Z veseljem bi pregovore olepšala še s pridevniki… pa bi izpadla jezna… and we don’t want that

*

VPRAŠANJE DNEVA

Kako razsvetliti človeka, ki ni odprt za argumentacijo? Bemo matr, da sm human in ne densr…

*

DEJSTVO DNEVA

Pissed on off! Ponovno razočarana nad človeštvom.

VEGI NA PIKNIKU

Sicer malo zaostajam z zapisi, vendar smo blond ljudje kamuflažno slow in odlični igralci… če mi je sploh kaj od tega verjeti.

V soboto je bil piknik dan. Kje: malo iz Ljubljane… v Prekmurju. Kaj dosti pikolovstva ni v mojem hubbyu. Ampak ok. Me ne zanima kam gremo, samo da bo lepo vreme… aja… kaj bom pa jedla??? Že več kot leto dni nisem pristaš mesa, sem pa pristaš govejih juh… ampak kdo bi mene razumel. Ker sem vedela, da mi kakšne ribe ali tofuja na žaru ni pričakovati, je moj mož zrihtal gobe z gorgonzolo za moj nepotešen želodček. Na koncu sem bila napokana s papriko, paradižnikom, gobami z gorgonzolo in kruhom pomočenim v zenf. Fino.

Panično sem se tresla tudi, ker nisem vedela kako bom poskrbela z dehidracijo. Pira namreč ne bom zlivala vase, vina prav tako ne. Ampak na mojo srečo mi je bil že takoj na začetku ponujen moj lubibubi Malibu. 2 flaši sta ga bili, pa je pošel šele okoli 1h zjutraj/ponoči. Sicer ne oba v moja jetra, ampak eden pa. Če bi bili v Ljubljani, med 6imi babami oba Malibuja ne bi zdržala niti ure. Hvala bogu za Prekmurce in njihovo pljuskanje vina.

Malibu me je pripravil do brcanja žoge in igranja ping-ponga. Za črtico čez A pa je iz mene naredil zvezdo večera ob Rock Bandu. Sicer je vseeno žalostna resnica, da nisem bila edina zvezda večera, ker so dečki hudi grebatorji, ko gre za fušanje v mikrofon… pa dobro. Dovolj mi je blo, da sem parkrat ujela, da hudo pojem in imam res lep glas. Damn right!

Ob 1h me je mož odvlekel od mikrofona v Alfo brez bencina. Menda so take štorije pričakovane. Zaspala sem za uro in nismo bili še niti v Maribori… zaradi ekonomične porabe bencina… safr! Po skoraj 2h urah nas je Bloody Mary pripeljala do bencinske, skoraj nekje pri Celju. Porkašpinčič… a ni tako, da so bencinske na vsakih 20km na AC??? Skratka na tem odseku jih ni bilo. Drugače pa blagor Prekmurcem… lepa cesta. To pa tko, k se lublančani ne furamo k vm gor pa uničujemo cestišča… ok joke… love u all!

*

MIMOHODKE

• Zajc me je nategnu… but what else is new
• Če bo vse po sreči, v ponedeljek sledi zadnje branje
• Skoraj sem se zagovorila
• Nekaterim se fršlus odpenja (pa ne takoj mislit na kakšne hlače… gre za prenesen pomen)
• Babe obračajo dece bolj kot vola na štilu!
• Doživela prijetno presenečenje s strani osebka, za katerega nisem vedela, da bova vsaj približno lahko na taki stopnji… predvidevam, da bo tale zapis zarečen kruh… seveda upam, da temu ne bo tako
• Kokija smo pozabili na balkonu
• Bratranec ima očitno krizo mladostniških let… namesto babe si je ubodel TT-ja… pa OK… še skiro brez koleščkov je boljši od nje (so nasty…)
• Za l33t ponya sem nabavila novo luč (sprednjo in zadnjo), kar disco riderka me klič…
• Predvidevam, da sem živčna… skos bi jedla

*

VPRAŠANJE DNEVA

Zakaj nekateri ljudje mislijo, da te lahko gledajo zviška?

*

IZJAVA DNEVA

Change will not come if we wait for some other person or some other time. We are the ones we’ve been waiting for. We are the change that we seek.

Barrack Obama

AWESOME [8]

Ja, zopet je prišel tisti dan v letu. Trinajstica. Ko me je požgečkal po trebuhu in sem se zaljubila do ušes. V njega. Njegovo srce. Njegovo čefursko frizuro pa ne.

Bil je fant nabriljantinanih las, suhljate postave. Ni pil, je kadil. Skratka, bil je on… kakršenkoli pač že… brez mene. In potem je osvojil mene (tako se enostavno lepše sliši… bolj romantično, kot če bi bilo obratno) in vse se je spremenilo.

Čefurska frizura skupaj z yellow cabicami je odšla. Z leti je pridobil na kilaži… na kratko… postal je MMS – mož metroseksualec.

In danes praznujeva 8 let od kar ga prenašam. Slava mi in hvala njemu – odlična izbira!

*

VPRAŠANJE DNEVA

Kako nesigurnim ženskam izbit iz glave, da vsaka ženska, ki se pogovarja z njenim prijateljem, fantom, možem še ni potencialna kandidatka, ki ji ga bo »prevzela«? Malo self-respecta ne bi škodilo!

ALI IMAJO OTROCI POSEBEN »TICK«?

Malčke imam rada. Po vsej verjetnosti, ker imajo tudi oni mene. Se mi zdi, da se jim zdim zanimiva. Zakaj – ne vem. Mogoče pa je tudi bolje tako. Vedno me bulijo kot da sem od boga poslana… kar sicer sem… pa vseeno mislim, da ne gre za to… pa tudi vem, da tiste debele očke vsakega tako čukasto gledajo.

Včasih se mi zdi, da bi enega imela. Od prijateljice. Za kakšno urico. Za kaj več enostavno nimam časa.  Nekako sem preotročja in otroci ne morejo imeti otroka. Če me je še nekaj časa nazaj malo feclalo in sem si neko tako drobno, sumljivo bitje želela, danes ni več tako. Sicer, če bi prišlo do vzhajanja v pečici se ne bi branila. Da bi pa misijo nabreklega trebuha do potankosti načrtovala, pa jok brate odpade.

Razlogov je nešteto mnogo in ti imajo tudi podmnožice. Nekaj bistvenih naštejem.. marsikateri mami pa se bo zdelo, da sem pač navaden pussy ass bitch. Sem. Hvala za kompliment.

• 9 mesecev brez jagodnih margarit: nisem alkoholik, vendar, če o tem razmišljam, že nekaj ni prav
• Slabost in bruhica. To človeka izčrpa.
• Preoblikovanje telesa: buši, zaliti gležnji, strije. Samo obseg prsnega koša je hvalevreden. Pri moji sreči bi ravno ta ostal enak zdajšnjemu, če ne še manjši.
• Po vsej verjetnosti bi bila primorana jesti meso. Yuck!
• Moodswingi, ki jih imam že tako ali tako preveč na repertoarju.
• Prioriteta bi postalo malo bitje in nič več čevlji. Bog si ga vedi, če bi jih sploh še lahko nosila. Mogoče zaliti gležnji nikoli ne uplahnejo. Safr.

In potem če vse to vsaj približno preživiš, te uboga 50 centimetrska gmota poškoduje medtem, ko bi jo rada pljunila na svet. Ali te razrežejo ali pa bitje razreže tebe. Kako je z WC-jem po porodu mi ni treba govorit. Tudi posteljica, ki jo izpljuneš za otrokom ni ravno najlepša zadeva na svetu.

In recimo, da tudi vse to preživiš, ker si strong ass woman. Pa recimo, da imaš pridnega otroka. In potem pač nekaj, kar ne morem preživeti – sedim pred računalnikom, minding my own business… spodaj 3-letna mladež, ki se igra in smeji in potem nek čuden »tick«. Tamalim se zmeša kot meni v času PMS-a, MMS-a in še kdaj… in kar naenkrat začnejo kričat kot jesharji. For fucks sake. Zakaj??? In še manj mi je jasno zakaj???? S tem, da tile pred blokom imajo nek kratkoročni »tick«, se hitro umirijo. Ampak hudiča božjega… v Tivoli na sladoled ne moreš več, ker ti bo razgnalo glavo. V šoping ne moreš iti, ker ti bo ali razgnalo glavo ali pa te bo neka mama povozila z vozičkom. Z l33t ponyem se ne moreš več voziti, ker se mali plazijo po vsaki vsaj približno ravni površini, s Carjem ni več varno, ker mamica nekje kilometer pred otrokom brezbrižno goni tisto skropucalo od kolesa, mali pa zadaj vijuga sredi ceste. Kakšne pse… otročke na špago… pa kak nagobčnik jim bi tudi prav prišel… zaušnice naj dobivajo pa starši, ker ko jih gledam, jim kratko malo dol visi, da mali kriči sosedu v uho, da uničuje tujo imovino in da ga bo kmalu nekdo povozil. En priklon pa vsem tistim drznim mamam, ki imajo otroka za »vabo« na prehodu čez pešce, da jim nek voznik ustavi. Suvereno zalučanje vozička pred avto je res way to go.

Not ready yet. Vsem bodočim mamicam pa čestitam za največje, najdražje in najglasnejše zlato.

*

VPRAŠANJE DNEVA:

Starši imajo neko nadnaravno sposobnost, da otroka odmislijo pa čeprav jim skače po glavi, jih cuka, pirsa niple in kriči bolj annoying kot Murko s »ti si nula«. In vse kar bi jaz rada vedela je, kako hudiča se lahko nekdo tako odklopi? Na meniju imam namreč nekaj ljudi za katere si želim, da jih ne bi nikoli več slišala. Gre morda za posebno vrsto Ignore gumba, ki se ustvari izključno po porodu? Če je temu tako… hubby otroka bova imela!

ZAKAJ ME NI NIHČE POUČIL O DEKLIŠČINI?

Yes, I’ve done it again.

Včeraj sem imela dekliščino. Ni bila moja, niti nisem bila med povabljenkami. Bila sem fotografinja. Ker nekako (kot vedno) živim v iluziji, da pomeni dekliščina pač kup sexi deklet, ki se ga še zadnjič(!?!) pošteno nažgejo skupaj in ker mi je bolj znana fantovščina, kjer se dečki prav tako zadnjič znorijo, …kjer iz torte skačejo plačljivke… in kjer jih na koncu obesijo na klin, truplo razkosajo, zakopljejo na koncu pa se pobijejo med seboj… bygones…

No, ker nisem imela šnelkursa, enemu in edinemu nasvetu Slay, ki se glasi »pa sej za dekliščno se ti ni treba ne vem kwa šmekat«pa sem se posmehovala… sem na koncu bila v stanju kot bi Lois rekla »even my blisters have blisters«. Skratka, včasih je potrebno poslušat tudi ljudi, ki so the exact opposite! Ampak ne… četudi fotkam bom huda kot pajk. In sem bila (po lastn definiciji seveda).

4 inch heels. Đins s kristalčki. Majčka z bjondo. Uhani. Wow res lepo… pa take fore. Za posrat. Če sem sebi pela hvalospeve kako imam samo 10 cm petke sem pa tja… so me stopala hitro postavila na realna tla. Izučilo me je, da se iz ljudi, ki ne znajo hodit v petkah ni za delat norca… cause it could happen to you… me. Glamurozna hoja mi sicer gre… kakor sem se videla v mimohodnih izložbah… vendar sama sebi sem se zdela za posrat. Da ne govorim, da je mestna pešpot luknjasta bolj kot Milka Luflee in da moraš hudičevo pazit, da ne klencneš na neki špranji. Matr. No ampak to sploh še ni vse.

Dekleta z dekliščine sem hitro našla. Tabla dekliščina in bela obleka iz interšparovih vreč jih je kakopak izdala. Črtica čez A pa so bile čokoladne dobrote: lulčki in lulike. Šle so kot za med. In sedaj smo spet tam. Kako hudiča mi nihče ni zabrusil pa da neb obula petk!?

Dekliščina je namreč sestavljena iz tako imenovanih »dare« igric. Torej bodoča nevesta je sprva prodajala že omenjene sladke spolne ude kasneje še poljube, za vsega skupaj 1€ na dobroto. Ampak dobrot ni bilo malo. Bilo jih je toliko, da smo mesto prehodile 3x. 5 nas je bilo nepoučenih… v štiklih. Pismo!

Med prodajo smo naleteli na tujca, ki je meni in še ducat drugim povabljenkam piskal »Mojca«… lej model… tle ni Mojce! Naleteli smo na župana. Bi rekla, da je izgledal zelo »ima se, može se« in »pomembno«, nečloveško… a za čokoladnega  long Johna je vrgel še toplih 100€, »bolj človeški že ne more bit«, bi  rekla Zoo. Maš res.

Ko smo končno stopile na vsak kos mestnega betona smo končno odšle »pravemu žuru« naproti. Little did we know… da je pravi žur že za nami. Ja hudiča, če smo toliko prehodile so bile babnice že shojene in so se posedle in pile… dokler ni na sceno zamahedral Ricky. Fun. Pupe pa so… žal se ne spomnem njegove besede. Zadeva je nanesla tako, da so dejkleta zaradi ogledovanja na desetine enormnih čokoladirancev, želele videti še  real life – hidravličnega modela. Bile so navdušene. Rdeče v obraz, kmečka deklica style. Mene ni ganilo. Če bi mi kdo rekel, da je v barvi fuchsia pink bi še pokukala… tako pa ne. Sem profesionalka.

Nekje ob 1h sem s svojim delom zaključila in štorasto odracala do Bloody Mary. Hvala možu za reševalni in požrtvovalni podvig, čeprav se ne bi branila, da bi me prišel iskat do vhoda. Ko sem lubice sezula pa je prišla žalostna novica. Vsaj nekaj dni ne bom smela obuti drugih lepotičk. Palec je namreč enormen… oba, zaradi ibr larđ žulja. To so ti pa peeptoesi. Se pa lahko pohvalim, da so na cesti skorajda kričali moje virtualno ime. Ljudje me celo spoznajo po objavljenih lubicah. Slava mi…njim.

Pa vse najlepše v zakonu bodoči nevesti!

*

CITAT DNEVA

Queens aren’t born at the top. They climb their way up in heels, no matter who they have to tread on to do it. (Gossip Girl)

*

VPRAŠANJE DNEVA

Zakva d fak se ljudje poročajo?

AJDE JEBOTE

Ja, ja, ja… ja, je šla!

Wuhu.

Včeraj sem izvedela, da je punca mojega bratranca šla… bye-bye, and don’t ever come back. Kdor me ne pozna… pa tudi tisti, ki me, si lahko ob tem zmotno mislite, da sem škodoželjna. Pa ne gre tako.

Z bejbami… nekaterimi (na srečo jih je vedno manj) imam vedno težave, ker pač v meni vidijo, kar je edino prav da vidijo – tekmico, nekoga, ki se ga je za bat, nekoga, ki mu ne bodo nikoli dorasle, nekoga… pač veliko bolj kulj kot so one same. Sploh ne bom naštevala koliko jih je bilo, ki sem se jim zdela bedna, ker sem bila nenehno v njegovi bližini. Moj bratranec je… for fuck’s sake!!! Mešanje dreka je udarilo prvič… žal ne zadnjič.

Sem pa prva, ki se z veseljem umaknem vsaki prfliknjeni punčari, četudi je moj ego ne prebavlja, njen pa me je že izbljuval… v primeru da vem, da je ta osebica več kot odlična za moje najljubše. Čeprav so to zares redki momenti, ker roko na srce… iste ptice skupaj letajo!

Vendar ona to ni bila. Resnica pa je taka, da slepemu človeku tudi odprte oči ne pomagajo! Dokaz je tukaj … in končno je prišel tisti čas, ko sta postavila diagnozo: NE FUNKCIONIRA. Odlično! 2 bjondi v familiji sta več kot dovolj. Mešalka dreka gre pa lahko družbo delat ostalim kandidatkam. Pridna bodi. Ne vračaj se!

Druga zgodba pa je o frendu, ki je šel. Vedno so ljudje, ki gredo. Seveda ga pogrešam, vendar včasih se mnenja krešajo, karakterji pa udrihajo drug po drugem. Ima dekletce. Kaj si mislim o njej niti ni važno. Vseeno pa sem iz tega pofafala eno pozitivno zadevščino – mogoče ga bo njegova draga odpeljala na prava pota. Samo, da bo srečen, zdrav in pri življenju pravim.

And remember kids: The Biatch always wins…

I got nuthin’ but love 4 my people… obssessive… pink style!

*

VPRAŠANJE DNEVA

Ali v avtošolah po večini učijo ženske, da morajo gledati samo naprej… saj ostali svet ne obstaja? Kriminal!

*

PESEM DNEVA

Yes, I do love my ego… and his big ego…

Boy you a site to see, kind of something like me
It’s too big, it’s too wide
It’s too strong, it won’t fit
It’s too much, it’s too tough… mmmm

IME TEDNA, ali LAHKO ME KLIČEŠ FAN <3

Minilo je več kot teden dni od njenega nastopa. Jaz pa še vedno na stolu, pred monitorjem, udobno nameščena, mesmerized, pregledujem posnetke z zagrebške Arene.

Prišlo je za mano, kako nadposebna je. Koncerta se skorajda ne spomnim, kar je velikokrat problem ob glasni glasbi in neprecenljivem zabavljaču. Nekako zapadem v trans, ko je pred mano celebrity, jaz in glasba… drugih ni. Ne vidim ne čutim, a na žalost vonjam.

Ob ogledu slik sem nase naletela, ko nezavedno uživam. Ne spomnim se kdaj me je Š slikala. Ne spomnim se niti  njenega prihoda. Spomnim se, da sem stala na prstih. She blew me away.

Ob gledanju posnetkov imam vedno znova kurjo polt. Ne naveličam se je. Sploh. Mož me ima že polhn kufr. In kaj zdaj? Spet dve leti do njenega prihoda? I Heart B!

*

NASTOP DNEVA

Še dobro za Youtube… vsaj tako lahko izvem kako je otvorila show.

*

PESEM DNEVA

…še vedno… Halo

INTERVJU DNEVA

*

VPRAŠANJE DNEVA

Če pogledam vse posnetke na youtube-u iz Zagreba, ali se bom na kakšnem našla?

*

ČEVLJI DNEVA

Mojiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii <3