VEGI NA PIKNIKU #3

Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.

Futr: meso – čevapi, pleskavice, nabodala, hrenovke, klobase, …; zelenjava – paradižnik z mozzarelo in baziliko, šobska solata, paprika in paradajz posebej, zeljnata solata, bučke in melancani (bljah), gobe, kruh, priloge in sladoled po lastni želji

Pijača: pir (več vrst, v piksnah), vode (več vrst in z okusi), sokovi, ledeni čaj, coca-cola in ostale znane mehurčkaste zadeve, kava, žganje.

Moj krožnik je bil dvakrat zvrhano poln z vsem nemesnim in nebučkovnim, nemelancaninim in nekumaričinim. Navdušena sem nad ponudbo in barvno paleto. Nekje dejansko še dajo na vegije. Je pa res, da v našem podjetju pod opombe nisem spisala spis o tem, da sem nek wannabe vegi.

Dogajanje: fuzbal, badminton

Wuhu, vsaj tukaj je »moja« firma bolj športno podkovana. Je pa res, da se piknika razlikujeta tudi v povabljencih. Med tem ko je bila pri nas zaposlena smetana only, so tu lahko pripeljali zaposleni še svoje boljše polovice (hura) in ostalo familijarno navlako. Na koncu je bilo otrok več kot odraslih.

In če se vrnem na poskrbljeno… tale firmica se je odlično zorganizirala. Dečki so dobili modre majčke in deklice fuksija, mladež pa je okoli tekala v neki rumeno-zeleni barvi, da jih starši skoraj niso mogli ločiti med seboj… jaz pa sploh. Majčke niso bile neke čip, ob prvi priliki raztegljivo sranje z največjim in najgršim logom podjetja. Ravno nasprotno. Kvalitetne, lepi modeli, z lahkoto nosljive… vendar bo žal samo za doma. V službo v njej ne morem, gre namreč za kokurenčni podjetji… in sovražniki se hitro prepoznajo… wannabe kvizlingi, ki imajo pač radi roza barvo, pa znajo biti ujeti med obema ognjema.

Ob 20.30 sem bila doma. V postelji. Kriplasta. Še vedno čutim posledice petkove odbojke. Mož pravi, da imam tudi opekline… menda jih povzroči trenje. Fizika mi ne gre, tako da ne ugovarjam. Bom kje drugje bolj stegnila jezik. Kmalu.

*

VPRAŠANJE DNEVA

How do you know that you’re right? If you’re not nervous anymore…

*

POSLADEK DNEVA… PA PESEM PA SMEH TUDI

<3

JOKJOKJOKJOKJOKJOK

Življenje udriha po meni. Predvidevam. Počutim se namreč kot piškav orešček. Česar koli se lotim, karkoli trenutno želim… ne gre in ne bo šlo še nekaj časa. Pa to ni pesimistična napoved in ne gre za furanje safra. Le kje mi je začeti…

Ugotavljam, da se je ta nesrečena zvezda name prevrnila v sredo. Poleg neomenjenega, me je Zekoslav pustil čakati več kot uro. Na koncu je rekel, da v ponedeljek naj bo zadnje branje, kar je nadvse odlično in komaj čakalno in v upanju, da mogoče pa nekaj spet dokončam kot je treba… ampak za vse oh in sploh hudo je potrebno najprej izločiti krvavi pot. Zašvicala sem se fuL, to itak… ampak ok. Ne bom rekla, da me čakata še dve tabeli, ki ju moram umestiti nevem sploh več kam… čaka me še umestitev določenega besedila in če bo kr en dal… si bo najbolšejša gospodična lektor’ca vzela čas zame. Oh pretty please!

V četrtek sem se videla z Darč, vse lepo in prav… razen dela, ko me na sončen dan odvleče v šoping, brez klime. Klime drugače ne prenašam, vročino pa več kot odlično. Ampak v teh haendemih pač ne gre, skoraj bi podlegla… in da je četrtek lahko dosegel vrhunec me je poklical še moj dear friend O’Green, da naj spokam z denarjem vred in pičimo via Amsterdam. V jok sem padla… pa v hm-ju nimajo dreves… kar je sploh pizdarija ob takem počutju. Na zeleno bilko ne morem, ker:

• sem redno zaposlena z 11 dnevi dopusta, ki jih nameravam porabiti za cvretje na plaži ker sem beach biatch in
• imam ta vikend s polno paro obdelavo diplomske pizdarije.

Pa bi šla, a veš O’Green, da bi šla… ker grem vedno in sem vedno za pizdarije z dečki.

V petek sploh ne vem kaj je bilo. Aja… sem kar malo potlačila zadevo. Brazilska! Skoraj bi me bili ugonobili. Prvič!!!!! In upam, da zadnjič me je bolelo kot da bi izganjali hudiča iz mene (a to boli?)… mogoče pa se je dejansko to dogajalo… vroč vosek – auč. Vročina – auč. Bubaaaaa! Res je bolelo. Ampak je all good danes, kakopak. Sem predlagala anestezijo ob naslednjem obisku pa bi se znalo zgoditi, da bi na koncu tisti obisk produžila, ker bi bila spodaj še bolj wobbly. Ne bo šlo.

In danes. Danes pa se smilim sama sebi. Zunaj sije sonce. Notri gnijem jaz. Ob mojem – po vsej verjetnosti, življenjskem delu. Če koga zanima – od 8.30 zjutraj. Vmes, sem bila že tako na tleh, da sem požrla banjo maxima premium tiramisu… ki je by d greda my fav zadeva ever… od sladoledov. Ker to ni pomagalo, sem se obula v moje FCUK lubice in naredila fotošuting. Bi kaj nalimala sem, pa imam obris nogavic okoli gležnja. Da bi me kdo še zaradi tega skurcal bi me pahnilo čez rob… česar koli že.

Najbolj žalostno je to, da sem danes prejela informacijo da moj g33k freak gadget N97 ne bo moj dan, ali dva po mojem rojstnem dnevu. Mobitel ga bo ponudil šele v jesenskih mesecih.  In ker še vedno ne gre na bolje, sem trenutno z ritjo zalimana na stolico… in ne(!!!) niti slučajno ne z nago ritjo!

In to je to… welcome to the land of feeling sorry for myself… boohoo… :’( A zdej feelate moj pain?

*

MISEL DNEVA

You can’t make people love you, but you can make them fear you. (GG)

*

NOVICA/SMEH DNEVA

En plosk za heroja!

Mimoidoči ga je porinil z mostu

YES, IZGUBILA SEM GRAM!?

Že kar vidim, kako vneto se viša statistika bloga po današnjem zapisu. Ampak naj vas razočaram… I don’t do drugs! Vse zaradi tistega South-parkeraša z drugs are bad… mkay? Včasih se ti določeni nasveti vtisnejo v spomin… se te dotaknejo. Ta se me je.

Ampak danes se nagibam k veseljaškim vzklikom, godbam na pihala, harmonikaškim žurom in stanju »I must inform the world«, da je moja brhka postavica izgubila gram telesne teže, ki je bila po vsej verjetnosti ravno posledica ali klicanja jelenov ali pa odvrženih bombic.

Tovrstna veseljačenja, tovrstni blogi ponosa so več kot patetični. Sama se bolj nagibam k »pred in po« dokazih, ki se jih zalima po enem mesecu… letu… desetletju, ne pa k nenehnemu jokanju, piskanju in vriskanju kako danes je šel gram dol, ker včeraj ni mogel iti, ker je vsako sredo na sporedu pol zaherce in jutri je pač pica night… itd… pa brez skrbi, imam v spominu tudi rek »live and let live« pa »ne ber, če ti kej ni prow!«,…

Saj ne vem… mogoče pa je čas, da tudi sama pripravim »padla sem pod 57« žur in nekje na moji več kot odlično zorganizirani zadevščini dobesedno padem… skupaj, ker moja pojava in njeno fizično stanje s prenizkim pritiskom enostavno v tem trenutku ni sposobna slediti zaporedju teh dveh številk.

Sploh pa ne vem v čem je point izgube kilogramov, če si potem še vedno isto mlahav…

…joj…prejoj…babe!?

SMEH DNEVA