FIZIČNI ŠOPING

Včeraj sem se skoraj ujela pri razmišljanju ali sem ženska ali sem… dec? Skoraj! Gre namreč za tisto športno zadevo, v kateri ženske uživamo, naredimo kilometre in nismo zadihane in ki nas nadvse osreči. Gre za šoping, na katerega sem odšla s težkim srcem, direktno s popoldanskega spanca.

Ne gre za sindrom pomožačenja, ampak zgolj za sindrom »iz naslonjača je bolj comfy«. Moram priznati, da sem že pozabila kje na Šmartinski se zavije proti Zari in ostalim limonadnim trgovinicam. Gneča na cesti me je malo pahnila v strah, cunje v trgovinah pa so bile srh vzbujajoče. Pozabila sem že kako cunjasto izgleda vse skupaj, ko si fizično prisoten v trgovini, ravno v času pred razprodajami. Gmote cunj niso kaj posebej privlačne, prah na tleh in v kabinah pa še veliko manj. Čevlje z enako številko je potrebno izbrskati kot na loteriji. Skratka nič kaj privlačno. Poleg vsega pa se zgodi ravno tista scena (vedno!!!), ko iščem črne hlače z visokim pasom, skini style je vse ali v đinsu ali pa v nekem barvitem materialu ali pa v čudnih modelih itd… it’s days like these that make me wanna be a designer. V Zari sem dobila lepe čeveljčke kaj več pa ni bilo na vidiku, ali pa sem samo jaz tako izbirčna.

V upanju, da MNG pa le bo imel iskane hlače sem se odpravila tudi tja. Hlač seveda ni imel. Se je pa zgodila priceless izkušnja… za vse ostalo je tu NLB študentska kartica. Izkušnja, ki je iz naslonjača ne moreš izkusiti.

V oko mi je kot nadležna mušica padla vijolična obleka… ki lahko marsikoga spominja na tiste, ki so jih nosile čistilke (ampak… nosila jo je tudi moja dear Carrie). Pa nič zato, na meni namreč izgleda vrhunsko. Ob nadevanju oblačenju le-te, sem ugotovila, da nekje v sredinskem predelu manjka gumb. Mož seveda predlaga uničenje druge obleke, a jaz, do no evil angelček, stopim do prodajalke po nadomestnega. Nadomestnega gumba seveda ni bilo, a sem dobila thumbs up, green light, smack on the ass… da lahko iztrgam gumb iz druge obleke. Priceless… vam rečem! Najmanj škode narediš da odtrgaš najbolj spoden gumb, a Murphy seveda poskrbi, da so najbolj spodnji tudi najlepše prišiti. Stopim nazaj… po škarje, ker namreč ne bi uničevali oblek. In potem sem šla zagrizeno trgat gumb! Rezat! Moje oči so bile usmerjene samo v gumb in škarje. Bog si ga vedi kaj so si ljudje, ki so šopingirali okoli mene mislili…. me niti ne zanima. Vam pravim priceless.

Vse kar rabim sedaj, je nekdo, ki mi bi prišil ta gumb.

*

VPRAŠANJE DNEVA

So if the answer is no,
Can I change your mind?
So if I had a chance,
Would you let me know?

*

ČEVLJI DNEVA

BA(S)TA!?

Rabim čevlje. Neverending story. Šoping. Iščem čevlje. V copatkih namreč ne morem večno hoditi, kljub neskončnemu udobju. Glede na mraz in anti suho vreme potrebujem nekaj malo bolj tough za te skoraj zimske dni z 20°C.

Veliko mesto, majhnih nakupov… BTC. Obiščem vse španske vrste, njihovo fensi sosedo, pregledam halo z najlepšo začetnico in na koncu pristanem v nekem umetnem parku, ki sliši na ime City. Pregledam vse goddamn štacune, ki premorejo šlapke pa četudi zgolj v izložbi in na koncu najdem nekaj približno spodobnega, v Bati.

Priznam, da sem pri nakupovanju čevljev, kar malo izgubljena, ker nisem več navajena stopicljat med nekimi policami in gledati all sorts of cheap shoes… zakaj zdaj nisem nekaj kupila preko spleta? Ker se mi je mudilo. In ker je Murphy pač na »moji« strani, jih kljub nakupu NIMAM!?

No skratka, v Bati najdem neko sivo 2 cm wedge čudo. Gležnjarji. Skinike gredo not, lahko jih imam tudi preko. Just what I’ve wanted… ajde kupimo in nosimo. Vse ok, moti me samo štorkljanje…

Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine začne se četrtek. Torej 1+1+1+1=4. Nošeni 4 dni. Vidim mavrico (5x v 2h dneh… ). Slikam mavrico. Odkorakam naprej, ko začutim kot da se mi je neka pizdarija zalepila za čevelj. Butnem 1x, 2x… tretjič pogledam what seems to be the officer problem. In potem vidim, da se ni pizdarija prilimala na peto, ampak da se je prokleta petka odlimala…

Dan je bil ravno pravšnji, da sem lahko skovala načrt kako nekomu zagreniti življenje, ker izdelovalec čevljev naredi eno skropucalo od čevljev. Upala sem samo, da imam še račun, če ne bom zagnala paniko, začela kričat in stopicljat na mestu. Najbolj bi najebal mož. Sreča na moževi strani, račun je doma. »Odhitim« v štacjon z računom v eni in vrečko v drugi ročici. Pred mano 2 nezadovoljni stranki. Torej sem jaz črtica čez A. Enega pošljejo v mučkatorja v Šiški po šuhe, drugemu obljubijo, da ga obvestijo, ko njegov par pride. Seveda se gospod ne pusti odgnati in jim da dve možnosti – ali čevlje takoj ali denar takoj, ker ne bo hodil še tretjič v trgovino po piš me uh čevlje. Se zaveda, da prodajalka ni nič kriva, kar ji tudi pove… pa vendar. Jaz sem med tem časom dobila še dodatni zagon grenjenja življenja.

»Prosim?«, me je povabila naprej. »Reklamacija« sem ostro odvrnila in kakor da bi šlo za avtomatizem pri zaklepanju vrat je kot po tekočem traku spisala reklamacijo, nekaj fotokopirala in rekla, da me pokličejo v 8ih delovnih dneh. »In zakaj ne dobim ali denarja ali novih čevljev, glede na to, da sem jih kupila, da jih nosim in ne da jih nimam?«, sem mirno a ostro nadaljevala. Nekaj mi je začela klobasati o komisiji in popravilu in tako naprej, ko sem jo vprašala, če se ji zdi normalno, da se ZANIČ čevelj popravlja…, je normalno, da se kupljenega čevlja nima in ali je ta njihova politika normalna? Neka prokleta komisija bo pogledala mojo utrgano peto in na koncu določila, da so ti čevlji primerni za hojo po rdeči preprogi in ne po makedamu. Naj mi nekdo prosim pove koj kurac pomeni 8 dnevni vračilni rok, če ti neko pokvarjeno stvar popravljajo. NOVO ALI DENAR! Komaj čakam, da dobim nazaj čevelj na katerem bo peta pritrjena z rjavim selotejpom!? Vem samo, da v Bati ne kupim enih čevljev več in da tudi neke nuje pri nakupu ne prakticiram never ever forever.

MISEL DNEVA

Yes – I know what I am… and no – I don’t give a damn!

ZZZZZZZAMRZZZZZZZZZZZZNJENA

Poletje je švignilo mimo, kot bi kupila nov par čevljev. Žal je razlika v hitrem nakupovanju in šviganju poletja ta, da od šopinga zadovoljstvo ostaja za vse veke vekov, ob spominu na poletje pa le grenak priokus zakaj hudiča je moralo tako hitro izpareti.

Skratka bilo je kratko, a sladko in na trenutke vroče, kot otroku sonca najbolj prija. Večino pa so ga zaznomovala razna dela na cesti, ki so ohromela promet… in ¾ Viča, če smo ravno pri tem. In, čeprav je poletje začelo objemati ljudi nekje drugje… vseeno ostaja pri nas tisti priokus del, ki bi bila lahko že zdavnaj opravljena. Tokrat celo ne govorim o delu na cesti ampak o delu v našem bloku.

Teden dni nazaj so se eni pač spomnili menjati cevi, ki so potrebne za ogrevanje (upam, da razumete, ker jaz vam boljšega opisa ne zmorem posredovati). No, če pogledamo malo skozi okno, so too little too late, kajti zima je letos prišla z zvočno hitrostjo, mi fardirbala hrbet, vzela opekline… sedaj pa z ozeblinami sedim v moji mali sobani. Zebe me bolj kot cucka in veliko bolj dramatično kot je deklico z vžigalicami. Proklete cevčice bodo predvidoma(!?!) zamenjane v roku treh tednov, kdaj bo stvar zalaufala si pa sploh ne upam pomisliti.

Zadevo je bilo vsekakor potrebno vzeti v svoje roke, zato sem možu lepo pokazala, da hočem ta pretty kalorifer, da bo grel mojo zmrznjeno malenkost. My wish is his command. Edina stvar, ki me skrbi je, da ostajam v nevednosti kdaj bo dotična aparaturica prispela na dom. Vsekakor upam, da prej kakor se bodo cevi skupaj sestavile!

DEJSTVO DNEVA:

In me I trust!