OTVORITEV na 4

Mislim, da je zima končno odšla nazaj k Božičku in Dedku Mrazu in meni, otroku sonca, so zopet doprinesli s sončnimi žarki, toplokrvnostjo in možnostjo fleširanja z belimi, z maščobnimi blazinicami blazinami obdanimi, nogami.

V petek sva z l33t ponyem otvorila sezono drznega bicikliranja. Kljub najini drznosti pa opažam, da nama v bistvu ni ravno jasno kaj pomeni biti drzen v pravem pomenu besede. Ljudje so trenutno na nedeljski stopnji kolesarjenja, kar je srhljivo drzno… še huje pa je, da imajo nekateri zmožnost »videnja« ovir in je vožnja po kolesarski stezi kot na poligonu – neka navidezna poligonistka me je pri prehitevanju skoraj pahnila pod kolesje najdaljšega mercedeza, ki je pod okriljem MOL-a. Hudo je tudi, ker so peške in peškoti pozabili, da pločnik ni več čisto njihov.

V soboto je sledila otvoritev nožnih prstkov. Nabavila sem si shiny zlate flat sandalčke in v njih razkazovala moje rdeče nohtke. Kasneje pa je sledilo razkazovanje roza obarvanega narta in prstkov, ker me je v senci zeblo. Očitno se posledice zime še vedno čutijo, saj sem globoko spodaj še vedno zamrznjena.

Nedelja je bila namenjena otvoritvi sezone kratkohlačništva in razkazovanju zamaščenih kolen. Nekaterih navad maščob se človek pač ne more kar tako znebiti…

Danes pa je bila na dnevnem redu otvoritev, ki jo ponavadi šparam za julijsko morje – pretiravanje s sončenjem. Tako se danes ponašam z lisasto rdečo barvo (kar kameleon me kličte), vrat pa je snowwhite bel. Pa sem mislila, da imam sončenje v malem mezincu. Posledično je z otvoritvijo pretiravanja na soncu sledila še otvoritev alergičnosti na sončka in tako sem po rokah zopet sumljivo pikasta. Očitno se te nadloge še ne bom zlahka znebila.

Viva la solnce!

*

MISEL DNEVA

Yesterday is history. Tomorrow is a mystery. Today is a gift. That’s why it is called the present.

ZZZZZZZAMRZZZZZZZZZZZZNJENA

Poletje je švignilo mimo, kot bi kupila nov par čevljev. Žal je razlika v hitrem nakupovanju in šviganju poletja ta, da od šopinga zadovoljstvo ostaja za vse veke vekov, ob spominu na poletje pa le grenak priokus zakaj hudiča je moralo tako hitro izpareti.

Skratka bilo je kratko, a sladko in na trenutke vroče, kot otroku sonca najbolj prija. Večino pa so ga zaznomovala razna dela na cesti, ki so ohromela promet… in ¾ Viča, če smo ravno pri tem. In, čeprav je poletje začelo objemati ljudi nekje drugje… vseeno ostaja pri nas tisti priokus del, ki bi bila lahko že zdavnaj opravljena. Tokrat celo ne govorim o delu na cesti ampak o delu v našem bloku.

Teden dni nazaj so se eni pač spomnili menjati cevi, ki so potrebne za ogrevanje (upam, da razumete, ker jaz vam boljšega opisa ne zmorem posredovati). No, če pogledamo malo skozi okno, so too little too late, kajti zima je letos prišla z zvočno hitrostjo, mi fardirbala hrbet, vzela opekline… sedaj pa z ozeblinami sedim v moji mali sobani. Zebe me bolj kot cucka in veliko bolj dramatično kot je deklico z vžigalicami. Proklete cevčice bodo predvidoma(!?!) zamenjane v roku treh tednov, kdaj bo stvar zalaufala si pa sploh ne upam pomisliti.

Zadevo je bilo vsekakor potrebno vzeti v svoje roke, zato sem možu lepo pokazala, da hočem ta pretty kalorifer, da bo grel mojo zmrznjeno malenkost. My wish is his command. Edina stvar, ki me skrbi je, da ostajam v nevednosti kdaj bo dotična aparaturica prispela na dom. Vsekakor upam, da prej kakor se bodo cevi skupaj sestavile!

DEJSTVO DNEVA:

In me I trust!