AND THEN ‘T WAS X-MAS

… but not quite…

Dejansko je bila moja poslovilna, in a way, zabava… bliža se konec… 20ih… začetek 30ih… ura je odbila… leto mogoče malce bolj – 26!

Predolgo nisem več najstnica in na žalost sem se rešila fraze »in her early twenties«… why oh why.

26ko sem praznovala, kar 3x… bog si ga vedi koliko časa bom praznovala naslednja leta, če bom sploh še zmožna… ker človek se stara, zmožnost absorpcije alkoholnih pijač pa je pod velikim vprašajem… ali bolje rečeno zmožnost zadržati te substance v notranjosti… bygones.

Prvo snidenje in pobasanje nekaj mastnega đeparca, ki žal ne bo zadostoval niti za kvadratni meter bodočega stanovanja… čez nekaj let, je bilo zabeleženo ob družbi familijarnih obrazov in Pahorja ob morskih zadevščinah. Pahor je kakopak prišel nepovabljen, uglajen… postrežba v tej restavraciji odlična. Plačala sem delež pridobljenega đeparca, ki ne pokrije kvadratnega metra stanovanja nove gradnje. Pa naj bi bil človek vesel…

Na večer sem se dobila z mojim bestest frendom »zakwa pa to – najslabš«. Ker me je zopet pustil čakati sem seveda naletela na psihota – yes they do exist. … nekje ob Ljubljanici, kjer so igrali štirje dečki. Res odlično. Na koncu sem skoraj zaplesala lambado… pa ni bilo mojih ljudi, ki bi se mi smejali, ali celo zaplesali z menoj. In tako se je začelo…

Psiho: živjo

A: Živjo.

P: dobr igrajo…

A: ful…

P: manka to v Ljubljani

A: Je res je

P: In kam greš?

A: Na pijačo s frendom

P: aha ja fino, ker če ne bi šla bi te jaz povabu

A: (dear god no)… aha lepo

And the fun starts now…

P: lepo??? Kaj pa pomen lepo?

A: (sj ne, da ti morm razlagat)… ampak lepo, da si prjazn povabu… si si upu… pač najs

P: aha… in kaj naj bi to zdj pomenil???

A: (go away evil seed…)… nč posebnga… nč šibam na pijačo

P: a zdj se ti pa kr naenkrat mudi?!?

A: (faaaaaaak)… ja, tko k men ni wšeč, da koga čakam… mi tut ni wšeč, da mene kdo čaka…

In sem šla… poklicala frenda, ga napizdila zakaj d fak ga s5 čakam… in kje je… in da ma da pride mimo, ker me psihič zasleduje… dejansko se splača biti Bitch… ker takole prijazno se menit z neznancem je waste of time… pa mogoče celo life…

V krogu deklic, tistih res najbolj posebnih, sem nadaljevala v soboto ob koktejlih. Ena je prislinla zraven še dečka … pa naj mu bo. In moja darila: prevelika majica (številka M je no-go!), premale japanke (37-38…  lahko mi odrežete peto) in mami saves the day s pink S pižamco. Wuhu!

In danes je bil zadnji dan praznovanj… kar seveda ne pomeni, da so darila prepovedana… z veseljem jih sprejmem.

Zamudnice je potrebno tudi počastit. Odličen babji čvek… in darila, pri katerih je prišlo tudi do nesporazuma.

D me je obdarila z mlekom za telo najljubše dišave J’Adore, ko sem majala z glavo kot v transu, da ne in zakaj pa joj, ker sem si to kupila ravno na poti iz Španije… bolj ko mi govori, da ne gre za parfum… bolj sem bila šokirana… dokler nisem šla brat ali gre za parfum ali toaletno vodo… MLEKO ZA TELO… yeaaaaaaaah baby… hudo!!!

Sledil je lak barve strawberry margerita – OPI… in nekje na polici pozabljeni me čakajo še uhani… ki naj bi šli k rumeni oblekici… people know me! Za razliko od lastnih staršev, ki so mi podarili poleg đeparca še blazino – po domače powštr… za spanje seveda. Edina dilemica… ironija… zajbancija… nepoznavanje mene je… da ne spim s powštrom… in odgovor mame: »pa sj je antiasmatičn«… jah kwa naj rečem… pol pa bring it on!

Happy BDay 2 moi!

*

MISEL  DNEVA

*

NASVET DNEVA

Don’t play games with bitches who know how to play them better.

*

PRICELESS (a.k.a. MIMOHODKE)

-          Po dolgem… samskem tavanju določenih dečkov… bi le-ti lahko že vedeli, da babji žuri niti pod razno ne pomenijo, da smo šunke na displayu oz., da imamo kakršen koli namen še nasprotni spol vključit v zabavo. Ali smo samo jaz in moje babe tako čudne? Anyways… I’s not gonna change.

-          Ni ga lepšega prizora kot, da po kosilanju 2 metra od tebe ob tla trešči golob. Težko verjamem, da je kar padel z neba… čeprav je šlo za točno tak scenarij… še grši prizor pa je, da ga je kavka (žešči ptič) pred nami pokosilala sama in z njim odletela na bližnje drevo… spominjalo je na sceno iz Jeepers Creepers… samo upam lahko, da ostalim kosilašem ni golob v razcefranem stanju ponovno »padel z neba«… kako hudo mora šele treščit, če človek »prileti« z neba… bygones

-          Liči je sort of grawž… smrkelj-like.

-          In največji smeh dneva. Plesoča družinica na Čopovi ob ritmih možnega amaterja Avsenikov, Henčkov in podobnih. Work it!

*

PESEM DNEVA

Zato, ker je plesna in ker bi tudi sama rada prišla do kilaže, ko bi se lahko guncala na lustru in ne utrgala celotnega stropa!

more about “untitled“, posted with vodpod

DA NE BOŠ REKLA…

…da te nič ne pokličem / da se nič ne spomnim nate…

Je to res potrebno? Zopet ne razumem naše lastnosti… ko nekoga, ki te je o nečem opomnil, opomnimo, da se zavedamo njegovega opominjanja in ga pri tem za vsak slučaj opomnemo o opomnenjem. Zakaj že? Če sem enkrat rekla karkoli sem že rekla, …kar sem rekla zato, ker očitno nekaj pogrešam oziroma mi nekaj manjka… nisem pa rekla samo zato, da bi rekla… potem ne potrebujem še skoraj da pisno obvestilo o izrečenem.

Ljudje kompliciramo. A ni laže napisati »kako si«, brez »da ne boš rekla…«, ker zaradi tega v sms-u že porabimo 16 znakov prostora, zaradi česar ste na koncu prikarajšani še za zapis »si v mojih mislih« (ok dejansko je v tem primeru potrebnih 17 znakov… ampak razcepljenega lasu ne bomo še bolj cepili).

Raje bi imela vsakodnevne stavke ala »… da ti ne kupim nobenih čevljev /…da te nikamor ne peljem / …«.

In brez skrbi… če enkrat popraviš “kar sem rekla”, še ne pomeni, da naslednjič ne bom spet rekla… V tej dobi sodobne tehnologije nam je res težko. Obstaja pa seveda tudi alternativa… resnica – pač se ne spomniš name… ever!

*

NASVET DNEVA

Be careful what you think you know about someone – you are probably wrong!

ODA MOJI BJONDI

Enostavno zato, ker je tu kulj for skulj in ker sva skupaj unstoppable… nobody can hold us down! Ker je dejansko bolj drzna kot jaz, bolj blond in ker je ni sram kupovati v Adesi. Ker me ne pobere, ko delam prevale in ker se mi smeji, ko padem s postelje. Pravzaprav je moja idolka!

NOVICA DNEVA

Kupila sem si nov steper, 3 pajkice, 3 pulije, 1 majčko, 1 uhane, 2je hlač – ene ne morem oblečt… ampak focus people…focus! … na steper! Kajti po tem, ko sem 2x zlomila isti steper, čeprav prenese 100 kil (it’s a skill people), je bil čas za nabavo novega. Švicanju sedaj ne bo konca… poleti pa bom končno lahko parodirala v mini krilcu, ki ne bo prekril niti mojih nesramnih dlak, ki jih ni. Še vedno… focus people!

NASVET DNEVA

If you can’t beat them… beat them fucked up hard and kick them when they’re down. You’ll feel better!

°SNOW…WHITE°

Another day, another dollar… no pa ta blog ne bo o tem. Včeraj, kot smo vsi s čutom vida opazili, je brutalno zapadel snegolino. Zopet sem se vrnila v otroška leta in moja ustvarjalna duša je prišla na plan – pisala sem po avtomobilih (wuhu). Da so mi prsti po otročjem dejanju zakrknili, je milo rečeno. Še približno 10 minut sem jih oživljala z mojim dihom in fijakala po zasneženih cestah – ne, letos pa res cestarje ni presenetil sneg… čist zares jih ni, sploh jih ni presenetil, ni šans… Domov sem prišla srečno, po vsej verjetnosti zaradi nasveta sodelavca po previdni vožnji.

Kasneje je bil čas za ponoven izhod. Car je ostal doma, ker si je to zaslužil. Prijateljica je imela pri izbiri taxija bolj srečno roko kakor jaz prejšnji teden. Smuk do mastnih par in 20 metrski sprehod do avtobusne postaje in že sem imela glavno vlogo v zimski pravljici. Bila sem snežna kraljica. V taxi sem se usedla z dvo centimetrsko plastjo belega in z njim pomokrila zadnje zice. Pot je bila pravljična, kot na kočiji. Nekaj, z death wish, ljudi je bilo na cestah, ki ne znajo predvidevati, da prečkanje in izsiljevanje avtomobilov ne prinese kaj dosti dobrega. Umrl ni nihče, sploh pa smo imeli doktorco on board!

Zadnja postaja, zopet, InBox. Mladež se je zbrala, jaz pa se zopet sprašujem ali ni ura cajt, da bi bili doma? Očitno sem pozabila, da sem pri 13ih hodila žurat z litrico in šteko… aja ne, bila sem doma. Vstop. Glede na to, da ni bilo kaj dosti ljudi je bilo prerivanje kar silovito in čisto nepotrebno. Zopet gledam okoli. Vsi za bučko manjši od mene… pa pustimo, da sem v petkah… ampak ali so ljudje nehali rast? Še dobro, da imamo privat žur z zastojn pijačo. Notri prerivanja ni, garderoba je tudi zastonj, osladno mahanje pozdravljanje in smalltalk – prisotni. Iščem prvi stol in prvi kozarec đusvodke. Oboje dobim. Po drugem (plastičnem) kozarcu začutim željo po hrani. Lačna, a je še kdo? Ker bom s pitjem dosegla samo horizontalo, kar pa ni namen. Super, dobim lačno žrtev in odpeketava do McD-ja. Hoja v petkah po snegu je priceless. Kaj tako lahkotnega pa še ne. Hoja po snegu! Ne po plundri, ledu, napol očiščeni cesti… snegu! Nekaj mladičev testira svoje jeklene žrebce kako se obnašajo na snegu. Nekateri obtičijo – očitno se njihovi ne znajo obnašat. Car je lepše vzgojen.

Futer pojeden, gremo nazaj. Bele vatke ponovno padajo. Ni panike, sam, da je status. Ob prihodu sem ruknila še eno pa še eno in še eno… pa preštejte, če lahko. Pri eni izmed naštetih je kaplja odšla čez rob in me polila. Destinacija wc. Brutalno se je bilo prebiti do vode, ker je bila ena mladoletna bjonda tako brutalno nabasana, da sem na poti bila deležna kar nekaj bulc… matr. Ok roke oprane, slišim Beyonce… malo zapojem in grem nazaj na lame privat žur brez muzike, s piškavim ozvočenjem. Mladež bolj uživa. Not fair!

Potem pa se začne… potem, ko moški del populacije dobi informacijo, da sem vegi-egi-egi je prvo blesavo vprašanje a pol ne »jé« »mesa«… wateva, I confess 2 nuthin’! Bygones… Opazka: neke ultra densrke so v peeptoesih. Kako hudiča je pregazila 20 centimetrov snega? Je že od jutra tukaj? Se je preobula? Karkoli pač že je odgovor, dejstvo je še vedno sledeče: nima dovolj čevljev, da bi jih lahko prilagodila zimskim razmeram, barvno uskladila, itd… zato mora imeti poletne. Boga.

Naslednja stvar, mojo bjondo moram zbudit, zato ji seveda napišem the ultimate nerazumljiv sms. Tako to je. Ko pišem, me očitno nekaj ljudi zamenja za voščeno lutko in se slika z menoj. Wtf people? Focus. Ok, bygones again… grem do mojih. In potem se je zgodilo… plesala sem. Pela sem. Pa sem rekla, da ne bom! In potem, ko sem že tretjič zaslišala B sem odšla na anti vip prizorišče, med mladce. Rapala sem Jay Z-jev del, pela B-jin, delala grimase… razturala in potem obnemela. Mladina ne pozna B, ne pozna njenega hubbya in ne ve kaj je to R’n'B. Ali pa je nekdo zamrznil sliko na kateri sva v movingu bile samo z Živo. Srhljiva zadeva!

Kmalu je sledil odhod. Ceste niso bile splužene, ker so cestarji letos pa res pripravljeni! Doma sem Carju nadela njegovo ime – spredi in zadi (evribadi) in poklicala Ewskega. Vse povedano ostane med nama… ne, ker sva sklenila tak pakt, ampak ker sva pač pozabila o čem se je šlo. Vem samo, da sem vmes vrgla Pinky-a v globok smeh sneg, utrpela omrzline najhujše stopnje in ga na smrt zdolgočasila, da mi je prekinil in šel spat… jaz pa tudi.

Posledica alkoholiziranosti je danes posesana soba in na sveže preoblečena soba postelja. Pa naj še kdo reče, da alkohol pomeni samo nujno zlo!

Pogled skozi okno pa je… splužen… dokler ne pridemo do Carja. Bemti duš, ko bi sosedje tako čistili pred svojim pragom takrat, ko bi bilo to dejansko potrebno ne pa v zasneženih dnevih, ko je potrebna solidarnost!

NASVET DNEVA:

Če nimaš kaj pametnega za povedati, bodi tiho! Ker dobim ošpice od idiotskega smalltalka!

KAM SO ŠLI VSI…

Ne bi se označila kot tradicionalistko pa vendar sem nekdo, ki se težko sooča z novitetami (če le te niso g33k freak must haves) in niti pod razno ne maram drastičnih sprememb. Ne, ko se gre za izdelke, ne določene stvari še najmanj pa prenesem spremembo ali pa odhod v ljudeh…

Če začnem pri labelah! Bila sem največja oboževalka Lip Smackerjev. Labele vseh okusov in seveda tudi barv, so bile stacionirane na prodajnih policah v Müllerju. Zadevščina je bila balzam tako za moje ustnice, kakor tudi za moj okušnjaški čut. Res je, to je bila labela, ki sem jo tudi jedla… in ne nisem čudna… ker je bila res dobra. Naenkrat so tovrstne labele izginile iz obličja in se jih da dobiti samo še v US of A. Bitches! Seveda pa ne najdem žrtve, ki bi mi kupila moje njami-mljask-mljask labele. Odlične labele, je u pičku mater (kot bi moj šefe rekel) težko najti, ampak na srečo je obsijal nek božji wannabe žarek na mojo Pretty Girl labelo, ki je bila 3 leta a definite must have za moje tenke bitchy žnable. Seveda je kruta usoda poskrbela, da je Pretty Girl labela najprej iz ultra pink barve prešla na baby pink (ok to smo preživeli, komaj!), sedaj pa se Pretty Girl ne da več dobit. Ne da!!!! Ne! Tako sem si danes naredila zalogo Shine label, ki prihaja iz iste družine kot Pretty Girl, samo da pač ni Pretty Girl. Žalostno…

Naprej… kje d fak sta eurokrem in kinderlada???? Kdaj so ju ukinili???? Mama it ata pravita, da sem tega pojedla na kile. Bemti kako fino sem se imela… na kile eurokrema in kinderlade pa suha k pajk. Očitno Nutelli manjka tista special ingredient. Ampak seveda jo zaradi te malenkosti ne bomo opustili. Mogoče bom presedlala z basanja na žlico, na basanje na žličko.

Kdaj hudiča se je spremenila hala v BTCju pod Emporiumom, katere ime ne vem. Zadeva je fucked up spedenana. Sicer me še vedno ne gane, da bi tam šopingirala, but still… noben ne pove nikome ništa!?

Kam je izginila najboljšejša čokoljada ever – bela Nestle, kopira jo Milka Luft al neki, ki se ji seveda ni uspelo približati niti na pol komarjevega jajčka.

Kateri mastermind se je spomnil, da bi bilo bolje prodajati neke čudne netradicionalne kinderjajčke, z neko sumljivo čokoljad na žličko in podobno. Nazadnje sem prehodila cel nakupovalni center, da sem našla par jajc za mojo malenkost in moža… fak! To ni v redu!

Kdaj hudiča se je nekdo pri Peku odločil, da jim gre tako piškavo slabo, da so morali najeti za novo kolekcijo – Gacho, Gačanoviča… tako svinjsko grdih čevljev pa še ne! Fuj fej. Bojkot anyone?

Kje d fak je Tajči? S neba padaju dvije zvjezdiceeeeeeeeeeeeeee, jedna za tebe druga za meneeeeeeeeeeeeeeee… vsaj lepa Brena se je vrnila, al neki!

Kje so tisti časi, ko je žeton za avtobus stal 50 dinarjev, ko so bili žetoni rumeni, oranžni, zeleni… ne pa sedaj, ko so kot kovanci. Da si zajebal, slišiš šele po brutalnem udarcu evra ob tisto kišto. Ni čudno, da narod postaja reven… Kje so tisti avtobusi, ko smo sedeli postrojeno s pogledom v nasprotni bok avtobusa, ko so bile stopnice tako prokleto strme, da bi danes 2x premislila, če sem dovolj kaskaderke, da bi se povzpela nanj. No na srečo imam Carja in takih skrbi niti pod razno nimam. In če dobro pomislim je Car moja edina stalnica. Od rojstva sem se prevažala v njegovem bratu dvojčku, ki ga je oče nato prodal, ves ta čas pa me je vsaj enkrat mesečno zapeljal tudi on. Spomnim se tudi medvedjih prevlek, ki jih je premogel. Ahh such memories. Aja… in kje so vsi parkplaci? Ko pogledam črnobele(!?) fotografije, je bil Car II eden izmed redkih lepotcev pod blokom. Danes pa z željo po parkplacu premikam kante za smeti!

Hudiča, od kdaj smo vsi tako hudičevo bogati, da si lahko privoščimo nenehno piskanje o tem kako nam je težko, ker je vse drago…

To be continued… Gleich gehts weiter… Se nadaljuje… Ekeš pekeš v rit si ga vtekneš…

NASVET DNEVA

Ne doživljaj ljudi, kot starodavno pravljico, katere zgodba se je prenašala od ust od ust. Spoznaj jih!