VSI ZA ENIM…EDEN DOMOV

Na vsake toliko se pač mora zgoditi, da je vikend več kot odličen. Ponavadi se kaj takega radi zgodi po tem, ko je nekako narava iztisnila iz sebe še zadnji beli puh… ali pač. Prosim, prosim ne več snegolinota.

Odhod na morje je bil pogojen z dejstvi, da bo 15°C,… ker je Kranjska gora prezgužvana zaradi Explozije zabave in …ker bo naslednji teden the ultimate winter weekend na Kopah, kjer bom po ameriško skočila v gmoto snega in blesavo opletala z rokami in nogami… in ko me bo kakšen innocent bystander čukasto pogledal mu bom rekla da delam snow angelse… jep… american dream…al kako bi Gastsby to opredelil.

Že dolgovezim… destinacija: Portorož.

Začelo se je obetavno… z nekaj več kot odličnimi vrhunci… kar pomeni, da dogodivščina vsekakor ni primerna za tragedijo ali komedijo… (saj le-te vsebujejo le en vrh.)

Na poti je bil zabeležen en sam zastoj, ki je bil zadosten razlog, da smo prekleli pravilo zadrge, ki bi morala biti specificirana do potankosti – le-ta naj velja samo v primeru strogega upoštevanja oznak. Pomeni, da se je potrebno prestaviti na drugi pas in ne še vedno trmasto fijakati po istem, ker točno veš, da ti bo previlo zadrge pomagalo pri prerivanju na pravi pas…po tem, ko boš vse navodilo upoštevajoče spwnal… na koncu smo trmo zganjali ravno v nepravem trenutku, ko mož ni spustil enega in edinega osebka, ki sploh ni imel namena izkoristiti pravila zadrge ampak se samo zapeljati na bencinsko. Sori model!

Kmalu zatem sem nadaljevala z glasnimi vzkliki MORJEEEEEE, MORJEEEEE… nekje tik preden bi lahko čofnila v vodo, ponavadi kričim že nekje na hribu, vendar se oprijemam dejstva, da je bilo vse skupaj malo megleno.

Portorož, končno! Zopet nekaj gneče in pa sodelavec. Kot, da ni dovolj, da ga gledam vsak dan… je moral biti še tam… Leši sj si kulj. 2x trobljenje in že Ljubljančani kričijo kot jesharji iz Bloody Mary… nek se znak kdo je in da house. Po 3h besedah v smislu »Kwa je«, sva z možem zavila v neznano. V bistvu je kar on zavil, jaz nič kriva. Desno! Za Ljubljančani. Vsi za enim… eden domov. Priznam, da se ni zgodilo prvič… ampak je pa še vedno tako fun kot prvič… 5 avtomobilov. Registracija LJ. Zavijemo v nek sumljiv klanec za …pač nekom… ko nam je postalo jasno, da gremo očitno k nekomu na obisk…ki ga ne poznamo. Delavci so nas prijazno gledali in si mislili, koji so ti to neki ljubljanćani, … in tako smo lazili v hrib… dokler ni bilo potrebno malo ročico prestaviti in iti rikverc… ja vseh 5 avtomobilov ljudi se je smejalo. Fun. Ampak, če lahko malo zakričim… dejte malo zrihtat mesto rož… ker tole trenutno je absurd.

Potem smo parkirali kar nekje in ubrali pot pod noge. Kot v osnovni šoli smo lazli v strumni vrsti drug za drugim, panično opazovali kateri mladič nas bo fardirbal s skirojem, se spraševali kako to da imajo vsi zlatega prinašalca in računali ali niso pasji mladiči ponavadi zunaj nekje spomladi in jeseni… kasneje sem z odprtimi usti zijala v morje, ker ni bilo alg…in ker so na gladini lebdele mrtve ribarčice… vsega je kriv kit! Samo da ni tista kemična tovarna! No v bistvu je krivo morje, ker je premrzlo… Tovarna it is.

Nadvse zanimiva je bila ladja Safety First, ki ji je bilo ime Touareg… ker je pač edina stvar, ki je na sončen dan obratovala. Lokali so bili namreč klavrni…za pit sem dobila jagodni sok bolj topel kot katerakoli postana juha na soncu… priceless. In še ena priceless zadeva… mamica, ki sinkota Gašperja spodi s skiroja, ker mu ga namreč ni v prvo dovolj dobro naštimala. Je sploh potrebno povedat, da je po maminem štimanju sine po dveh pogonih z desno nogo končal direkt v kamnitem zidu. Bravo mami! Z nasmeškom sem odšla naprej!

Kakopak ne smemo pozabiti na kitni turizem. Potapljači vas za 20€ zapeljejo gledat kita in še preden plačaš ti povedo, da je zelo slaba vidljivost in da je zelo hiter… odlična marketinška poteza! Vam dam kar40€! Malo bom še zgubljala besede o tem, kako je moj mož trdno prepričan v velikost dotičnega grbavca… in tako se je vnel nek »it’s on« contest o njegov velikosti (kitovi… sesalčevi… od živali pač), kje ga je kdo videl, kako pristna je slika in da on ne bo drugmu zizike majal… wateva dečki!

Ker je dan delal zaključke sva šla še na futer. Ki je bil milo rečeno… zanič. Nisva dobila juhe. Blitva s krompirjem postana. Kalamari hladni… tatarska omaka pa iz pakiranja… »po direktivi EU«… wtf model? Je bila pa vsaj grška solata več kot odlična… če ne bi bilo kumar.

Po polomu s futrom, a vseeno najedena, sva odšla domov. Zadnji vzkliki so bili bencina je dost… kasneje pa sva čakala, kdo nama bo ustavil…. Joke pipl…

*

VESELJE DNEVA

Car ima s5 najboljšejšiga mehanika ever nazaj!!!!

IZJAVA DNEVA

Rikverc vozim, kot naprej… *BUM*!

ZAHVALA DNEVA

Hvala ljudem z ustavnega sodstva za pomoč… še malo pa bom spacala to dipl. polit. delo mojega življenja…

I BLEED IT OUT

Kje smo končali? Aja nekje na morju. Pred tem pa sem se imela super duper na Gorillaz koncertu. V bran ljubljanskemu dogajanju dodajam, da take zadeve krvavo potrebujemo, vsaj enkrat mesečno. Pa sploh ni neke nuje, da bo vsaka zadeva zastonj ampak naj bo vsaj kvalitetna, ker ta je definitivno bila. Seveda sem tudi kvalitetno pazila, da ne bom dehidrirala. Na koncu je zaradi teh podvigov in tha face skoraj dobil tečen carinik ampak ko jebe mulca. Njegove grožnje so me streznile. Fakju!

Kako je bilo na morju? Super. Slano, sončno, zapečeno z rezultatom RedFace. Skratka pretty as Rudolf the red nose deer.

Ampak gremo raje na resne zadeve. Vedno sem bila mnenja, da sem težek osebek, pa pustimo mojo power salo kilažo ob strani. Moj karakter ni lahek, od ljudi zahtevam veliko, korektnost bi se reklo da je že beyond veliko. Skupne počitnice od mojih sotrpinov vedno zahtevajo, da sem prva v vrsti za kopalnico, ker bi šla rada prva pod tuš, ker me na morju slana voda zjebe u nulo. Ampak zaenkrat od nikogar še nisem dobila kakšnega grdega pogleda, ki bi namigoval, da naj se ne urivam ali kaj podobnega. Je preveč tudi, če zahtevam, da vsak pospravi za seboj oziroma, da se menjajo ljudje, ki opravljajo določene funkcije. No s tem dejansko nisem imela težav, ampak imam pa neznosne težave z ljudmi, katere je treba non-fucking-stop čakat. Čakat da spijejo svoje 2 litra pofukane kave, da skadijo svoje proklete zelene bilke, da po vsem tem še potrebujejo počitek, čeprav so ravnokar ustali. Da se čaka njih, čeprav so oni s peš hondo »jaz« pač ne, da gledam neke proklete grde poglede zjutraj, ko še nihče nobenemu nič noče, da v avtu poslušam nenehno nerganje, ker je klima preveč, premalo, ker je prepih, ker ona ne bi šla na tisto plažo, ker ona si je zamislila drugo… in naenkrat ona ne bi bila več v družbi ampak skoraj sama v sobi s svojo bilko, v svojem svetu neštetih papirčkov… zakaj d fak hodiš potem v družbi na morje? Je težko izustit, da nečesa NE boš jedel ali pa da nekaj bi oziroma, da sploh ne boš jedel. Če gremo v trgovino in je tvoja želja, da »danes« nakupimo vse kar potrebujemo, da ne bomo jutri ponovno hodili po futr, zakaj hudiča potem moramo zaradi tebe naslednji dan ponovno v štacjon? In zakaj bi jebala v glavo, ko smo vsi pripravljeni na odhod, zakaj jebeš, da te čakamo 2 uri… 2 uri, da skadiš še preostanek ta zelene, da spiješ svojo pofukano kavo in da spakiraš še ostale cunje. In po vsem tem po vsem čakanju bi šla ob 10h zvečer jest, kljub temu, da nas čaka delo naslednji dan in kljub temu da imamo še 2 uri do doma. In ne, da ti ni dosti nerganja bi se ustavila še na vsakem prokletem počivališču, ki jih je več kakor same avtoceste, da bi skadila še preostanek pizdarije in potem boš nergala, da ti tudi delaš naslednji dan… faking deli kar delaš, kad kar kadiš, kuhi pofukano kavo… ampak ne jebi!

In za nameček, dobim za to egoistično obnašanje s strani nekoga, ki bi mu naj bila jaz najljubša, da ne morem biti v družbi… ker nisem za družbo…ker se ne prilagajam… ker sem samo za v dvoje, ker tako se lahko drugi meni prilagaja. Pa vendar se mene ne čaka, ne kompliciram, ne gledam grdo in ne jebem folka po nepotrebnem…

Reality check hit me so hard… I can finally see and think clearly now.

CITAT, KI GA MORATE IMETI VEDNO IN POVSOD V MISLIH
If you want to be happy, be. – Leo Tolstoy (1828-1910)

TUKAJ NI NOBENEGA PARDONA…

… ne res ga ni. Še posebej, ko določeno zadevo zagotavljam stranki, moji najdražji sodelavci pa se na ves glas krohotajo… barabe!

… tudi nobenega pardona ni, da sem imela danes wildest dreams, ko sem sanjala, da me je pot zanesla v vintage štacunco v kateri so se mi oči iskrile kot malemu otroku. Gledala sem nešteto primerkov čeveljcev in prav toliko pisanih oblekic. Amerie welcome to your dream land… feel right at home… vsekakor sem se počutila čisto domače ob ogledovanju neprecenljivih primerkov. Prosim naj me nekdo pelje v tako trgovinico in prosim naj se ne najde nekdo, ki misli, da je second hand shop enako vintage štacunci. Fentam ga!?!

… nobenega pardona ni, da smo dekline danes dejansko uživale ob poslušanju good ol’ gay bandov. V vsakem primeru brez pardona zmaga tale komad, koreografija je pa sexy as fuck. Malo sprostitve na delovnem mestu ne škodi!

… ni pardona, ko rečem, da je moj hefe najboljšejši ever, ker nas je založil kot dedek mraz s sladkiši in kar je najboljše – stacionirani so na moji mizi in pol metra od nje!

… in za konec vam brez pardona sporočam, da grem na morje! Uživat, cmart in dat možgane na off, čeprav imam v ponedeljek izpit! I so fucking rock!

Zdaj pa na opice!

ZOMBI VIDEO DNEVA – tako, da ne bo izgledalo, da ne spremljam politike – jo! Vsekakor! Vendar kot da sama politična dejanja niso dovolj grozljiva je moral Bojči narediti še ta srh vzbujajoč video. Vsi v črnem, vsi kot zombiji in Šrot se nasmiha. Scary stuff I tell ya…