FRU-FRU… FRUSTRACIJE!

Si blond pa je narobe, ker ljudje ne morejo čez dejstvo… da je vse kamuflaža, da nisi neumna in da enaki podvigi njim ne bodo uspeli. Res je… blondes do have more fun. Poleg špilanja neumnosti povzročamo še sive lase crnim… pa vseeno bolje siva a ne…

Si brihten pa je narobe, ker prehitro dojemaš… vsaj hitreje kot oni in boli, ko dejansko s kimanjem in pisanjem na listke ne moreš zgraditi lastne integritete… vsaj take ne, ki bi bila spoštovanja vredna.

Si visoka pa je spet narobe, ker ti malčki ne sežejo do kolen, tako dobesedno kakor tudi v prenesenem pomenu ne.

Si suh pa si označen kot attention whore, ker si drzneš obleči pajkice, v njih kazat kako globoko v koščeno rit s celulitom se ti je zaril trak od tangic in včasih flešneš še kakšen cameltoe – brazilska works wonders!… da ne bo pomote… suhice v minikah, ki kažejo sramne dlake in nimajo občutka za okusno ženstveno podobo so tudi meni whorish… ampak kar…

Si energičen, nasmejan in vedno pozitivno naravnan pa je narobe, ker ustvarjaš šunder, ki ga zafrustriranci ne morejo prenašati… pozitivizem danes namreč predstavlja svetovno grožnjo… (yes, I do want to be a girl who laughs the loudest.)

Si nasikan, pa je narobe, ker ne ustvarjaš pozitivnega vzdušja.

Imaš smisel za estetiko pa te premerijo od 11centimetrskih petk do novo izraslega štrlečega lasu, češ da se ufuravaš in si navaden snob.

Znaš svetovni tuji jezik pa je narobe, ko nekoga popraviš, da replay in reply ne delita pomena… niti izgovorjave ne, ter da se “e” izgubi pred končnico –ing, itd…

Narediš nekaj dobrega pa je narobe, ker o tem ne obvestiš vesolja.

Si lep pa je narobe, ker s tabo ni nič narobe.

Narediš nekaj narobe… pa je končno prav, da ti lahko vse predhodne frustracije, ki jih ob tebi dobijo, zmečejo preko IK tehnologije naprej… na 2 učka in 2 sokolja oka enostavno ne gre…

*

MISEL DNEVA:

If you don’t like me there’s nothing I can do – NEWS FLASH BITCH, I don’t live to please you!

DA NE BOŠ REKLA…

…da te nič ne pokličem / da se nič ne spomnim nate…

Je to res potrebno? Zopet ne razumem naše lastnosti… ko nekoga, ki te je o nečem opomnil, opomnimo, da se zavedamo njegovega opominjanja in ga pri tem za vsak slučaj opomnemo o opomnenjem. Zakaj že? Če sem enkrat rekla karkoli sem že rekla, …kar sem rekla zato, ker očitno nekaj pogrešam oziroma mi nekaj manjka… nisem pa rekla samo zato, da bi rekla… potem ne potrebujem še skoraj da pisno obvestilo o izrečenem.

Ljudje kompliciramo. A ni laže napisati »kako si«, brez »da ne boš rekla…«, ker zaradi tega v sms-u že porabimo 16 znakov prostora, zaradi česar ste na koncu prikarajšani še za zapis »si v mojih mislih« (ok dejansko je v tem primeru potrebnih 17 znakov… ampak razcepljenega lasu ne bomo še bolj cepili).

Raje bi imela vsakodnevne stavke ala »… da ti ne kupim nobenih čevljev /…da te nikamor ne peljem / …«.

In brez skrbi… če enkrat popraviš “kar sem rekla”, še ne pomeni, da naslednjič ne bom spet rekla… V tej dobi sodobne tehnologije nam je res težko. Obstaja pa seveda tudi alternativa… resnica – pač se ne spomniš name… ever!

*

NASVET DNEVA

Be careful what you think you know about someone – you are probably wrong!

MEHANSKE MARIONETE

Največjo bolečino posameznika lahko predstavlja ravno nenehno razmišljanje in premlevanje o tem kaj je bilo in kaj bi lahko bilo, zakaj smo na določeno dejanje reagirali kot smo in zakaj nismo počakali pravega trenutka in popravili vse slabo… Sama se vsak dan znova najdem v svojem svetu scenarijev, ali mi to povzroča bolečino pa ravno ne bi rekla… vsaj ne vedno. Načeloma sem zelo vesel tip človeka, nesmotrno pa bi bilo, če bi rekla, da sem zaradi veselja tudi srečna. Srečna sem, ker sem si srečo ustvarila sama, ker sama iščem pozitivno tudi, ko ga ni… oz. ga naj ne bi bilo. Ljudje namreč nimamo vedno v mislih, da vse vsaj približno slabo ne pomeni ravno nujnega zla. Vsak je svoje sreče kovač in tudi noben čevelj se še ni obul sam.

Čeprav sem »Analizo: Hjumn« naredila bolj iz dolgčasa in zabave me je pesem dejansko prevzela in zadnje čase me zelo osvobaja pa naj se to sliši še tako cheezy. Pesem mi sprva ni bila všeč, potem pa se ti nekako usede… potem s šefom razglabljaš “kwa d fak” naj bi pomenilo, da si človek ali pa plesalec… Vseeno pa od analize ne mine dan, ko ne premišljujem o tem kako preprosto je sporočilo, kako preprosto je vprašanje o tem ali smo ljudje ali smo marionete v mehanski družbi.

Medsebojni odnos je ključ do sreče, po kateri vsak posameznik hrepeni. Pristni. In potem se vprašam ali pristen medčloveški odnos sploh še obstaja ali je vse skupaj plod določenih vzorcev, ki se prelagajo z bremena razočaranih kot svarilo ostalim? Ponovno se najdemo pri premlevanju dejanj, dogodkov… kako pristopiti dotični situaciji, kako rešiti prijateljstvo, ljubezen… Skoraj ne verjamem… bolje rečeno nočem verjeti, da na svetu ali pa vsaj okoli mene obstajajo ljudje, ki jim ni do tega, da bi vse slabo popravili… da bi me le lahko obdržali. Da bi prizadejano bolečino odpravili ali jo vsaj poskušali… da bi priznali napako in da bi vse naredili za sočloveka… zame!

Največji problem je gnev razočaranih, ki so nam predali svoje »modrosti« – te so tiste, da se naj človeka pusti pri miru, se bo že ohladil in bo sam pristopicljal nazaj. Da naj se ne izliva čustev, ker sočloveku ne moreš pokazati svoje »slabosti«. Skratka gre za to, da raje delujemo mehansko, naučeno in ne v skladu s tem kar nam narekujejo srce, čustva, razum in preprosta skrb za naše najljubše.

Problem nastane, ker ima vse več ljudi problem z intimo, ker se boji odnosa. Intima pa še zdaleč ne pomeni spolni odnos… če lahko citiram prijatelja, je le-ta »podaljšek nekih emocij«. Roko na srce, dol se lahko da vsak, ko mu zapaše… biti intimen z nekom pa je toliko več. Ko lahko sediš z nekom v čisti tišini in čutiš toplino…, ko lahko deliš pogled in čutiš veselje ali bolečino…, ko čutiš objem…, ko bo nekdo zate ob najbolj nehumani uri pripravljen prisluhniti tvoji bolečini ali tvoji neizmerni sreči in ko bo nekdo lahko brez sramu, brez vprašanj bil v vaši prisotnosti gol, ker ga navdajate s tako ljubeznijo in ker ste do njega brez vsakršnih predsodkov.

In kolikokrat se sami ustavite pri tem, da nekomu ne bi prišepnili vaše bolečine, ker nočete obremenjevati… kolikokrat nekoga ne pokličete, ker nočete motiti… kolikokrat ne izlijete čustva, ker vas je strah, da boste zavrnjeni in kolikokrat mislite na nekoga pa mu to ne boste priznali, ker hočete sijati v vsej svoji nedostopnosti.

Gre za vas, vašo srečo in vašo ljubezen do drugih. Ni važno kako rad vas ima nekdo, če sami ne morete pokazati kako radi imate vi nekoga. In dokler ne boste naredili vse za srečo, prijatelje ali ljubezen… vse do takrat niste naredili nič, ker se boste spraševali in vrteli v krogu. Šele, ko boste z vsemi svojimi čustvi pristopili do ljudi, ki vam pomenijo tako zelo veliko in ki dajejo tudi vašemu obstoju smisel, šele takrat boste lahko po svetu hodili z dvignjeno glavo, ker boste vedeli, da ste za sočloveka naredili vse, kar vam je vaša človeška, nagonska plat narekovala in ker niste mehansko potlačili še tisti kanček humanosti, ki ljudem pomeni upanje… da nekoč… bo človek bolj pomemben.

*

MISEL DNEVA

Be courteous to all, but intimate with few, and let those few be well tried before you give them your confidence.
George Washington

*

VPRAŠANJE DNEVA (z odgovorom, da si ne bo kakšen moški možganske celice izpahnil)

What do you call a man with half a brain? – Gifted.

LAŽI… LAŽJI?

Že stara ljudska modrost je dejala… karkoli že je, če sploh… jaz pa po vsej verjetnosti pravim čisto nekaj drugega.

Ne bom rekla, da podpiram laž… jo pa razumem. Včasih je potrebno storiti, kar se ti zdi, da je v tistem trenutku prav. Čas za resnico morda pride jutri ali pa nikoli, …če veš, da je za vse udeležene bolje tako. Marsikomu že piska v glavi »zakaj človek sploh nekaj ’slabega’ stori, če ve, da bo nekdo na podlagi njegovega dejanja nastradal«… jaz pravim, da dajte piskajoče glaske na stran, ker ne vi in ne glasovi, ki donijo v vaši buči, nemate pravo glasa. Lahko poudarim, da ne podpiram laži, še enkrat? Nimate pravice obsojat, ker niste v koži tistega, ki je kaj takega storil in ker, če mislite, da se vaše življenje rotira okoli ene same resnice – živite v laži.

Je molk laž? Da, v kolikor gre za konfrontacijo z resnico, vi pa ste je odločeni zamolčati. In ne, v kolikor vas o tej stvari nihče ničesar ne vpraša… zakaj hudiča bi nekomu polagali račune, če ljudi določena stvar ne zanima. Seveda na blesave izgovore v smislu »Saj me nisi vprašala, če te varam z Jožico«, kar pozabite.

Od mojih ljudi pričakujem resnico. Ali bom razumela laž, ki se bo z leti razkrila, kot obvarovanje moje ne ravno krhke malenkosti… ne vem… ponavadi grem hitro stran od ljudi, ki me imajo za norca. Vse je odvisno od laži, koliko časa je preteklo in kakšne posledice bi imela/ ima.

Nikakor, pod nobenim pogojem, pa ne bom razumela najbolj twisted laži, tiste nepotrebne, tiste, katere resnica me nikoli in nikdar sploh ne bi zanimala… pa me je zaradi izprijene resnice, ki se me sploh ne tiče, ki jo sploh ne bi rada vedela, ker se v take blesarije ne vtikam… resnično negativno presenetila, mogoče celo prizadela. Zakaj zakamuflirati obvarovanje, če z nekimi dejanji razkriješ resnico, ki brez laži ne bi nikoli bolela?

*

DEJSTVO DNEVA

Ne slepite se, da ste pogumni, ker lahko z lahkoto bolečo resnico predajate drugim. Šele, ko boste lahko prenesli bolečino najljubših, ob razkritju vaše resnice, boste razumeli, da resnica ne služi osvobajanju… vsaj ne takojšnjem.

ŽALOST DNEVA

Carju je “odpadel” zaščitni znak – VW. Sumim gumpca, ki me je razsvetlil, da imajo tudi na ***** 11 avtomobile… pismo rosno!

VPRAŠANJE DNEVA

Kaj hudiča ni jasno kolesarjem v palerinah? Če šparate za bus, častim. Vsekakor pa dežnike dol… da se vam da!

NAJHUJŠI FILING

…v negativnem prizvoku, je občutek, da je vsem vseeno in se nihče ne bori za tebe.

Ker nikoli nisem živela po motu live and let live, ko je šlo za moje kolege, prijatelje… t.j. za ljudi, ki so mi pomenili vsaj toliko, da so vredni mojega objema. Ker sama čutim veliko naklonjenost do meni najljubših, mogoče celo neko posesivnost, ko se gre za njihovo dobrobit in mi nikoli ne bo do tega, da bi mi bilo za nekoga vseeno.

Zavedam se, da posameznik na določeno situacijo reagira po svoje, odvisno tudi od odnosa do sočloveka. Zmoti pa me dejstvo, da nekdo čuti tvojo žalost pa te ne vpraša kaj je, da mu ni do tega da bi te spravil v dobro voljo in, da je zmožen tvojo žalost zaviti v črn paketek in te obtožiti, da širiš negativno energijo… nekdo, ki naj bi te imel rad… nekdo, ki mu naj ne bi bilo vseeno.

Pa naj bo največji holivudski bulšit takozvani klic »Wait, don’t go!«,… tistega, ki je zajebal, po tistem, katerega je zajebal… pa naj bo… vendar jaz dejansko delujem tako in ne prenesem nedorečenih stvari… ni mi jasno, kako te lahko nekdo izpusti iz rok brez, da bi dorekel še nekaj zadnjih besed… brez da bi tvojo bolečino pretvoril še v večjo bol. Nam je res tako vseeno?

Je človeški odnos, tisti pristen človeški odnos, v totalnem zatonu? Kako je prišlo do tega, da se za nekoga enostavno ni več vredno truditi? Kdaj je postalo tako kompleksno vzdrževati prijateljski odnos in zakaj dopuščamo, da določena oseba nadaljuje svojo pot brez nas? …ker je laže?

Je mar problem v tem, da v nas plamti hrepenenje, ki si nadvse želi naklonjenost sočloveka, ne glede na to, da imamo 1 ali pa 100 ljubečih soljudi okoli sebe… mogoče slepo vidimo nekaj česar nikoli ni bilo in je predstavljalo le skrito željo po tistem toplem odnosu, ko vse, kar vidiš predstavlja le dobro in misliš, da bo to dobro usmerjeno v dobrobit nas samih…

Je sploh še smotrno pričakovati, da jim ni vseeno… je sploh še možno prebrati, da nas ima nekdo rad.

*

CITAT DNEVA
Don’t walk in front of me, I may not follow
Don’t walk behind me, I may not lead
Just walk beside me and be my friend.
~ Albert Carnus

KAKO DALEČ SMO PRIŠLI?

Moj sosed ima malega otroka. Žal sem nezavedna soseda, ki se kaj dosti več od doberdana in opazovanja-kateri hudič bo ruknil Carja, sploh ne zmenim… tako tudi ne vem ali je sosedov otrok malček ali malčica. Glede na krčevite krike predvidevam, da je pupika. Ali je slabo, da tako malo vem o ljudeh, s katerimi delimo eno steno ne vem, niti se ne obremenjujem. Vem pa, da je sosed kulj, ker se ne vtika vame… ne glede na to, da zvečer, če in ko imam popoldansko delo ali pa, ko grem na nočna pohajkovanja, vidim predvidoma pokakcane pleničke, ki jih bo nesel zdaj zdaj v smeti. Me moti? Couldn’t care less…

Imam… imela sem sosede, za katere nisem niti vedela, da jih imam… predvidevala sem, da so obiski… ko me je 10ič navdušeno odzdravil – zjutraj – sem vedela, da kaj dosti obiskovskega tu ni bilo.

Kateri avto kdo vozi izvem šele, ko me zaparkira ali pa ko vidim, da nima blage o koriščenju park placa. Nekateri sosedje nam pečejo pecivo, drugi spodbujajo pijančevanje in nam nosijo vino, tretji nam v nabiralnik brezplačno mečejo revije, spet deseti nimajo bontona, da bi pozdravili/odzdravili… nekatere zanima “kwa je zdej” večina pa jih ob zaznavi, da je v bližini drugi sosed popihajo v stanovanje ali kletne prostore ali pa kot blisk skozi vhodna vrata… srečanja so namreč zelo boleča… al neki.

In jaz, minding my own business… še vedno ne razmišljam o sosedih…, jih ne opazujem…, ne zaslišujem…, še najmanj pa razmišljam o njihovi čudnosti, dejanjih, obnašanju in spopadanju z recikliranjem odpadkov. Zakaj? Ker moj prag še ni počiščen…

Ampak očitno smo odšli tako daleč, da preprostega zmajanja z glavo, jamranja in ogovarjanja enega soseda drugemu, ni več… prišlo je namreč do nove razsežnosti – ko ti sosed ni všeč, ker se drži zase, ker ti nič noče, ker ne posega na tvoj teritorij, v tvojo intimo… ker ga preprosto ne vidiš in ne slišiš… ni boljšega, kot da ga prijaviš na eno izmed trič trač televizij, ki vsekakor obožuje prežvečene, nič vredne kosti in terorizira ljudi iz ljubega brezdelja. Ne razumem kje je neka sočutna nota neke novinarke, ki postavlja tako neumestna vprašanja, katerih odgovori se je ne tičejo… kaj šele širne Slovenije… ampak res… prijavljeni par je res čuden… kajti jaz ne bi nikoli in nikdar pustila, da me izprašujejo o nečem, kar jih nima kaj brigati ter jim celo odgovarjala s pojasnili.Kudos…

Da ne govorim o izjavah sosedov, ki so zaskrbljeni nad čudnimi… saj so večkrat hranili njihove živali… čakam namreč, da na “naša” vrata potrka inšpekcija, češ, da Gato jé pri sosedih, kar pomeni, da ga bajsa malega sigurno stradamo.

Absurd na višku! Bravo Slovenija, znova si dokazala svoj zeleni obraz!

Pojasnilo:

Bi posredovala link, ki se navezuje na ta blog oziroma zaradi katerega je bil blog sploh spisan… pa moje g33kovske vrline pešajo. Komur se da naj gre po naslednjih korakih:

www.24ur.com – > klik na “videoteka” ->  oddaje POP TV / Kanal A – > Preverjeno ->  09.12. 2008 -> Lahko hranimo odpadke kar na svoji parceli?

VPRAŠANJE DNEVA:

Na svetu je 6 milijard  ljudi in več. Če vsi delajo isto… kdo sem potem jaz?

PASSION EXTRAVAGANZA

Nekaj je v zraku. Ali naj rečem, da nečesa ni… da nekaj manjka. Mojim babam… babam od mojih bab… morda tudi meni?!

Kaj manjka? STRAST.

Manjka občutek, da si ob njem posebna. Manjka tisti nagajiv nasmeh in roke sklenjene okoli pasu, ko te dvigne kot malega otroka, ko si nad oblaki in ko je ves svet rožnat… ko mu roke nato spolzijo nižje po bokih… nižje… Manjka tisti pogled, ki ti pove, da si njegova in te ni pripravljen deliti. Manjka močan prijem, ki ne poškoduje… prodoren glas, ki ne nadira. Manjka tisti trenutek, ko te pričaka na letališču in preseneti z objemom, manjkajo vsi trenutki spontanosti, ko naredi nekaj za tisti trenutek tako popolno. Zakaj me ne more vreči na posteljo in si vzeti tisto, kar mu pripada na tisti nevsiljiv šarmanten način. Zakaj me ne pritisne ob steno, mi zašepeta nežno v uho kaj bi rad od mene in in v kakšnem pakiranju naj mu ponudim. Zakaj, ko se skregava in odidem ne zakriči mojega imena naj ostanem… zakaj ne gre za menoj. Zakaj me v dežju nikoli ne poljubi strastno… samo midva in nežne kapljice.

Zakaj…

Zato… zato, ker življenje ni potica, ker je holivud znan po najlepših pravljicah, katere so plod domišljije in ne realnost… in ker je Janša a sour loser.

Drama… we live to love it… we love to live it…

Neka pametna dama mi je nekoč rekla… oziroma me je vprašala:

Te ima rad…, te spoštuje…, je zate pripravljen narediti marsikaj?

Če ste na ta vprašanja in kopico tistih, ki sledijo odgovorile z da… potem imate veliko več kot se zavedate.

Vsekakor pa se je na začetku zveze nespametno truditi za nekaj, ki je tako sladko, tako igrivo, tako posebno… ve… pa tisto nekaj nimate.

CITAT DNEVA

Nothing great in the world has ever been accomplished without passion.

Georg Wilhelm Friedrich Hegel