Tako. Zgodilo se je. Nepričakovano. Neizbežno morda? Ne vem. Nisem paranoična in ne čutim nekega strahu. Se pa tresem. Lahko je še posledica včerajšnje alkoholiziranosti pa vendar te te stvari streznijo do obisti. Čutim gnus. Čutim kot,da je nekdo blizu. Pretresena. Pravzaprav mi je kar malo slabo, ko pomislim, da je bil nekaj ur nazaj v našem stanovanju nekdo. Nekdo, ki ga ne poznam… in bolje za njega, da ga ne! Nekdo, ki je odprl vrata nepovabljen in vzel nekaj, kar ni njegovega. Vse to, ko sem bila doma. Le nekaj metrov stran. Za zaprtimi vrati. Ne, ni ukradel čevljev. Vendar šalo na stran, ukradel je torbi – od mame in očeta. Z vsemi dokumenti, zdravniškimi izvidi, ključi… Panika me grabi, da si bo še enkrat dovolil vstopiti.
Ura je bila okoli 8.30 p.m., ko sem pomila za seboj krožnik s katerega sem pohrustala topla sendviča, ki si ju je izpod novega kontaktnega žara zaželel moj želodček. Odšla sem v posteljo gledat Lipstick Jungle. Kmalu zatem se mi je zazdelo, da je mama prišla domov in odšla pod tuš. Ni bila mama. Prišla je nekaj minut za tem z vprašanjem zakaj so vrata odprta in ali sem šla v sušilnico po perilo. Itak, da ne si mislim pri sebi. Nato pa zaslišim: kje je moja torbica. Pač poglej malo. Grem gledat tudi sama, ko oče ugotovi, da tudi njegove ni. A me zajebavaš?! (pa v pričo staršev nikoli ne preklinjam). Stekla sem po stopnicah. No use. Itak. Za nekaj trenutkov sem bila nekje med smetarjem in brezdomcem in brskala po smeteh, če je kdo kaj odvrgel. Nič. Oče je med tem že poklical policijo. Pograbila sem svetilko in se poskušala preleviti v Horacija… pa ni šlo. Enostavno nisem tako spretna kot on. Prelaufala sem polovico Viča, prebrskala ¾ smeti, vsakega mimoidočega premerila, kakor da ni vreden lastnega obstoja in se nato še zdrla nad sosedi. Ni mi jasno za koj kurac imajo bloki proklete domofone, če itak vsakega, ki se mu zazdi in pozvoni, nekdo spusti noter. Vsem sosedom sem se lepo zahvalila za tako častitljivo dejanje. Seveda ni noben nič kriv in seveda ni nihče odprl vrat. Seveda! Povedala sem svoje in šla pregledat še nekaj smeti nato pa domov.
Od laufalnega podviga sploh nisem bila zadihana… če dobro premislim sem pripravljena na maraton… samo še oropati me morajo prej! Skratka, vmes sem še preiskala bližnjo okolico, naredila cedevito, poklicala enega zelo prijaznega mobitelovca, če mi lahko razloži postopek izsleditve mobitela. Seveda ga nisem slišala nič… pa sem ga pozorno poslušala. Se mu opravičila, da trenutno vlada kaos in da naj še enkrat razloži. Skratka moram se pozanimat kdo je bil, da ga pohvalim! No in glej ga zlomka… po debeli uri pride policistka. Bizi day or what? Najraje bi ji bučo odtrgala. Ali so res tako bizi in totalno neprofesionalni ali pa se mi je zdelo, da se nisem še dovolj zdrla na sosede. Skratka, ne bit pametna o zaklepanju vrat in s takimi pizdarijami. Da ne govorim, da je bil cel halo, ker je mama naštela vsebino torbice nato pa še oče… češ a niste rekl, da je bla sam ena torbica… a je faking važn, da sta bile 2 in da moraš še 5 alinej naštancat v tisti beležki????
No pa če še malo orišem zadevo je ta sledeča. Glede na to, da je mama prišla 2 minuti za tistim, ko je šel oče v kopalnico, se je zadeva zgodila ravno v tem času, ker prej so bila vhodna vrata zaprta in tudi stvari na svojem mestu. Predvidevamo tudi, da je gniloba od osebka spizdila v višje nadstropje, ko je mama vstopila v blok, kajti z dvema torbicama po bloku ravno ne moreš laufati neopažen… zadeva je nadvse ogabna, ker je že dan poprej nekdo zvonil ob 6 uri zjutraj… in ne samo nam.
Oče, smešen kot je, pa je med vsem tem čakanjem sam odpeljal do policije in prijavil še neke sumljivce ob progi. Jebeš…
Kaj nam je storiti. Menjava vrat in ključavnice… u kurac!
DEJSTVO DNEVA:
Tudi če lahko laufaš kot sam Forest Gump, naj te bo faking fajn strah, ker te bomo dobil. BOMO!
Seriously! Mislim… pa dejte me nehat jebat. 2 dni nazaj nam je bila odtujena lastnina (ja vem extremely gay stavek)! Po mojem glasnem govorjenju o tem za kojga kurca mlahavega imamo domofon v bloku, če lahko tako ali tako pride notri vsak mimoidoči, so mi vsi nemo prikimavali. Bila sem tudi pobudnica, da oče napiše nadvse zahvalen sestavek, s sarkastičnim pridihom seveda, kako se lepo zahvaljuje nekomu, ki je pač bi dovolj prijazen, da je kar nekemu bizgecu odprl vrata. Prijazni so tile sosedje, ni kaj! No pa sem včeraj videla sestavek soseda, ki je brez sarkazma in okoliševanja spisal, da naj vrat ne odpirajo neznancem, op.a. ljudem, katerih identiteta nam ni znana. Lepo spisano, jaz tako prijazna ne bi mogla biti.
