VEGI NA PIKNIKU

Sicer malo zaostajam z zapisi, vendar smo blond ljudje kamuflažno slow in odlični igralci… če mi je sploh kaj od tega verjeti.

V soboto je bil piknik dan. Kje: malo iz Ljubljane… v Prekmurju. Kaj dosti pikolovstva ni v mojem hubbyu. Ampak ok. Me ne zanima kam gremo, samo da bo lepo vreme… aja… kaj bom pa jedla??? Že več kot leto dni nisem pristaš mesa, sem pa pristaš govejih juh… ampak kdo bi mene razumel. Ker sem vedela, da mi kakšne ribe ali tofuja na žaru ni pričakovati, je moj mož zrihtal gobe z gorgonzolo za moj nepotešen želodček. Na koncu sem bila napokana s papriko, paradižnikom, gobami z gorgonzolo in kruhom pomočenim v zenf. Fino.

Panično sem se tresla tudi, ker nisem vedela kako bom poskrbela z dehidracijo. Pira namreč ne bom zlivala vase, vina prav tako ne. Ampak na mojo srečo mi je bil že takoj na začetku ponujen moj lubibubi Malibu. 2 flaši sta ga bili, pa je pošel šele okoli 1h zjutraj/ponoči. Sicer ne oba v moja jetra, ampak eden pa. Če bi bili v Ljubljani, med 6imi babami oba Malibuja ne bi zdržala niti ure. Hvala bogu za Prekmurce in njihovo pljuskanje vina.

Malibu me je pripravil do brcanja žoge in igranja ping-ponga. Za črtico čez A pa je iz mene naredil zvezdo večera ob Rock Bandu. Sicer je vseeno žalostna resnica, da nisem bila edina zvezda večera, ker so dečki hudi grebatorji, ko gre za fušanje v mikrofon… pa dobro. Dovolj mi je blo, da sem parkrat ujela, da hudo pojem in imam res lep glas. Damn right!

Ob 1h me je mož odvlekel od mikrofona v Alfo brez bencina. Menda so take štorije pričakovane. Zaspala sem za uro in nismo bili še niti v Maribori… zaradi ekonomične porabe bencina… safr! Po skoraj 2h urah nas je Bloody Mary pripeljala do bencinske, skoraj nekje pri Celju. Porkašpinčič… a ni tako, da so bencinske na vsakih 20km na AC??? Skratka na tem odseku jih ni bilo. Drugače pa blagor Prekmurcem… lepa cesta. To pa tko, k se lublančani ne furamo k vm gor pa uničujemo cestišča… ok joke… love u all!

*

MIMOHODKE

• Zajc me je nategnu… but what else is new
• Če bo vse po sreči, v ponedeljek sledi zadnje branje
• Skoraj sem se zagovorila
• Nekaterim se fršlus odpenja (pa ne takoj mislit na kakšne hlače… gre za prenesen pomen)
• Babe obračajo dece bolj kot vola na štilu!
• Doživela prijetno presenečenje s strani osebka, za katerega nisem vedela, da bova vsaj približno lahko na taki stopnji… predvidevam, da bo tale zapis zarečen kruh… seveda upam, da temu ne bo tako
• Kokija smo pozabili na balkonu
• Bratranec ima očitno krizo mladostniških let… namesto babe si je ubodel TT-ja… pa OK… še skiro brez koleščkov je boljši od nje (so nasty…)
• Za l33t ponya sem nabavila novo luč (sprednjo in zadnjo), kar disco riderka me klič…
• Predvidevam, da sem živčna… skos bi jedla

*

VPRAŠANJE DNEVA

Zakaj nekateri ljudje mislijo, da te lahko gledajo zviška?

*

IZJAVA DNEVA

Change will not come if we wait for some other person or some other time. We are the ones we’ve been waiting for. We are the change that we seek.

Barrack Obama

NE, NE, NE, … SEM PA TJA, … PA TAKE FORE, …KAJ JE TO TRDO…

Pa kaj potem, če zaostajam in je vsa širna Slovenija videla in vsa blogarska skupnost objavila posnetke Požigalca. Jaz sem blond, l33t in zaostajam… in to počnem danes.

D real deal Požigalca, sem videla, sem pa tja, celo v živo na 24ur. Spomnim, se edino »zašvicu« in »FUŁ«, bistvo sem presanjala… kot mi to vedno uspe ob vremenski napovedi ne glede na to kako skoncentrirano se trudim poslušat kaj bo prinesel jutri.

The movie pa je moj novi recept za dobro voljo. Čeprav so ti dnevi bolj turobno obarvani, se po sto in enem ogledu »da muvija« še vedno režim kot maček na žaru. Sem v stanju, kot ob mega fulj kulj špon d best komadu, ko ga dam za 3 ure na repeat… pa take fore.

Vsem, ki zaostajate kot jaz ali pa tisti, ki še malo bolj… podtikam Požigalca… resnično zgodbo in posnetek po resničnih dogodkih.

Trgovino najdete tukaj

Facebook fanclub tukaj

Sliko od kolega, ki se je slikal na istem mestu kot je potekal »intervju« pa najdete pri njemu.

*

MIMOHODKE

• Life’s a bitch… in potem zmanjka vode. Samo tiste, ki teče iz pipe v banjo!? Našamponirana sem se zavila v kopalni plašč. Ne vem zakaj me življenje tepe.
• Pičil me je komar, matr mu sesalno!? Pa ne samo 1x – 3x!!! Pa velik je za moj noht… kar ni ravno malo!
• Prvi popravki diplome se izvajajo. Bi bilo pa veliko bolje, če bi blo ob podčrtanih zadevah, nanizanih klicajih in zmarkiranih vrsticah kakšno pojasnilo kwa d fak hoče človek od mene!?
• Zopet sem šla parkirat v garažno hišo. Me kar ne izuči, da se tam notri vedno dogaja nekaj zlobnega. Ali ne morem ven, ali ne najdem avta, ali pa faking ni nikjer blagajne in ne morem sploh ven, ker seveda listek ne prime. Posledično naredim gnečo in potem moram še enkrat v garažno hišo in še enkrat iskat blagajno. Pa človek se zašvica fuL! Resno!
• Tečna sem u tri krasne. Borči pri tem pravi, da to ni nič novega. Matr! ob 7h me zbudi mama, kdaj delam… če spim najbrž popoldne a ne????? Tata mata je nato telefoniral celi Sloveniji in ob prodornem glasu ravno ne moreš več zaspati. Ne delovno mesto sem tako prišla uro in pol pred začetkom… wateva!
• Moj tedenski horoskop: Nekoliko bolj previdni in manj neposredni bodite le v komunikaciji s sodelavci, sploh z nadrejenimi, ki se lahko hitro počutijo ogrožene. Kaj pa če je vse res… Hopla!

*

IZJAVA DNEVA

Skupaj mi bomo kupili N97.

SHOE…SSSICK

Pravijo, da je prvi korak k okrevanju priznanje. Jaz pravim, da je prvi korak, da ti zaplenijo ves trdo pridelan đeparac, ga skrijejo na najbolj skrito mesto ever, (najbolj primerno mesto je nekje pred očmi – tako kot se milicajcem pred postajo zaredi nasad zelene biljke) in potem pustiš človeka da plava. …ko je govora seveda o odvisnosti. Da ne boste sedaj za vsako priznanje »I’ve been a bad girl« skrivali denar… u r weird.

Če sem nekoč govorila, da sem ljubiteljica čevljev, sedaj s ponosom priznam, da imam bolezen. Zaradi priznanja okrevam? Ne! Samo še več si jih želim, jih hočem imeti… za vse to pa človek potrebuje šuške. …kar pomeni, da je skrajni cajt, da grem pet na Čopovo, kjer bo moja spremljava žvižg Ewskiga. Seriously… koliko zaslužijo harekrišnowci in indijanci… sem jim sploh lahko konkurenca?

Kako sem ugotovila, da gre za bolezen in da mi milo rečeno ni več pomoči? V bistvu je vsega kriv moj Boriiiiiiiiiiiiiiis, ker mi je pomagal pri dipom’ci in tabelo shranil v Open Office File… halo, kaj pa Microsoft?!? Med tem, ko sem čakala, da se programčič prenese, sem na e-bayu minuto pred iztekom zbidala gorđs balerinke, dan pred tem sem na amazonu kupila adidaske, ki so bolj hude kot pajk, prejšnji teden pa so mi že poslali obične fukiš salonarje.

Kaj mi je? Ne vem. Kriv je nizek krvni pritisk…, Boris, ki bojkotira Microsoft…, salotejp, ki mi je odškrknil lak…, kriva je moževa babica, ki si želi postati prababica… jaz si pa želim hišo z bazenom, omaro s čevlji, … (naj pove moževemu bratu o želji!?)…, krivi so đinđer kids, cause they have no soul in kriva je najboljša krema za roke z norveško formulo (my hands are so smooth… they make guys wish I’d jerk them off all day long)…

Torej kako dotično bolezen zatreti v kali? Stop buying shoes, is NOT an option!

*

IZJAVA DNEVA

Stiletto, I look at it more as an attitude as opposed to a high-heeled shoe.

Lita Ford

MISEL DNEVA

A vigorous temper is not altogether an evil. Men who are easy as an old shoe are generally of little worth.

Charles Spurgeon

ČEVLJI DNEVA

CAR JE ŽIV IN IMA ELASTIKO!

… pa ne kakšne za lase!

Danes mineva drugi teden odkar sem mojega neprecenljivega konjička peljala do najboljšejšiga mehanika ever. Simptomi: oponašanje rešilca. Diagnoza: notranji organi so zaradi slabega ožilja v nedelujočem stanju.

In tako se je začela operacija Car. Če sem bila mnenja, da je Carja ugonobila letošnja belina z mrazom… je veliki krivec pravzaprav lanskoletno poletje s preveč vode, moja nevednost o tulčkih, ki odvajajo odvečno vodo iz Carja in posledično z nekaj 10 litri napolnjena notranjost Carja po tem, ko si je voda utrla pot nekje preko armaturke.

Zamenjanih je bilo kar na desetine varovalk, luči so bile brezhibne, napeljava je na prvi pogled izgledala v čisto zadovoljivem stanju… vendar je bilo vse skupaj daleč od resnice. Izkazalo se je, da so električni kabli zgnili in tako je bilo potrebno Carja malo razstaviti. Po pričevanju očividcev je bila zadeva brutalna. Cedil se je krvavi pot, mene pa je doma grabila panika, kje je Car. Odstraniti mu je bilo potrebno armaturko, da se je zamenjala komplet vsa električna napeljava. Preden so se lotili operacije pa mi je moj vrli mehanik svetoval, da naj ga peljem na odpad!?! Oh my god… NEVER!

Moj lepotec bi moral biti nared že v petek (9 dni nazaj)… po testiranju… vendar očitno testa ni prestal. Delovne ljudi pri operaciji Car definitivno ne bom motila, tako da počakam, da me pokličejo nazaj, ko bo moj-moj gotov.

Mine sobota, nedelja, ponedeljek, v torek kličem… ni odziva. V sredo se pripeljem domov z moževo Bloody Mary in njenimi novimi shiny salonarčki, ko pripeketa sosed, pohvali njene čeveljce (kakopak) in nato vpraša the ultimate freak out question: »A to je tvoj now awto, k si Carja razbila?«. Say what model????? Carja razbila???? In potem s svojo ročico pokaže preko moje desne rame. Zarotiram se (matrix sytle) za 180° in vidim naloženega, razbitega wannabe Carja. Brez zadnjih 3h šip, brez luči… prebledela sem. Odjecljala, da ne, da Car je pa pri mehaniku… nakar mi je v glavi začel odmevati glas pel ga na odpad… fak! Kot, da bi imela kondicijo sem preskočila vse stopnice in začela panično klicati mehanika. Seveda se ni oglasil. Panika se je stopnjevala, dokler nisem spila Cosmopolitana, Strawberry margerite in Strawberry k…neki pač…

V četrtek zopet kličem… brez odziva. V petek pa mehanik pokliče mene. Wuhu Car je popoln again. Elektrika dela, znak je namonitran gor tako, da v kolikor ga bo kdo želel odtrgati bo moral odnesti kar Carja celega… prosim ne!

Mojega lepotca sem prevzela včeraj in zanj odštela 3 dvajsetake, nato pa se z največjim ponosom odpeljala. Malo sem že pozabila kako tanek je njegov volan, kako preprosti so sedeži, kako smešna je prestavna ročica in kako pregleden je. I <3 Car. Navdušeno divjava. Pritiskam na gas. In nato gas ostane pritisnjen. WTF Car???? Pedalka za gas je ostala deep-in-inside, brez možnosti pritiskanja, »dol je padla«. Pa dajmo klicat zopet mehanika, čeprav je to bolj kot ne mission impossible… Obama je sigurno laže dosegljiv… ampak… ampak… success!!! Mehanik se javi in pride to da rescue. Naj omenim, da me je Car kljub zapletom zopet pripeljal do cilja… 100 metrov pred ciljem, nato pa sem naprej manevrirala s sklopko… še dobro, da ta dela!

Mehanik je šel na kolena, nekaj prišraufal, pokazal da je šla gumica (?!) in ne zajla, še enkrat pogledal luči in potrobil v slovo. Skratka pri gasu je gumica! Car pa bo za zdaj še malo počakal, da zopet pride na vrsto pri mehaniku, da se ta gumica zadeva popravi za skos in ne samo »za dolgo«… trenutno, namreč, je na popravilu Bloody Mary… novi čevlji so ji zjebal kolke. To pa tko, ker bejbe ni še nihče razvajal pa se je ob prvih lepotičkah fentala!

*

IZJAVA DNEVA

I’m a smart girl. How could I have been so stupid.

Britney Spears

VSI ZA ENIM…EDEN DOMOV

Na vsake toliko se pač mora zgoditi, da je vikend več kot odličen. Ponavadi se kaj takega radi zgodi po tem, ko je nekako narava iztisnila iz sebe še zadnji beli puh… ali pač. Prosim, prosim ne več snegolinota.

Odhod na morje je bil pogojen z dejstvi, da bo 15°C,… ker je Kranjska gora prezgužvana zaradi Explozije zabave in …ker bo naslednji teden the ultimate winter weekend na Kopah, kjer bom po ameriško skočila v gmoto snega in blesavo opletala z rokami in nogami… in ko me bo kakšen innocent bystander čukasto pogledal mu bom rekla da delam snow angelse… jep… american dream…al kako bi Gastsby to opredelil.

Že dolgovezim… destinacija: Portorož.

Začelo se je obetavno… z nekaj več kot odličnimi vrhunci… kar pomeni, da dogodivščina vsekakor ni primerna za tragedijo ali komedijo… (saj le-te vsebujejo le en vrh.)

Na poti je bil zabeležen en sam zastoj, ki je bil zadosten razlog, da smo prekleli pravilo zadrge, ki bi morala biti specificirana do potankosti – le-ta naj velja samo v primeru strogega upoštevanja oznak. Pomeni, da se je potrebno prestaviti na drugi pas in ne še vedno trmasto fijakati po istem, ker točno veš, da ti bo previlo zadrge pomagalo pri prerivanju na pravi pas…po tem, ko boš vse navodilo upoštevajoče spwnal… na koncu smo trmo zganjali ravno v nepravem trenutku, ko mož ni spustil enega in edinega osebka, ki sploh ni imel namena izkoristiti pravila zadrge ampak se samo zapeljati na bencinsko. Sori model!

Kmalu zatem sem nadaljevala z glasnimi vzkliki MORJEEEEEE, MORJEEEEE… nekje tik preden bi lahko čofnila v vodo, ponavadi kričim že nekje na hribu, vendar se oprijemam dejstva, da je bilo vse skupaj malo megleno.

Portorož, končno! Zopet nekaj gneče in pa sodelavec. Kot, da ni dovolj, da ga gledam vsak dan… je moral biti še tam… Leši sj si kulj. 2x trobljenje in že Ljubljančani kričijo kot jesharji iz Bloody Mary… nek se znak kdo je in da house. Po 3h besedah v smislu »Kwa je«, sva z možem zavila v neznano. V bistvu je kar on zavil, jaz nič kriva. Desno! Za Ljubljančani. Vsi za enim… eden domov. Priznam, da se ni zgodilo prvič… ampak je pa še vedno tako fun kot prvič… 5 avtomobilov. Registracija LJ. Zavijemo v nek sumljiv klanec za …pač nekom… ko nam je postalo jasno, da gremo očitno k nekomu na obisk…ki ga ne poznamo. Delavci so nas prijazno gledali in si mislili, koji so ti to neki ljubljanćani, … in tako smo lazili v hrib… dokler ni bilo potrebno malo ročico prestaviti in iti rikverc… ja vseh 5 avtomobilov ljudi se je smejalo. Fun. Ampak, če lahko malo zakričim… dejte malo zrihtat mesto rož… ker tole trenutno je absurd.

Potem smo parkirali kar nekje in ubrali pot pod noge. Kot v osnovni šoli smo lazli v strumni vrsti drug za drugim, panično opazovali kateri mladič nas bo fardirbal s skirojem, se spraševali kako to da imajo vsi zlatega prinašalca in računali ali niso pasji mladiči ponavadi zunaj nekje spomladi in jeseni… kasneje sem z odprtimi usti zijala v morje, ker ni bilo alg…in ker so na gladini lebdele mrtve ribarčice… vsega je kriv kit! Samo da ni tista kemična tovarna! No v bistvu je krivo morje, ker je premrzlo… Tovarna it is.

Nadvse zanimiva je bila ladja Safety First, ki ji je bilo ime Touareg… ker je pač edina stvar, ki je na sončen dan obratovala. Lokali so bili namreč klavrni…za pit sem dobila jagodni sok bolj topel kot katerakoli postana juha na soncu… priceless. In še ena priceless zadeva… mamica, ki sinkota Gašperja spodi s skiroja, ker mu ga namreč ni v prvo dovolj dobro naštimala. Je sploh potrebno povedat, da je po maminem štimanju sine po dveh pogonih z desno nogo končal direkt v kamnitem zidu. Bravo mami! Z nasmeškom sem odšla naprej!

Kakopak ne smemo pozabiti na kitni turizem. Potapljači vas za 20€ zapeljejo gledat kita in še preden plačaš ti povedo, da je zelo slaba vidljivost in da je zelo hiter… odlična marketinška poteza! Vam dam kar40€! Malo bom še zgubljala besede o tem, kako je moj mož trdno prepričan v velikost dotičnega grbavca… in tako se je vnel nek »it’s on« contest o njegov velikosti (kitovi… sesalčevi… od živali pač), kje ga je kdo videl, kako pristna je slika in da on ne bo drugmu zizike majal… wateva dečki!

Ker je dan delal zaključke sva šla še na futer. Ki je bil milo rečeno… zanič. Nisva dobila juhe. Blitva s krompirjem postana. Kalamari hladni… tatarska omaka pa iz pakiranja… »po direktivi EU«… wtf model? Je bila pa vsaj grška solata več kot odlična… če ne bi bilo kumar.

Po polomu s futrom, a vseeno najedena, sva odšla domov. Zadnji vzkliki so bili bencina je dost… kasneje pa sva čakala, kdo nama bo ustavil…. Joke pipl…

*

VESELJE DNEVA

Car ima s5 najboljšejšiga mehanika ever nazaj!!!!

IZJAVA DNEVA

Rikverc vozim, kot naprej… *BUM*!

ZAHVALA DNEVA

Hvala ljudem z ustavnega sodstva za pomoč… še malo pa bom spacala to dipl. polit. delo mojega življenja…