Včeraj sem nekaj piskala o Šmarni gori, kolikor se spomnim… moj mož je bil že navdušen in oreng presenečen nad soon to be podvigom ljubiteljice betonske đungle. Bila sem zagnana in trdno prepričana v svoj podvig. Kdo gre z mano? Ah jebeš, ne bom motila ljudi… grem sama! Fotkič – check, superge – check… a naj imam roza?
In po tem… Material Girl saved by the bell. Pinky zazvoni, številke ne poznam ampak predvidevam, da je… sigurno je… tako beden dan, da mora biti!!! Prosim? In na drugi strani: Material girl? Your perfect dress has arrived! Waaaaaaaaaaaaaaaa… a reeeeeees… pridem iskat ja.
Zanimivo, nisem skočila pokonci na plosk, ampak sem razmišljala še o mojih perfect French Connection čeveljcih, ki bi prav tako morali prispeti. Ampak ura je že čez 12. Bemti poštarje.
12:35 driiiiing, driiiiiiiing. Prosim? En paket je za podpisat. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, že grem! Kot, da bi preskočila vsa tri nadstropja sem bila spodaj, ob paketu. Požirala sem ga z očmi, ko je poštar še zalagal uboge stanovalce z nekimi reklamnimi pizdarijami. Podpisala, in ponovno preskočila 3 nadstropja! Paket je bil rahlo fardirban. Malo zaskrbljen obraz sem imela pri odpiranju. Kartonska škatla je bila bolj ali manj zmaličena. Deep down inside sem kričala: let them be allright. Odprla sem in zažarel je perfect shoe sij, oči so se mi zasvetile, nasmeh pa se je razlezel čez cel obraz (scary stuff…). Ko sem jih vzela v roko… občutka ne morem opisati. Marsikomu se v tem trenutku zdi, da pretiravam, ampak čevlji so dejansko beyond perfect. Lepših čevljev NI! Obula sem jih in previdno stopicljala po stanovanju, 13 cm nad oblaki.
Udobni so, po tistih nekaj korakih doma! Visoki tudi, ampak niti ni tako zastrašujoče, čeprav bom vseeno malo na izpiljenje stopicljanja v njih poklicala mojo Glamurozno. Zadeva je taka, da seveda se lahko v tej perfekciji brutalno poškodujem, vendar so vredni tudi te nesposobnosti. Upam le, da bo paramedic kjut as hell, ker če dobro pomislim, je urgenca pravzaprav le one step away. No pa tudi v vitrini bodo povsem odslužili svoj namen.
Ko sem se končno nehala ubadati z njimi in ko sta starša že odvrtela svoji šarenici po beločnici, sem odšla po perfect dress. Sij again! Res je perfect my Sinequanone dress. Nadela sem si jo in se ponovno počutila like a million dollars. Potem pa so začele švigati misli, če bodo srebrni čeveljci pasali zraven ali bodo morali biti kaki novi. Oh ja, neverending story!
Z vetrom, khm… orkanom v laseh sem jo odnesla domov. Finally mine! Ready to wear!
In če se vrnem nazaj na začetek zakaj je Šmarna gora odpadla… a moram sploh napisati… s 13 centimetri se počutim tako ali tako višje, kot če bi odkorakala na Šmarno goro.
And so the Material Girl lived happily ever after, with her perfect dress and her perfect high heeled shoes!
VPRAŠANJE DNEVA:
Zakaj ljudje postavljajo neumna vprašanja?
- a. Ker jim je glavno, da s teboj nekaj malega spregovorijo?
- b. Ker se jim zdijo pametna?
- c. Ker se ne zavedajo logike odgovora?
- d. Ker hočejo zadevo sarkastično prikazati?
- e. Stupid is – stupid does?
- f. Drugo:________________
2 obvestili sta me pričakali v nabiralniku. Oče me je že panično klical, da je prišla ena(!?) pošiljka zame. Odlično! Moj toaster je prišel pa čevlji tudi. Po toaster danes, po čevlje jutri… med delovnim časom. I’m so lucky.
