NLB, TRAJNIKI IN NESPOSOBNOST!

Redna zaposlitev za seboj potegne še nekaj sumljivih urejanj, kakor je plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri eni izmed naših vrlih zdravstvenih zavarovalnic. Izbrala sem Triglav, ker ga od našega podjetja loči le zebra.

Takoj na začetku sem izbrala možnost plačila preko trajnika, ker položnice enostavno ne plačujem tako redno in ažurno kakor vsak zbidan nakup na e-bayu… preverite lahko pri Mobitelu, T-2…

Vse kar je bilo potrebno postoriti je: izpolniti obrazec, zapečatiti kuverto in ga poslati na sedež v Koper. All done.

Zadevščina je bila z moje strani urejena malo po prvomajskih praznikih/počitnicah – 5.5. In potem se je začelo. …kopičenje triglavskih računov seveda. Kako za boga…pas mater…

Preverim Klik… ne trgajo. Kličem Triglav… ne urejajo, ker to ureja ZZZS. Zanimivo. Kličem. Ne urejajo… to ureja banka. Kličem NLB. To se ne ureja preko telefona, dajte zahtevek preko Klika.

11.7. posredujem zahtevek preko Klika

Spoštovani!

Dne 5.5. je bila na vas s strani zavarovalnice Triglav posredovana prošnja za trajnik. Ta še vedno ne teče in me zanima, kdaj bo začel teči oz. kaj je potrebno še narediti?

lp, *A*

Odgovorijo:

Spoštovani,

vaše sporočilo smo posredovali na ustrezen oddelek, kjer bodo preverili kaj je s trajnim nalogom za Triglav. Takoj, ko prejmemo povratno informacijo, vas bomo obvestili.

Lep pozdrav

Barbara G

V glavi mi odmeva VAS BOMO OBVESTILI.

In po več kot mesecu NEobveščanja… kakšen ku***** po***** odzivni čas ima NLB… pas mater?!?… mi je zadonelo in sem klicala. Briga me, da me snemajo. Ko bi le kdaj poslušali kakšen klic in se zganili. Dobim nekoga, ženskega spola, za katero sem bila že v visokih pripravah, da ne bom prijazna, ker prijazne stranke ničesar ne dosežejo. Povem za trajnik in vprašam kaj se grejo. In ženska meni, da nimajo kaj mene obveščat. A pa se vi norca delate iz mene, in ji preberem odgovor VAS BOMO OBVESTILI… pa koga hudiča boste obvestili, če ne mene??? Tišina. In nato – ne, to je med njimi in Triglavom in da naj zahtevek ponovno oddam. Ponovno… in kaj, naj čakam še več kot mesec dni, da boste kaj naredili in da vas pokličem spet nazaj… saj mi bo zadeva prej pretekla preden boste vzpostavili ta preklet trajnik. Ženska celo postane zadirčna… (slabo so vas učili stranke hendlat)… oddajte zahtevek. V redu adijo.

In moj zahtevek take two:

Spoštovani!

Menim, da trajni nalog ni odprt oz. zaprošen z namenom, da se ga ureja do pol leta brez kakršnih koli povratnih informacij o odprtju, napaki in podobno. Ponovno vam posredujem “komunikacijo” preko klika, ki je bila odprta več kot mesec dni nazaj. Lepo prosim in tudi zahtevam, da težavo nemudoma uredite!

…

In odgovor take two:

Spoštovana gospa A X,

vašo reklamacijo smo ponovno poslali na ustrezen oddelek. Ko prejmemo dodatna pojasnila, vas obvestimo v poštni predal Klika.

Lep pozdrav

Irena Ž

In kaj mi sedaj odmeva v glavi: POŠTNI PREDAL KLIKA. … po tem, ko sem izbrala možnost da se mi pošlje sporočilo na moj elektronski naslov.

Pa kok morš bit to nesposoben… ampak vsaj naslovili so me z imenom in priimkom.

*

ČEVLJI DNEVA:

Jih ni, ker so mi poslali napačno številko – 37! Fakof!

FIZIČNI ŠOPING

Včeraj sem se skoraj ujela pri razmišljanju ali sem ženska ali sem… dec? Skoraj! Gre namreč za tisto športno zadevo, v kateri ženske uživamo, naredimo kilometre in nismo zadihane in ki nas nadvse osreči. Gre za šoping, na katerega sem odšla s težkim srcem, direktno s popoldanskega spanca.

Ne gre za sindrom pomožačenja, ampak zgolj za sindrom »iz naslonjača je bolj comfy«. Moram priznati, da sem že pozabila kje na Šmartinski se zavije proti Zari in ostalim limonadnim trgovinicam. Gneča na cesti me je malo pahnila v strah, cunje v trgovinah pa so bile srh vzbujajoče. Pozabila sem že kako cunjasto izgleda vse skupaj, ko si fizično prisoten v trgovini, ravno v času pred razprodajami. Gmote cunj niso kaj posebej privlačne, prah na tleh in v kabinah pa še veliko manj. Čevlje z enako številko je potrebno izbrskati kot na loteriji. Skratka nič kaj privlačno. Poleg vsega pa se zgodi ravno tista scena (vedno!!!), ko iščem črne hlače z visokim pasom, skini style je vse ali v đinsu ali pa v nekem barvitem materialu ali pa v čudnih modelih itd… it’s days like these that make me wanna be a designer. V Zari sem dobila lepe čeveljčke kaj več pa ni bilo na vidiku, ali pa sem samo jaz tako izbirčna.

V upanju, da MNG pa le bo imel iskane hlače sem se odpravila tudi tja. Hlač seveda ni imel. Se je pa zgodila priceless izkušnja… za vse ostalo je tu NLB študentska kartica. Izkušnja, ki je iz naslonjača ne moreš izkusiti.

V oko mi je kot nadležna mušica padla vijolična obleka… ki lahko marsikoga spominja na tiste, ki so jih nosile čistilke (ampak… nosila jo je tudi moja dear Carrie). Pa nič zato, na meni namreč izgleda vrhunsko. Ob nadevanju oblačenju le-te, sem ugotovila, da nekje v sredinskem predelu manjka gumb. Mož seveda predlaga uničenje druge obleke, a jaz, do no evil angelček, stopim do prodajalke po nadomestnega. Nadomestnega gumba seveda ni bilo, a sem dobila thumbs up, green light, smack on the ass… da lahko iztrgam gumb iz druge obleke. Priceless… vam rečem! Najmanj škode narediš da odtrgaš najbolj spoden gumb, a Murphy seveda poskrbi, da so najbolj spodnji tudi najlepše prišiti. Stopim nazaj… po škarje, ker namreč ne bi uničevali oblek. In potem sem šla zagrizeno trgat gumb! Rezat! Moje oči so bile usmerjene samo v gumb in škarje. Bog si ga vedi kaj so si ljudje, ki so šopingirali okoli mene mislili…. me niti ne zanima. Vam pravim priceless.

Vse kar rabim sedaj, je nekdo, ki mi bi prišil ta gumb.

*

VPRAŠANJE DNEVA

So if the answer is no,
Can I change your mind?
So if I had a chance,
Would you let me know?

*

ČEVLJI DNEVA

I HAD A DREAM…

Zadnje čase imam sumljive sanje. V četrtek sem sanjala sodelavca, kako se je v naši dnevni sobi, v podobi izpred 15 let  pogovarjal z mojim očetom, v petek pa sem sanjala moj must have g33k freak gadget, ki mi ga bomo kupili (kako lepo se to sliši).

Mašinca je bila v velikosti netbookov z iztegljivo querty tipkovnico in pinkish-flowerish barve. Spomnim se, da me je velikost zmotila in da sem se nekako odločila, da je kupila ne bom… ampak jo bom ukradla (WTF?!?). Preden mi je uspelo izpeljati tatvinski podvig, me je iz sna vrgel proklet poštar s 3x-nim zvonjenjem, ki se je odločil, da ne počaka, da pridem v pol minute do domofona. Odšel je z mojimi čevlji. Na grmado z njimi, pravim! Čevlje sem nato prevzela v soboto… ko sem lastnonožno odšla na pošto. By d potka… prečudoviti so… moja stopalca pa jih toliko bolj polepšajo.

No in če se vrnem na sanje, ki seveda niso bile tako nedolžne… po IndianaJones-ko sem se odločila zadevo raziskat, ji priti do dna… in kam sem prišla… skoraj v deželo solza!?!

• Italijanski TIM bo ponujal N97 za 599 €… SAFRRRRRRRRRRRRRRR!!!
• Nemški Vodafone za 369€… v redni prodaji za 899.90€ (%&$#«!?///%/&%)
• Mene pa najbolj zanima, koliko bo pri Mobitelu?!

Na prodajnih policah naj bi bila lepotička v mesecu juliju, ali ga bom dva dni po mojem rojstnem dnevu stiskala v mojih ženstvenih dlaneh pa ostaja uganka.

*

ČEVLJI DNEVA

IME TEDNA, ali LAHKO ME KLIČEŠ FAN <3

Minilo je več kot teden dni od njenega nastopa. Jaz pa še vedno na stolu, pred monitorjem, udobno nameščena, mesmerized, pregledujem posnetke z zagrebške Arene.

Prišlo je za mano, kako nadposebna je. Koncerta se skorajda ne spomnim, kar je velikokrat problem ob glasni glasbi in neprecenljivem zabavljaču. Nekako zapadem v trans, ko je pred mano celebrity, jaz in glasba… drugih ni. Ne vidim ne čutim, a na žalost vonjam.

Ob ogledu slik sem nase naletela, ko nezavedno uživam. Ne spomnim se kdaj me je Š slikala. Ne spomnim se niti  njenega prihoda. Spomnim se, da sem stala na prstih. She blew me away.

Ob gledanju posnetkov imam vedno znova kurjo polt. Ne naveličam se je. Sploh. Mož me ima že polhn kufr. In kaj zdaj? Spet dve leti do njenega prihoda? I Heart B!

*

NASTOP DNEVA

Še dobro za Youtube… vsaj tako lahko izvem kako je otvorila show.

*

PESEM DNEVA

…še vedno… Halo

INTERVJU DNEVA

*

VPRAŠANJE DNEVA

Če pogledam vse posnetke na youtube-u iz Zagreba, ali se bom na kakšnem našla?

*

ČEVLJI DNEVA

Mojiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii <3

SHOE…SSSICK

Pravijo, da je prvi korak k okrevanju priznanje. Jaz pravim, da je prvi korak, da ti zaplenijo ves trdo pridelan đeparac, ga skrijejo na najbolj skrito mesto ever, (najbolj primerno mesto je nekje pred očmi – tako kot se milicajcem pred postajo zaredi nasad zelene biljke) in potem pustiš človeka da plava. …ko je govora seveda o odvisnosti. Da ne boste sedaj za vsako priznanje »I’ve been a bad girl« skrivali denar… u r weird.

Če sem nekoč govorila, da sem ljubiteljica čevljev, sedaj s ponosom priznam, da imam bolezen. Zaradi priznanja okrevam? Ne! Samo še več si jih želim, jih hočem imeti… za vse to pa človek potrebuje šuške. …kar pomeni, da je skrajni cajt, da grem pet na Čopovo, kjer bo moja spremljava žvižg Ewskiga. Seriously… koliko zaslužijo harekrišnowci in indijanci… sem jim sploh lahko konkurenca?

Kako sem ugotovila, da gre za bolezen in da mi milo rečeno ni več pomoči? V bistvu je vsega kriv moj Boriiiiiiiiiiiiiiis, ker mi je pomagal pri dipom’ci in tabelo shranil v Open Office File… halo, kaj pa Microsoft?!? Med tem, ko sem čakala, da se programčič prenese, sem na e-bayu minuto pred iztekom zbidala gorđs balerinke, dan pred tem sem na amazonu kupila adidaske, ki so bolj hude kot pajk, prejšnji teden pa so mi že poslali obične fukiš salonarje.

Kaj mi je? Ne vem. Kriv je nizek krvni pritisk…, Boris, ki bojkotira Microsoft…, salotejp, ki mi je odškrknil lak…, kriva je moževa babica, ki si želi postati prababica… jaz si pa želim hišo z bazenom, omaro s čevlji, … (naj pove moževemu bratu o želji!?)…, krivi so đinđer kids, cause they have no soul in kriva je najboljša krema za roke z norveško formulo (my hands are so smooth… they make guys wish I’d jerk them off all day long)…

Torej kako dotično bolezen zatreti v kali? Stop buying shoes, is NOT an option!

*

IZJAVA DNEVA

Stiletto, I look at it more as an attitude as opposed to a high-heeled shoe.

Lita Ford

MISEL DNEVA

A vigorous temper is not altogether an evil. Men who are easy as an old shoe are generally of little worth.

Charles Spurgeon

ČEVLJI DNEVA

ANALIZA: HJUMN

Vidim, da je zadnje čase popularno napenjati male, odmrle, sive celice o tem kaj d fak hočejo Killers-i s komadom Human povedati. Ker sem se v svojih srednješolskih letih nadvse zabavala z analiziranjem pesmi, njihovimi rimami in stihi ter kako je Prešernu uspelo narediti iz ene kitice celo krigl… ker sem rojena za analizo pesmi in kaj dejansko se skriva v kiticah, kje zajec tiči in kaj je dejanski pomen… zato, ker sem preprosto kulj in ob 2h ponoči/zjutraj še ne spim… sem naredila za vas dvojno analizo. Shallow analysis in deeper than deep analysis.

SHALLOW ANALYSIS

DEEPER THAN DEEP ANALYSIS

Upam, da sedaj veste kaj dečki želijo povedat… drugače pa se Itak… Đabest vidjamo na koncertu… samo Mobitel naj ne zahinavi s karto, ker še vedno hranim sms!!!

*

ABSURD DNEVA

Če sem se v časih fijakanja z avtobusom spraševala zakaj ostarelo ljudstvo rine na vse zgodaj v največjo gužvo in kravžlja sladke laske nam pridnim študentom. Se je danes izkazalo še nekaj veliko hujšega – tisti na avtobusu niso nič v primerjavi s človeškimi fosili v avtomobilih, ker njim se faking nikamor ne mudi… zelena… kaj je to?

*

ČEVLJI DNEVA

Sicer kupljeni že slab mesec nazaj… ampak vseeno… dolg je dolg… Miss Sixty Milady boots <3

THE ULTIMATE WINTER WEEKEND

Vikend je minil v znamenju snega, gin tonica, decov in mene… nekje daleč… na Kopah.

DAY #1:

Odhod na Kope nekje okoli 17h. Tako pozno zato, ker sta vsega kriva moj mož in njegov sodelavec, ker sta predolgo iskala aceton brez acetona. Mislim moški… lahko bi malo bolje vedeli kako… oz. kje stvari stojijo… za ženske kaprice. Naj pripomnim, da aceton od essence v roza barvi, z wannabe vonjem po jagodah, še vedno velja za best of the best.

Na poti je sledil nakup limon, tonica, fishmaca in ogorčenje, da ima tudi Velenjski mini Špar solate – samo Interšpar Vič nima narejenih solat. Sem že v fazi pisanja pritožbe!

Ob neki uri, ki ne vem koliko je odbila, smo prišli na Kope. Bela snežna idila me je spomnila zakaj sem otrok sonca – zato, ker sem pač rojena poleti (duh), ker me nenehno zebe in ker me nekje v belih hribih zagrabi panika »ali mi bo sploh še kdaj toplo?«.

Do dna sem izpila rdečega kuhanega, ki je v Ljubljani naravnost oduren, tam nekje zgoraj pa kar odličen. Zapozirala še nekaj motnih fotk in z največjim veseljem odšla v najbolj old school hotel ever – navdihnil jih je socializem.

Soba je bila… pač za prespat. Restavracija pa meni osebno odlična. Za večerjo sem jedla ocvrto ribo. Imeli pa so še špinačo, gobovo omako, pečen krompir, riž z zelenjavo… skratka stvari, ki se jih kuha bolj doma. Bila sem navdušena.

Po pojedini je sledilo nalivanje z G&T-jem in siljenje s tarokom in Pagatom – paličke imam pač rada… al neki.

DAY #2:

Old school zajtrk. Viki krema v malem pakiranju, žrla sem kot mali otrok.

Vreme brutalno sončno zato sledi odhod na Kope. Kombinezon sem si navlekla nase po ene 10ih letih in bila nad tem več kot navdušena, kot mali otročki, ki stopicljajo na mestu – by d potka, picajzlčki imajo ibr lepe kombinezončke (v naših letih smo imeli kodrlajsaste). Po izpitju do dna… čaja, sem odšla kaskaderskim podvigom nasproti. Mini strmino, rezervirano za mladiče, sem okupirala z lepimi, z roza platnom plepletenimi sanmi (v mojem otroštvu nismo imeli za platno… samo les pa pejmo… pa smo šli). Spusti so bili bolj klavrni, ker se je sneg uklonil pod mojo težo in namesto, da bi drsela… sem se bolj pogreznila. Ampak je bilo fun. Za črtico čez A sem se še odkotalila po klancu navzdol – malo mi je bilo slabo.

Kasneje smo šli do partizanskih koč. Z avtom ni šlo, ker je Alfa en navaden jajc bil led… peš pa tudi nismo kaj posebej daleč prišli, ker se je preveč ugrezalo in navsezadnje, ker me je bilo zaradi preciznega poznavanja gozdnih živali strah, videla sem namreč medvedovo stopinja…

Sem se pa spravila delati snežnaka-injo. Ime ji je Enđi (na sliki), fun as hell… pa še fakiča je kazala. Bitchy… just like me!

Preostanek dneva je bil v znamenju G&T-ja, pice in spanja.

DAY #3:

Fucked up dan again. Sonce je pripekalo.

Zjutraj sem si privoščila čokolino/lešnik. Mljask. Kot, da bi jedla veliko čokoljad z lešniki… feelin’ like mala pupika again!

Povzpeli smo se na Kope… in po borih 20ih minutah tudi sestopili… preveč je bilo lepo… ni kaj. Sem pa imela čast obiskati Velenjski grad… wuhu al neki… se pardoniram ob navduševanju nad gradom… ampak jaz sem si želela snega!

Kasneje sva z možem odšla še na Vransko na ogled v motociklistični muzej. Vse, kar lahko rečem: U-A-U. I ja bi! Približno 150 motorjev, v treh prostorih. Res, čista perfekcija. Žal pa je slikanje prepovedano, zaradi dejstva, da gre za privatno zbirko. Vsekakor priporočam obisk!

*

CAR UPDATE

Danes me je Car naučil kozjih molitvic. Užgal – crknil x 10. Na srečo je mali pupiki na pomoč ponovno priskočil Daddy Cool in postavil diagnozo:

DC: »Tamala, a ti maš kej bencina«.

A: Ja itak,da ja… sicer zlo mal… ampak sem ga mela že mn…

DC: »Nimaš bencina«.

Pa sem šla… po kantico z bencinom, vsebino pretočila v Carja… in glej ga zlomka… Car je užgal. Se učim…

*

DEJSTVO DNEVA:

I care about three things. Money, the pleasures money brings me, and me.

*

ČEVLJI DNEVA

Mine, all mine <3 hvala hubby… dan žena je kulj!

IZVEDELA SEM KAKO DELUJE AKUMULATOR

Car je pač Car. Pripeljal me je na glajenje… odpeljati me ni želel. Malo je zakašljal. In z rdečimi lučkami zagnal paniko. Pa je prišel oče – s čigumijem in mož – brez. Car se je rahlo sesedel pod težo očeta in raznežil nad mojimi ročicami na njegovi ritki in njegovi bučki. Z možem sva ga porivala. In je oživel. »Crknu bo«, so bile moje zadnje besede, preden sem naivno sedla vanj. Oče je odločno odkimal. 300 metrov od vstopne postaje je čudežno zmanjkalo bencina in Car je obstal. Aplavz za očetove sajkik sposobnosti. *plosk*

V roku ene ure, ko so mi zamrznili vsi udi – btw škornji niso kaj posebej topli… pa sem mislila da posebni certifikati in nalepke kaj štejejo… matr… nič…, skratka po eni uri je prišel nek zajeban model z AMZS-ja. »Ni akumulator«, so bile odločne njegove besede, najprej po telefonu in nato v živo. Ok. Je pa alternator. Kasneje ni bilo nič. Vse je OK, Car se norca dela. Ne. Narobe. Akumulator se res ne polni, ne polni ga alternator. Uuuuuuuu… nekaj novega. Bemti vse vrle wannabe mehanike, mi bojo oni menjali neke blesave natikače na svečkah. Naj sploh omenjam, da tudi jermen ni bil napet. Res me je sram h kakšnim mehanikom hodi na zdravljenje. Car oprosti.

No pa, če ponucam še nekaj “znanja” – akumulator deluje na 12 voltih (Carjev namreč, ne vem če velja za vsakega). Pri nekem posegu, ki ga je AMZS-jevec naredil bi jih morala neka naprava, ki meri te zadeve, kazati 13.5 pa jih je borih 10.7. Diagnoza (kot že rečeno): akumulator se ne polni. Ok. In kaj mi žre akumulator. Požre ga luč, ki je obvezna za vožnjo, gretje zadnje šipe, ki je nujno za odmrzovanje le-te ter pihanje zraka, ki je esencialnega pomena, da ne izgleda, da imam gromozanska pljuča in probleme s prekomernim dihanjem. Skratka Car dela, ko je all off. Odlično!

Cene alternatorja nisem izvedela, ker je menda vprašanje zelo neumno (???). Carja nam je uspelo stacionirati pred domom. Uspelo nam je zaradi dodatnega akumulatorja. Jutri pa pa na sprehod peljem krvavo maričko (Bloody Mary). Life is fun, when all the money you have left, is spent on Car. Love u :*

DEJSTVO DNEVA:

Včasih je bolje voziti za avtošolo, kot za žensko.

ČEVLJI DNEVA:

My precious <3

ZDEJ PA DOST!?!

Ne vem kako je z vami… vendar za mano je kar nekaj bad karma dni. Pomagajo samo novi čevlji. Vendar, ker je življenje… pač, karkoli že je… imam na bančnem računu borih 200€ + 200€ minusa ravno v času, ko se najbolj pije in obdaruje. Moji najljubši oprostite. Ko sem že pri tem… koliko mi nadvse prijazna NLB pobere, če grem v minus?

Skratka, pri bad karmi mi nikakor ne pomaga ljubljanski promet. Tako sem danes 2x skoraj kušnila ritko mobilčka pred mano, kričala zaradi ogorčenosti in skorajda pohupala melanholičnim voznikom zaradi katerih sem skoraj doživela histerični napad. Za nameček sem doma v relaxacijski kopeli… poparila svojo malenkost… in tako ostajam živčna razvalina.

Sledi nekaj vprašanj dneva…

1. Zakaj se ob zeleni luči stoji, rdeči pa vozi?
2. Zakaj nekdo izsili potem pa se jajca po cesti, kot pasja čreva?
3. Zakaj je “žmigowc” tok zajebana zadeva, da se ga ne da vključit?
4. Zakaj se stoji na prednostnih cestah?
5. Zakaj ljudje, ki nimajo blage o vožnji po avtohišah, sploh rinejo vanje????
6. Zakaj nihče ne zna vozit vsaj po omejitvah… in ne 10-20 pod! Bunch of pussies!!!
7. Zakaj večina žensk ne zna prehitevat?
8. Zakaj, u tri krasne, folk ne zna solidarnostno parkirat? Pa ajde, ne rečem, da imaš cel Dolgi most na razpolago, ampak parking pred blokom mora biti maximalno izkoriščen, ne pa da se pojavijo take gay luknje, da me prime, da spišem en cel roza jumbo plakat o tem kako Narobe je dotičnež parkiral… ne napačno… NAROBE!
9. Zakaj mi je en kurčič vrgel ogorek na Carja in mu povzročil opekline prve stopnje? UPDATE: Car je kulj… ima že novo luč, masko in okvir – v prtljažniku!

ČEVLJI DNEVA:

Mine, all mine <3!

MISEL DNEVA:

If cats could talk, they wouldn’t.  (Nan Porter)

UPDATE BOŽIČKU IN DEDKU MRAZU:

Franka Sinatro že imam… da se ne bi kateri slučajno pretegnil!

OPROSTITE, SE VAM OPRAVIČUJEM

Še kot mladiča so me učili vljudnosti. Kdaj se raje ugrizniti v jezik, česa naj ne razkrivam, kdaj pozdraviti in odzdraviti ter, da se opravičim ob nepravilnostih, nesporazumih in drugih nevšečnih prigodah.

Lahko bi rekla, da se je iz mene izcimila biatch in pol in mamchi dearest & daddy cool sta ponosna kot tristo kosmatih pa čeprav ves čas nergata o tem, da “tazga otroka kot sem jaz svet ni videl” (se strinjam… the world ain’t seen nuthin’ yet).

Ko si mali, so vse vljudnostne geste tako prikupne, srčne… ni mi pa jasno kaj rata z vljudnostjo, ko posameznik odraste. Globoko v meni še vedno kali tisto seme panike, da če nekaj ruknem ali pohodim pa magari plastenko na tleh ali lutko v trgovini, da odskočim višje kot skokica in vzklikam »joj pardon, oprostite«. V kolikor je bil ruknjeni ali pohojeni ali celo oboje – živo bitje, se ponavadi ni niti zmenil na opravičilo. Torej, why bother… Zato, ker sem vljudna. Ahhh…

¾ mamic se v prenatrpani, prašni veleblagovnici ni niti enkrat še opravičilo, ker je zbilo nedolžnega mimohodečega z vozičkom in nič hudega slutečim otrokom, ki ne ve, da je negova mami brutalna gazilnica. Koliko blesavih ljudi se je na cesti opravičilo za svojo nesposobnost. Kdaj se je Janša opravičil, da za njegovo »nesrečo« ni kriva teorija zarote ampak enostavno on sam. Nihče se več ne opravičuje, v času ko bi bilo opravičilo še tako zelo potrebno.

Na drugi strani pa smo mi, zaposleni v koncernih, ki želimo najboljše za vse svoje ultra tečne stranke in tudi tiste, ki so tako zelo prijazne, da te srce boli, ko mu ne moreš pomagati.

Nekaj psihološkega freaka je za tovrsten posel sigurno potrebnega. Ena izmed psiholoških for pravi, da se za stvari, za katere nisi kriv, ne smeš opravičevati, ker take pač so, saj se v trenutku opravičila podrediš sogovorniku. To vzpodbudi v njegovem bistvu superiornost, zaradi česar te on lahko še toliko bolj potolče. Tu so tudi banalnosti v smislu, ko delaš nekaj za stranko, ki še ni na »ti« z Google-om in te čaka in se ji tako osladno opravičuješ za čakanje, preverjanje in vso to podobno sranje. Njej pa se na koncu res tako fino zdi vse skupaj. Ne rečem, eni so hvaležni drugi pa so nas po vsej verjetnosti spregledali in nam fakiče kažejo v slušalko ter zavijajo z očmi.

Vseeno sem po vsem slišanem tudi sama zagovornica opravičila, ker se opravičenemu po tem tako »svetijo oči«, le-ta se bolje počuti in v prijaznem tonu nadaljuje pogovor (seveda so tudi izjeme… o ja).

Sedaj pa se sprašujem v kakšne skrajnosti smo že zašli in kakšne šele bomo, da smo se primorani tako osladno obnašati do ljudi – vse za to, da bi lahko od njih prejeli nazaj vsaj kanček prijaznosti. Zakaj je potrebno uporabiti tako drastično zaigran ukrep in od kdaj je folk ratal tako svinjsko ogaben, da ne zna drugega kakor nergat za vsak proklet drek.

Je mogoče, da je sploh še katero opravičilo pristno? Je možno, da je obstaja sploh še kdo, ki mu je iz srca žal za krivo dejanje? Ali smo vsi že tako dobri igralci, da točno vemo na katero karto igrati…

VPRAŠANJE DNEVA:

Kaj jedo vegetarijanci na tradicionalni božični večerji?

ČEVLJI DNEVA:

Faith Sporty ankle boots – mine… all mineeeeeeeeee!!!!