PODALJŠALO MU GA JE

Car je zopet na lepšem. Pri mehaniku. Ponovilo se je blinkanje in tako ga je bilo potrebno odpeljati od koder je prišel kao popoln.

Moževa Bloody Mary ima pod podvozjem ploščo – za zaščito… mene pa zanima, kdo bo zaščitil moje srce, ko slišim hrup te plošče na ležečem položaju. Drgnjenje v tem primeru je so NOT! Zato je ne upam več ponosno razkazovati, naj mož z njo dela v rokavicah. Varalica!

Vzela sem drugo krvavo mašino po imenu Kripa – Carjeva mlajša sestra. Ni ga bolj razsutega lipicanca kot je ta. Pa nič zato. Zvok auspuha je nekje med remusom in čefursko predelavo – sam od sebe. Prestavljanje iz 1. v 2. je … zanič – kot, da prvič prestavljam, ampak Kripa je svetovna. Čez ležeče mirno poletiva… meni nič, njej še manj. Luči delajo. Hupa pa je zelo gay, kar zna biti problem, ko te na polno izsiljuje model z mini kurčičem, v đipu. Bogi.

Na križišču stojimo v vrsti s smerokazom v levo smer. Nekdo pred mano ne spelje, mali kurac za mano pa trobi meni. As u wish… na AC se fijakat je iz dneva v dan večji safr, zato s Carjem bojkotirava vinjete, Kripa pa včasih rada pokaže, da kljub zanikrnem izgledu zmore marsikaj. Peljemo po priključevalnem se pasu in zopet trobi meni. Ok model???? In še enkrat… like wtf je s tvojim mednožjem narobe. Po zraku maha, kot da bi drkal las(t)ni podaljšek, češ da naj se vključim na AC. Hvala za skrb (z malimi se ne ubadam), ampak priključi se sam… če ti uspe… pacient. In nato se priključujem in revček s svojim đipom gasa vame. In potem maham nazaj tudi jaz. Na koncu je izsilil še vsaj 5 avtomobilov na prehitevalnem pasu, ko sem bila že daleč pred njem… se nato premaknil na navadni pas – izsilil še nekaj revežev in na koncu po odstavnem pasu prehitel vse. Tako torej… nagrado za najbolj navidezno podaljšan kurac dobi g. s tablico X0-45L, v črnem đipu.

Ko bi si ga le priprl… aja joj… 2 short…

Se da take paciente prijavit policiji in ali kdo sploh ukrepa, glede na to, da se ne ve niti kakšne so pristojni v primeru incidenta pred sodiščem?! Bravo naši.

*

DEJSTVO DNEVA

Women are like parking spots. They’re whores and liars.

MIMOHODKE

• Dobila modre čeveljčke. Ko sem očeta vprašala, če jih je poštar prinesel do vrat, mi je s polnimi usti regrata zabrusil, »jebemo mater… ne bom več teh pizdarij zate delu… pa u pižami čez stopnice skaku zarad tvojih čewlow… in ne smej se mi«… brez smeha seveda ni šlo!
• Neda mi dolguje 2€.
• Dobila sem 11 dni dopusta, po vsej verjetnosti bom padla v depresijo.
• Ewski je dobil blond power poster, katerega krasi tudi podoba moje malenkosti, na srečo je črno-bel.
• Mož je dobil Nokiino expresno muzko – sedaj je metro gay.
• Đinđrs are still creepy
• Diplomirala še nisem.
• Želim si na pijanko – jagodno margarito prosim.
• Ljudje me še vedno podcenjujejo… narobe!
• Varčujem!

CAR JE ŽIV IN IMA ELASTIKO!

… pa ne kakšne za lase!

Danes mineva drugi teden odkar sem mojega neprecenljivega konjička peljala do najboljšejšiga mehanika ever. Simptomi: oponašanje rešilca. Diagnoza: notranji organi so zaradi slabega ožilja v nedelujočem stanju.

In tako se je začela operacija Car. Če sem bila mnenja, da je Carja ugonobila letošnja belina z mrazom… je veliki krivec pravzaprav lanskoletno poletje s preveč vode, moja nevednost o tulčkih, ki odvajajo odvečno vodo iz Carja in posledično z nekaj 10 litri napolnjena notranjost Carja po tem, ko si je voda utrla pot nekje preko armaturke.

Zamenjanih je bilo kar na desetine varovalk, luči so bile brezhibne, napeljava je na prvi pogled izgledala v čisto zadovoljivem stanju… vendar je bilo vse skupaj daleč od resnice. Izkazalo se je, da so električni kabli zgnili in tako je bilo potrebno Carja malo razstaviti. Po pričevanju očividcev je bila zadeva brutalna. Cedil se je krvavi pot, mene pa je doma grabila panika, kje je Car. Odstraniti mu je bilo potrebno armaturko, da se je zamenjala komplet vsa električna napeljava. Preden so se lotili operacije pa mi je moj vrli mehanik svetoval, da naj ga peljem na odpad!?! Oh my god… NEVER!

Moj lepotec bi moral biti nared že v petek (9 dni nazaj)… po testiranju… vendar očitno testa ni prestal. Delovne ljudi pri operaciji Car definitivno ne bom motila, tako da počakam, da me pokličejo nazaj, ko bo moj-moj gotov.

Mine sobota, nedelja, ponedeljek, v torek kličem… ni odziva. V sredo se pripeljem domov z moževo Bloody Mary in njenimi novimi shiny salonarčki, ko pripeketa sosed, pohvali njene čeveljce (kakopak) in nato vpraša the ultimate freak out question: »A to je tvoj now awto, k si Carja razbila?«. Say what model????? Carja razbila???? In potem s svojo ročico pokaže preko moje desne rame. Zarotiram se (matrix sytle) za 180° in vidim naloženega, razbitega wannabe Carja. Brez zadnjih 3h šip, brez luči… prebledela sem. Odjecljala, da ne, da Car je pa pri mehaniku… nakar mi je v glavi začel odmevati glas pel ga na odpad… fak! Kot, da bi imela kondicijo sem preskočila vse stopnice in začela panično klicati mehanika. Seveda se ni oglasil. Panika se je stopnjevala, dokler nisem spila Cosmopolitana, Strawberry margerite in Strawberry k…neki pač…

V četrtek zopet kličem… brez odziva. V petek pa mehanik pokliče mene. Wuhu Car je popoln again. Elektrika dela, znak je namonitran gor tako, da v kolikor ga bo kdo želel odtrgati bo moral odnesti kar Carja celega… prosim ne!

Mojega lepotca sem prevzela včeraj in zanj odštela 3 dvajsetake, nato pa se z največjim ponosom odpeljala. Malo sem že pozabila kako tanek je njegov volan, kako preprosti so sedeži, kako smešna je prestavna ročica in kako pregleden je. I <3 Car. Navdušeno divjava. Pritiskam na gas. In nato gas ostane pritisnjen. WTF Car???? Pedalka za gas je ostala deep-in-inside, brez možnosti pritiskanja, »dol je padla«. Pa dajmo klicat zopet mehanika, čeprav je to bolj kot ne mission impossible… Obama je sigurno laže dosegljiv… ampak… ampak… success!!! Mehanik se javi in pride to da rescue. Naj omenim, da me je Car kljub zapletom zopet pripeljal do cilja… 100 metrov pred ciljem, nato pa sem naprej manevrirala s sklopko… še dobro, da ta dela!

Mehanik je šel na kolena, nekaj prišraufal, pokazal da je šla gumica (?!) in ne zajla, še enkrat pogledal luči in potrobil v slovo. Skratka pri gasu je gumica! Car pa bo za zdaj še malo počakal, da zopet pride na vrsto pri mehaniku, da se ta gumica zadeva popravi za skos in ne samo »za dolgo«… trenutno, namreč, je na popravilu Bloody Mary… novi čevlji so ji zjebal kolke. To pa tko, ker bejbe ni še nihče razvajal pa se je ob prvih lepotičkah fentala!

*

IZJAVA DNEVA

I’m a smart girl. How could I have been so stupid.

Britney Spears

SEXY MUMMY SAYS: BYE-BYE BABIES

Po dolgem času je na razpored prišel spet prvi pomladni dan… ali je bil včeraj (21.3.) ali predvčerajšnjim pa mi bolj kot ne dol visi (res je… staram se… bejbike gredo na jug… odličen porno naslov, če lahko dodam). Je pa tako, če je bil prvi pomladni dan 20.3.-petek, potem naj kurenti malo bolj povadijo tisto njihovo skakanje, ki je namenjeno preganjanju zime. Predlagam najem trebušne plesalke, striptizete Naje ali pa break-dancerjev, da jih nauče kakšno novo koreografijo, ker se jim zima z enimi in istimi muvi že pošteno smeji v fris. In če je že kdo komu pognal strah v kosti, je bila to letos zima… hudičevo strah me je bilo, da se belina nikoli ne bo končala! Da ne govorim, da je Car zaradi podhladitve in ostalih neljubih zadev še danes v bolnici, ker mu presajajo notranje organe in čistijo žile. Sedaj ne bo več kot rešilec – z izmenjujočimi delujočimi lučmi, ampak bo svetil kot deklica z vžigalicami… sam ona umre… fak, Car don’t you die on me… mehanik pa bi tudi lahko že poklical, da ga lahko odpeljem domov – mojo legendo.

In prišel je še en dan… prvič, če lahko dodam. Naredila sem čistko čevljev, mojih otročkov. 10 jih gre v prodajo / dar… what ever, samo, da grejo, ker rabim plac za nove… lepše. Je pa tako, da ne glede na to, da je njihov čas pod mano minil, ne glede na to, da so proti novim bolj ne-lepi, me loves my babies… even ugly ones… 2 para pa sem postavila pred smeti. V upanju,da pridejo prav kakemu, slučajno bosemu mimoidočemu. Dobro se z dobrim poplača… predvidevam, da to pomeni, da bom na e-bayu zbidala tista dva para!!!

In še ena mimohodka. Če se vrnemo na to kakšna prasica je bila letos zima. Spomnite se reklame. Bejba koplje po snegu z golimi rokami (who in the right mind does that…). Bejba obla nek les in napol poobla tudi svoje ročice… again… who in the right… če ne drugega si lahko neko trsko zapičiš deep downs inside… pa se pol delaj pomembno z drgnjenjem po lesu (that didn’t come out right)… in potem še bejba cokla v coklah pač in si maže trde otiščance… no in ker moje krhke ročice ne prenesejo več razpokanosti, zategnjenosti…, in ker tista old school krema *48 ni več tako dobra kot včasih… sem se odločila iti po to kremo za roke… ker je narejena po norveški formuli!!! In če tista bejba lahko koplje po snegu in obla z rokami… potem vam z veseljem sporočam, da ceste nikoli več ne bodo zasnežene in mizarske storitve bodo moj fetiš. Zglasite se pri Lady Amerie – hand cream: Cause we can, s.p.

*

DEJSTVO DNEVA

Not all men annoy us. Some men are gay.

SLIKA DNEVA

THE ULTIMATE WINTER WEEKEND

Vikend je minil v znamenju snega, gin tonica, decov in mene… nekje daleč… na Kopah.

DAY #1:

Odhod na Kope nekje okoli 17h. Tako pozno zato, ker sta vsega kriva moj mož in njegov sodelavec, ker sta predolgo iskala aceton brez acetona. Mislim moški… lahko bi malo bolje vedeli kako… oz. kje stvari stojijo… za ženske kaprice. Naj pripomnim, da aceton od essence v roza barvi, z wannabe vonjem po jagodah, še vedno velja za best of the best.

Na poti je sledil nakup limon, tonica, fishmaca in ogorčenje, da ima tudi Velenjski mini Špar solate – samo Interšpar Vič nima narejenih solat. Sem že v fazi pisanja pritožbe!

Ob neki uri, ki ne vem koliko je odbila, smo prišli na Kope. Bela snežna idila me je spomnila zakaj sem otrok sonca – zato, ker sem pač rojena poleti (duh), ker me nenehno zebe in ker me nekje v belih hribih zagrabi panika »ali mi bo sploh še kdaj toplo?«.

Do dna sem izpila rdečega kuhanega, ki je v Ljubljani naravnost oduren, tam nekje zgoraj pa kar odličen. Zapozirala še nekaj motnih fotk in z največjim veseljem odšla v najbolj old school hotel ever – navdihnil jih je socializem.

Soba je bila… pač za prespat. Restavracija pa meni osebno odlična. Za večerjo sem jedla ocvrto ribo. Imeli pa so še špinačo, gobovo omako, pečen krompir, riž z zelenjavo… skratka stvari, ki se jih kuha bolj doma. Bila sem navdušena.

Po pojedini je sledilo nalivanje z G&T-jem in siljenje s tarokom in Pagatom – paličke imam pač rada… al neki.

DAY #2:

Old school zajtrk. Viki krema v malem pakiranju, žrla sem kot mali otrok.

Vreme brutalno sončno zato sledi odhod na Kope. Kombinezon sem si navlekla nase po ene 10ih letih in bila nad tem več kot navdušena, kot mali otročki, ki stopicljajo na mestu – by d potka, picajzlčki imajo ibr lepe kombinezončke (v naših letih smo imeli kodrlajsaste). Po izpitju do dna… čaja, sem odšla kaskaderskim podvigom nasproti. Mini strmino, rezervirano za mladiče, sem okupirala z lepimi, z roza platnom plepletenimi sanmi (v mojem otroštvu nismo imeli za platno… samo les pa pejmo… pa smo šli). Spusti so bili bolj klavrni, ker se je sneg uklonil pod mojo težo in namesto, da bi drsela… sem se bolj pogreznila. Ampak je bilo fun. Za črtico čez A sem se še odkotalila po klancu navzdol – malo mi je bilo slabo.

Kasneje smo šli do partizanskih koč. Z avtom ni šlo, ker je Alfa en navaden jajc bil led… peš pa tudi nismo kaj posebej daleč prišli, ker se je preveč ugrezalo in navsezadnje, ker me je bilo zaradi preciznega poznavanja gozdnih živali strah, videla sem namreč medvedovo stopinja…

Sem se pa spravila delati snežnaka-injo. Ime ji je Enđi (na sliki), fun as hell… pa še fakiča je kazala. Bitchy… just like me!

Preostanek dneva je bil v znamenju G&T-ja, pice in spanja.

DAY #3:

Fucked up dan again. Sonce je pripekalo.

Zjutraj sem si privoščila čokolino/lešnik. Mljask. Kot, da bi jedla veliko čokoljad z lešniki… feelin’ like mala pupika again!

Povzpeli smo se na Kope… in po borih 20ih minutah tudi sestopili… preveč je bilo lepo… ni kaj. Sem pa imela čast obiskati Velenjski grad… wuhu al neki… se pardoniram ob navduševanju nad gradom… ampak jaz sem si želela snega!

Kasneje sva z možem odšla še na Vransko na ogled v motociklistični muzej. Vse, kar lahko rečem: U-A-U. I ja bi! Približno 150 motorjev, v treh prostorih. Res, čista perfekcija. Žal pa je slikanje prepovedano, zaradi dejstva, da gre za privatno zbirko. Vsekakor priporočam obisk!

*

CAR UPDATE

Danes me je Car naučil kozjih molitvic. Užgal – crknil x 10. Na srečo je mali pupiki na pomoč ponovno priskočil Daddy Cool in postavil diagnozo:

DC: »Tamala, a ti maš kej bencina«.

A: Ja itak,da ja… sicer zlo mal… ampak sem ga mela že mn…

DC: »Nimaš bencina«.

Pa sem šla… po kantico z bencinom, vsebino pretočila v Carja… in glej ga zlomka… Car je užgal. Se učim…

*

DEJSTVO DNEVA:

I care about three things. Money, the pleasures money brings me, and me.

*

ČEVLJI DNEVA

Mine, all mine <3 hvala hubby… dan žena je kulj!

“TUDI NA ***** 11 IMAMO AVTOMOBILE”

… me je pričakalo zjutraj na vetrobranskem steklu mojega najljubšega – Carja.

Po navadi me pričakajo listki v smislu »kupim vaš avto«, »vaš avto je najboljšejši ever« ipd… tole danes pa je bila kar malo šok terapija.

Nekako sem v dilemi ali naj razobesim transparent, ki bo odgovarjal na listek v smislu »Good 4 u«, »Čist ste zajebani« ali pa nekaj v smislu »Prokleta pizda nemarna, ki hodi domov po 21h. Da se mi enkrat nobenkrat več ne pipneš Carja, ker bo to faking zadnja stvar, ki jo boš naredil-a. Carja se lahko dotakneš samo v primeru, če ga pucaš!«.

In še to – ulica / parkplac je javen, tako da ŠUT NE BRBLJAJ! Pezde jadan.

Pa sem mislila, da so gajbice problem…

Folk me še vedno ne upošteva glede faking mencanja svojih spolnih organov. Kar lahko narediš danes, ne prelagaj na jutri!

*

*

VPRAŠANJE DNEVA

Kdo se gre danes z mano nažgat?

IZVEDELA SEM KAKO DELUJE AKUMULATOR

Car je pač Car. Pripeljal me je na glajenje… odpeljati me ni želel. Malo je zakašljal. In z rdečimi lučkami zagnal paniko. Pa je prišel oče – s čigumijem in mož – brez. Car se je rahlo sesedel pod težo očeta in raznežil nad mojimi ročicami na njegovi ritki in njegovi bučki. Z možem sva ga porivala. In je oživel. »Crknu bo«, so bile moje zadnje besede, preden sem naivno sedla vanj. Oče je odločno odkimal. 300 metrov od vstopne postaje je čudežno zmanjkalo bencina in Car je obstal. Aplavz za očetove sajkik sposobnosti. *plosk*

V roku ene ure, ko so mi zamrznili vsi udi – btw škornji niso kaj posebej topli… pa sem mislila da posebni certifikati in nalepke kaj štejejo… matr… nič…, skratka po eni uri je prišel nek zajeban model z AMZS-ja. »Ni akumulator«, so bile odločne njegove besede, najprej po telefonu in nato v živo. Ok. Je pa alternator. Kasneje ni bilo nič. Vse je OK, Car se norca dela. Ne. Narobe. Akumulator se res ne polni, ne polni ga alternator. Uuuuuuuu… nekaj novega. Bemti vse vrle wannabe mehanike, mi bojo oni menjali neke blesave natikače na svečkah. Naj sploh omenjam, da tudi jermen ni bil napet. Res me je sram h kakšnim mehanikom hodi na zdravljenje. Car oprosti.

No pa, če ponucam še nekaj “znanja” – akumulator deluje na 12 voltih (Carjev namreč, ne vem če velja za vsakega). Pri nekem posegu, ki ga je AMZS-jevec naredil bi jih morala neka naprava, ki meri te zadeve, kazati 13.5 pa jih je borih 10.7. Diagnoza (kot že rečeno): akumulator se ne polni. Ok. In kaj mi žre akumulator. Požre ga luč, ki je obvezna za vožnjo, gretje zadnje šipe, ki je nujno za odmrzovanje le-te ter pihanje zraka, ki je esencialnega pomena, da ne izgleda, da imam gromozanska pljuča in probleme s prekomernim dihanjem. Skratka Car dela, ko je all off. Odlično!

Cene alternatorja nisem izvedela, ker je menda vprašanje zelo neumno (???). Carja nam je uspelo stacionirati pred domom. Uspelo nam je zaradi dodatnega akumulatorja. Jutri pa pa na sprehod peljem krvavo maričko (Bloody Mary). Life is fun, when all the money you have left, is spent on Car. Love u :*

DEJSTVO DNEVA:

Včasih je bolje voziti za avtošolo, kot za žensko.

ČEVLJI DNEVA:

My precious <3

PLOČNIKI PA TE FORE

Priznam, sem laik, ko je govora o urbanizmu, arhitekturi. Vse, kar lahko izustim o določenih zadevah je »o kok kulj« ali »kwa, d fak jim pa ni jasn«.

In zadnje čase se najdem pri vzklikanju čudnih medmetov, ker so naše ceste v taki vagini, da je za posrat. Luknja pri luknji pa vodo drži. Pa še kako res. Lukenj je več kot v slamnati strehi in švicarskem siru skupaj. Ni važno ali gre za avto cesto, hitro cesto, zakotno ulico, glavno ulico… ni da ni. Opozoril ni in prav tako se v tej smeri ne odvija nič… ali pa imam ravno to srečo, da se s Carjem pojava po ulicah, ki ne bodo nikoli zakrpane. Nazadnje sem na Litostrojski odbila četrtino moževe Bloody Mary… čez kak teden je bila luknja zakrpana. Očitno obstaja nek način, da nekomu j**** vse po wishlisti in potem zadevo popedenajo. Da ne govorim o kanalih. A jih je tako težko narediti sredi cestišča, če že mora voda odtekati… al neki… Ne pa točno na takem mestu, da se mu ne moreš izognit in neprijetno zapelješ in poskočiš čezenj. Skratka obup, ampak ceste pa moramo plačevati. Odlično… res!

Prav tako ne razumem gromozanskih pločnikov. Včeraj sem se vračala z delovnega mesta, zavijem na Tivolski na kateri je malo čez četrto nepopisna gneča. Zajebanost Murphya ne pozna meja in seveda pripelje rešilec. Človeka je brez pardona potrebno rešiti ampak hudiča, naj si vsi sedaj sfardirbajo lipicance, ko lezejo na tiste 20 centimetrske pločnike??? Te sumljive logike ne bom nikoli razumela.

Zrihtat, barabe!

DEJSTVO DNEVA

When it’s good, then it’s good, it’s so good till it goes bad…

SLIKA DNEVA

GOOD BLUE BOYS

Final destination. Film me je navdušil do take skrajnosti, da verjamem, da je v življenju potrebno slediti znakom oziroma biti na njih pozoren. Blonde sees, blonde does. Tako sem nekaj dni nazaj eskadriljo proti domu ubrala skozi mesto. Naj omenim, da čez mesto – center, ne grem niti, ko sem dejansko namenjena v sam center. Ampak tokrat je rdeča luč zažugala moji ustaljeni poti, zelena pa me je usmerila v levo. »Pustimo se presenetiti«, sem sama pri sebi mislila in že videla švigajoče milicajce. Busy day.

Zavijem proti centru. Delo na cesti. Za posrat! Uberem tisto pot na katero kaže puščica in nato s smernim kazalcem nakažem, da grem na levi pas, ker desni je namenjen zgolj avtobusom. V ogledalcu vidim, da nek beli kombi divja za menoj, za ritjo… prasec… in nekaj metrov kasneje… it’s da sound of da police… wiu-wiu. Pull over. S smernim kazalcem ponovno nakažem spremembo smeri in ustavim na avtobusni postaji.

Pristopi mladenič: »prometno in vozniško«.

A: »A lahko sežem v torbico?«

Mladenič: »Ja kako mi boste pa drugače dali?«

A: »Ja ne vem, po navadi ti mora policaj vse dovolit.«

Mladenič: »ja, v primeru, ko gre za orožje. Skrivate orožje?

A: (kids don’t try this) »A slučajno ne zgledam tko… hec?«

Mladeniču predam želeno dokumentacijo, ki jo seveda pregleda, nato me opozori, da sem zakrivila multiplo prekrškov, ki se nanašajo na zavijanje v levo in začne naštevati ulice. Seveda mu kimam, ker mi pol tamale ni jasno o katerih ulicah je govora. Lahko pa v svojo bran povem, da sem zavijala levo izključno na predelih, kjer je puščica za v levo. Skratka on ni imel prav, jaz pa sem to deep down inside vedela… na površju pa sem mu dala vse prav, kakopak! Nato mi je rekel, da me je ustavil tudi zaradi luči, ki ne delajo – sprednja in zadnja desna. Bila sem zgrožena, povesila čeljust in nato okrivila Carja (sori), da nekaj štrajka akumulator in je lučka prižgana. Pogledal je dokazno gradivo in prikimal. Hotel je izvedeti še ali imam obvezno programsko opremo. Preden ugasnem Carja panično zavihti češ ali bo sploh še vžgal, če ga sedaj ugasnem. »Seveda bo… Car nikoli ne zataji«

Odprem prtljažnik in prvo poprimem za vlečno vrv – ah bjonda, think Slovenia. Ok žarnice –imamo, trikotnik – imamo, prva pomoč – imamo… iz leta 1982… to bo treba zamenjat. Seveda mu zopet kimam, ker on pač ve. Ker sva že pri prtljažniku mu seveda žalostno pokažem zagoreno prednjo masko in povem kako grdo je Car zagorel zaradi barabe. Nato preidem, da je oldtimer, on se navduši nad minimalno kvoto registracije… udariva še en v izi small talk nakar mi pove, da bi moja kazen znašala 240€, nato hitro zamenja temo o tem kako se spaja žičke, da delajo luči in na koncu me odslovi češ, da naj hitro sedem v Carja in odpeljem domov da me ne bo zeblo. Hvala ofisa! Ponosna sem, da mi ni bilo treba ne jokati, ne hlipati ne kazati jošk, da sem ušla kazni. Kulj!

Vrli plavi so me počakali, ker mi niso verjeli na besedo, da bo Car vžgal in nato smo nekako kočljivo še skupaj stali pred semaforjem. Zelenaaaaaaaaaaa… prosim. Zavijem proti domu, daje me panika, ker lučke ne svetijo. Pametno prižgem dolge luči in v pol minute avto preneha s svojim delovanjem, bencina menda ni, prižgejo se vse lučke, ki opozarjajo na nedelovanje. Zunaj sneg, -12 in mala bjonda. Help, please. Nikjer nikogar. Končno mimo pripelje voznik grajskih pekarn. Ko bi mi vsaj ponudil toplo žemljico. Pomaham mu in prosim, da ustavi. Ustavi. Povem kje zajec tiči in v daljavi vidim še ene lučke. Moj plavi dan. Pripelje kibla. Voznik mi pomaga parkirati Carja, vmes izusti »vidiš kako znaš ti lepo vozit punčka« (wtf no…). Plavim razložimo situacijo. V tem primeru je bil mladec kjut… ponudil se je pogledati pod pokrov… Carja, po ta novem so kar vsi tudi mehaniki ali kako(?). Ugotovil seveda ni nič. Kibla me je želela odpeljati domov pa sem to nadvse odlično izkušnjo zavrnila, ker živim 5 min od kraja zločina. Pomahali smo si v slovo… sedaj pa lahko navdušeno izustim, da me imajo plavi radi. Kljub temu, da sem bila za v fashion police – trenirka v škornjih in karirast flis ter plava kapa. Bravo jaz. Očitno se je nekdo moral malo norca iz mene delat.

Car je danes v redu. Šli so natikači za svečke, karkoli že to pomeni.

DEJSTVO DNEVA:

It’s good to be a woman!

ZDEJ PA DOST!?!

Ne vem kako je z vami… vendar za mano je kar nekaj bad karma dni. Pomagajo samo novi čevlji. Vendar, ker je življenje… pač, karkoli že je… imam na bančnem računu borih 200€ + 200€ minusa ravno v času, ko se najbolj pije in obdaruje. Moji najljubši oprostite. Ko sem že pri tem… koliko mi nadvse prijazna NLB pobere, če grem v minus?

Skratka, pri bad karmi mi nikakor ne pomaga ljubljanski promet. Tako sem danes 2x skoraj kušnila ritko mobilčka pred mano, kričala zaradi ogorčenosti in skorajda pohupala melanholičnim voznikom zaradi katerih sem skoraj doživela histerični napad. Za nameček sem doma v relaxacijski kopeli… poparila svojo malenkost… in tako ostajam živčna razvalina.

Sledi nekaj vprašanj dneva…

1. Zakaj se ob zeleni luči stoji, rdeči pa vozi?
2. Zakaj nekdo izsili potem pa se jajca po cesti, kot pasja čreva?
3. Zakaj je “žmigowc” tok zajebana zadeva, da se ga ne da vključit?
4. Zakaj se stoji na prednostnih cestah?
5. Zakaj ljudje, ki nimajo blage o vožnji po avtohišah, sploh rinejo vanje????
6. Zakaj nihče ne zna vozit vsaj po omejitvah… in ne 10-20 pod! Bunch of pussies!!!
7. Zakaj večina žensk ne zna prehitevat?
8. Zakaj, u tri krasne, folk ne zna solidarnostno parkirat? Pa ajde, ne rečem, da imaš cel Dolgi most na razpolago, ampak parking pred blokom mora biti maximalno izkoriščen, ne pa da se pojavijo take gay luknje, da me prime, da spišem en cel roza jumbo plakat o tem kako Narobe je dotičnež parkiral… ne napačno… NAROBE!
9. Zakaj mi je en kurčič vrgel ogorek na Carja in mu povzročil opekline prve stopnje? UPDATE: Car je kulj… ima že novo luč, masko in okvir – v prtljažniku!

ČEVLJI DNEVA:

Mine, all mine <3!

MISEL DNEVA:

If cats could talk, they wouldn’t.  (Nan Porter)

UPDATE BOŽIČKU IN DEDKU MRAZU:

Franka Sinatro že imam… da se ne bi kateri slučajno pretegnil!

CAR IS ON FIRE, BABY!

Nekaj mojih najljubših je bilo deležnih klicanja in sms-anja zaradi precej dramatičnega dogodka. Prevdidevam, da je bil z opisom v smislu »Car gori« marsikdo z mislimi nekje pri »2 hot 2 handle«. Vsem takim se zahvaljujem za komplimente, da sva s Carjem smokin’ hot ampak žal je včasih potrebno stvari videti čisto realno brez prenesenega pomena.

Moj Car, legenda, ki mi pomeni več kot vsi moji čevlji (ja čisto zares) je danes okoli pol pete ure zagorel. Med vožnjo. Moja malenkost v njem! Na srečo je zagorel v procesu rikverciranja na parking. Nekaj sekund me je ločilo, da ga popolnoma ugasnem. Nekaj smrdi. Nekaj se kadi. Gori! Faking gori! Ogenj! Ker je moj babji gen še vedno aktiven in ker imam domišljijo 5 letnika sem se že videla nekje v zraku zaradi Carjevega spontanega samovžiga. Če bi preživela padec v bližnjo mlakužo, ki je bila še nekaj dni nazaj travnik, bi morala sosedom, ki niso moji, plačati vsaj nova okna in nove rože, po vsej verjetnosti pa še pokop njihove Pikice in jih obdariti z novo mačko, ki je… ali pa raje ni… klon Pikice.

Srce je razbijalo, Carja sem se hitro rešila in skoraj mi je uspelo pogasiti plamen, ki se je zanetil na desni sprednji luči, z mojim 2dcl preostankom vode iz pipe. Nato sem (po vseh klicih in sms-ih) odvihrala do sosedov (ki še vedno niso moji) po gasilni aparat. Prvega ni doma. Drugi nima gasilnega aparata. Tretji nima gasilnega aparata ampak priskoči na pomoč z orodjem. Odpreva havbo, gospod izključi elektriko in polije še pol litra pipine vode. Požar pogašen. Seveda, ko dimnega signala ni bilo več, sta se prikazala dva vrla gasilca… hvala vsem.

Car je utrpel poškodbe desne luči, sprednje maske in še nekaj notranjih poškodb. Zaradi teme je škoda še nedefinirana. Sicer sem bila v tistem paničnem napadu skoraj v vlogi paparacija… pa sem se še zadnji momemnt ustavila.

Trenutno se mi para srce. Če slučajno koga zanima – sem OK… samo čustvena razvalina sem trenutno, ker si ne želim neke boleče resnice v smeri, da je Car odslužil svoje. Nočem verjeti. Če se komu zdi, da jamram… think again…

Mehanik je že poklican… pogledal bo mojo legendo v soboto. Predvidevam namreč, da je krivda na njihovi strani in da bodo vse popravili. Pravzaprav upam.

DEJSTVO DNEVA

Danes je en madrfaking zanič dan!