Bil je turoben dan. Obletnica njegove smrti in nagrmadena negativna energija ljudi, ki me niso vredni. Pa nekako nisem bila edina s počutjem nekje v zemeljskem jedru, milimeter stran od odkritja nafte. Tudi Gorđs je bila na tem. Izmozgana sem se sesedla v Carju, opazovala šviganje strel in jo poklicala. Zmenile sva se za pijanko. In potem se je šele živčnost začela…
Malo pred deseto je poklicala in spotikoma sem se prebila do Petrola, jo kušnila in v blond elementu pustila Yarotova vrata odprta… ravno v trenutku, ko se je mimo pripeljal pač nek drug jekleni konjiček. Vrata so cela… no worries. Potem sem na telefon dobila Fotra mu zdrdrala nekaj o njegovem najljubšem monopolistu, nakar me je navdušil s pohvalo in na koncu sem mu v slovo zaželela, naj uživa na kavču.
Destinacija: Kongresni trg, peš honda Bachus.
Parkplac v prvo od Yarota. Kako peš do Baksusa pa malo težji podvig. Pri bjondah namreč nastopi problem, ko imaš iz leve ali desne isto pot do želenega cilja in nato križem kražem vsaka bjonda odpeketa svojo pot, med tem, ko »ta drugi« še vedno o nečemu blebeta… in po nekaj trenutkih opazita… da pač »ta druge« ni zraven. Nato odstopicljata nazaj ena proti drugi in zopet vsaka v svojo smer ali pa, kar čez travo – po domač ejga!
Ko sva se končno zedinili kam in kako, nama je uspelo odblondati v prazen Bachus (where have all the cowboys gone…?). Zombi in Martini… killer combination… vsi pogovori so strogo varovani v najinih blond bučkah in ne bodo nikoli zapustili ta vakuumski prostor… ne pod prisilo ne zaradi drugih dejavnikov… ker pač… o čem sem že govorila?
Kelnar je bil osladen bolj kot moja overdose cuker obsesija… So lesbian rek ni ostal le pri besedah… fotošuting pa je bil bolj lame. Padla nisem, ker se pač nisva fijakali s taxijem, imam pa zato 2 žulja! Tujcem, ki so iz vljudnosti navezovali stik z menoj, sem v najlepši angleščini povedala, da mi pol kurca ni jasno kaj to angleščina je, da mi je ime Amerie in prihajam iz Francije in vse, kar znam je francoski jezik… namenjen pogovoru (perverzneži!). They bought it… folk dejansko verjame bjondam!?
Ko se je slina že dovolj pocedila sva se s skupnimi močmi, in v enako smer namenjeni, podali v novopečeno Ultro, kjer je Tayib planil na najino lepoto in naju ni hotel izpustiti dokler nisva pristali, da mesto pred objektivom deliva z njim. Nato je odšel srečen… in malo manj mlahav! Na vprašanje o Mateji je odgovoril: who d fuck is Mateja… za pripomnit pa je še, da je človek v real skoraj drobiž – o tem je tudi modro spregovoril: »Kamera da ti doda 5 kil«. Odlično! Torej pred kamero ne gremo! Ker sem se 4 mesece jebala, da jih izgubim 7!
Ko je Ultra dopizdila, Črnogorec izpadel bolj blesaw kot blondinke na kupu in ko sva imele dovolj vzklikov Jenna, Jenna… ter naivnih mladcev, ki so mislili, da je Jenna dejansko moja šefinja in jaz njena desna roka… sva se odpravili na picaburek… na Olimpijo. Na poti do tja sva kovali načrt, kako najbolj in cognito pojesti mastni produkt in obenem ohraniti naziv fensi bab… al neki…
Ko so bili 3je pica bureki v roki, midve pa seveda 2… je Gorđs ponosno, nadvse damsko pripomnila, da “to je za psa”, takoj za vogalom pa sva brez slabe vesti zagrizli v mast (Jenna po 1 letu brez mesa… jaz po 2h mesecih… še sreča, da burek model špara na mesu).
Nekako tako se je zaključilo najino pohajkovanje za njen b-day, na katerega sem darilo prejela jaz (yes, I’m lame…).
Danes pa je sicer še vedno isti dan… kot 12 ur nazaj… ampak že kujem načrte za darilo!
Happy b-day Gorđs!
Pazljivost dneva:
V blogu je stavek… ki vam pove vse… če ga najdete dobite nagrado! Verjamem pa, da vas ¾ ne ve o čem sploh blebetam.
Dejstvo dneva:
Splača se biti blond… kazni izpuhtijo!
Prijava dneva:
Pijača je kurba! Še treznega zjebe!?
