Življenje je posuto z odločitvami in s prelomnicami. V (skoraj) preteklem letu sem sprejela kar nekaj odločitev, nekaj pa jih je za seboj potegnilo še prelomnice. Danes je padla nova. Odločitev. Prelomnica. …in ker sem ravno ženska, blond in rada pretiravam… trenutno pa jem nutello s podaljšano žličko bom na najbolj dramatičen način oznanila moj odhod. V neznano.
Zapis, ki ga berete je zadnji. A le zadnji na tej strani. Grem tja, kjer me ne poznajo. In kaj naj rečem… it’s not me… it’s you.
Samocenzure ne prebavljam, ker je pisanje, dretje, pretiravanje in nizanje dejstev moja sprostitev. Ob tej sprostitvi pa bi mi lahko marsikdo marsikaj pomolil pod nos. Pa ni vredno.
Skratka, nekje na spletu me najdete… če želite.
*
In še nekaj mimohodk, ko grem ravno mimo.
COCK-E ima novo ime -> Đoko
Moj črni lepotec ima novo roza oblekico. Je pač metro.
Dobila sem paket lip smackerjev.
Obožujem moje babe.
Car je še vedno skoraj brezhiben. Dolge luči zopet ne delajo.
Sem en rahli amaterski koncert freak. Nadvse spoštujem zastojnkarske zadeve, malo se izučim o pesmicah, ki jih bodo slavnostni pevci prepevali, nato pa… moja shizofrenična narava stopi v ospredje… pozabim kdo sem, se prepustim blesarijam in domov odidem z nepopisnimi občutki.
Tudi tokrat ni bilo drugače. Vesolje veselja. Že lansko leto sem bila navdušena, letos pa še toliko bolj, ko sem izvedela, da bom na odru občudovala Joss. Simply love her. Not Beyonce love… but still love.
Na milost in nemilost črnega ljubljanskega neba sem se prepustila okoli polsedme ure. Še prej sem prvič bolj blond uporabila Urbano, ampak je šlo… približno.
Za sladko črtico čez A sem potrebovala samo še jagodni premium sok, ki ga moj okoliški sosed ni premogel. Tisti bavarski ga kakopak je, skupaj z več kot le peščico najstnikov, ki so se na vse vzdihljaje otepali držanja alkoholne pijače… oh memories… 18 let… OH FREAKING MEMORIES… počutim se staro… no, ne še…
Z dozo cukra smo odšle dogajanju na proti. Med vsemi maldoletnimi malčki smo le našle svoj prostor pod dežnimi kapljami. Začetek je bil prazničen. Na nas tri deklice, s šampanjcem. Pol smo ga polile. Ne vemo kaj dosti o alkoholu… ne vemo, da se šampanjec hudičevo močno peni, če ga na hitro zliješ v roza kozarčke!
Nadaljevale smo z amaterskimi jagodnimi margeritami… pa ja niste mislili, da kupujem jagodni sok kar tako. 3x smo nazdravile, preživele par na videz skromnih kapelj… nato pa nas je streznil škaf vode, ki se je ustavil na nas. In za vse je seveda kriva Neisha… ker se je uscalo točno po njenem prepevanju… babe!?
Ko se je začelo Siddhartino žaganje smo odhiteli v notranjost. Zadnje alkoholne kaplje smo pustili na poličkah, skupaj z dežniki… mogoče nas počakajo do konca. Zabavno je videti toliko dežnikov na kupu ob največjih nalivih… ko bi le imela srečo v vsakdanjem življenju, ko stopicljam brez marele… da bi le imela tako pestro izbiro, velikih in malih… ter pisanih… bygones…
Definitivno ne bomo ostale nekje v ozadju, zato se začnemo prebijati naprej, dokler ne naletimo na ograjo. It’s the Killers all over again. Neeeeee! Vprašam kaj potrebujemo za nadaljevanje poti… nič posebnega samo nekaj ljudi mora priti ven, da gremo mi not. Ok we can wait. Vendar po dveh minutah uberem novo taktiko. Varnostnika podkupim s kinder čokoladko. Žal ni sladkosned… zato počakamo še 2 minutki in nadaljujemo pot proti odru. Po oder. Siddharto smo opazovali nekje iz 7. vrste, kar je lepo blizu. Solidno. Bili so fantastični. Pa nisem fan. Čeprav bi lahko bila. Besedila so odlična, glasba vrhunska… čeprav niso Beyonce… ampak jim dam kapo dol. Odlični so. Res. Nekaj je na dečkih z inštrumenti…
Ko so dečki končali, je na odru delil nasmešek Jankovič… pomahal… odšel… in potem se je začelo. Čakanje na njo. Joss.
Ko uživam ne gledam na uro, mislim pa da je bila točna. Končno sem bila na pravi strani odra. Leva. Vedno prava izbira. Pod odrom. Prva vrsta in pol. Prikazala se je na naši strani in skoraj sem vprašala kdo je to kjut bitje. Res je kjut. Ena tistih, ki jo sabo vzameš žurat… ki jo z veseljem pokažeš doma, da je tvoja prijateljica in s katero bi šel mogoče celo v hribe hodit, ker veš, da te zvečer čaka en soul session ob kitari in ognju… bygones…
Joss. Nadkjut. Drobižek. Odličen vokal. Lepa barva. Sam nasmešek jo je in tiste priprto igrive oči. Yap, it’s definitely Joss.
Njena glasba mi je všeč že od samega začetka. Najbolj sem čakala na You had me, za katero sem mislila, da bo otvoritvena pesem pa ni bila. Najbolj sem se zlila s pesmijo Right to be wrong, nisem pa dočakala Don’t cha wanna ride…
Res mi je bila všeč pa čeprav bi še vedno za zvezdo večera okronala Siddharto.
Najbolj me je bilo strah klica narave. Toliko ljudi. Preden se prebijem do WCja in nazaj… če me sploh še varnostnik spusti nazaj… ampak moram… in nato se izkaže, da sem prišla do WCja in nazaj še pred koncem pesmi. Ljudi ni bilo. WCji so bili blizu in nezasedeni. Slovenci smo res iz cukra. Pravzaprav razmišljam kako zelo mi je povšeči, da se dogajajo podvigi iz škafa ob tovrstnih dogodkih. Jih vsaj večina ostane doma, da za nas ostale, ni nobene gužve.
Res je bilo odlično. In kot da nisem uživala še dovolj je Joss prišla na oder s šopkom belih vrtnic. Preden je odvrgla med občinstvo prvo, jo je poljubila. In ta, prva, je priletela naravnost v moje ročice. Srečna kot otrok sem skakala na mestu in vmes pohodila še nekaj ljudi. Oprostite, samo res sem vesela. My first celebrity rose. Se že suši.
Kasneje mi je v roko priletela še reklamna M majica Vesolje veselja… očitno sem imela res hudičevo dobro pozicijo.
Odšla sem srečna… otroško srečna. …proti našemu prostorčku. … če so tam še marele, če je tam je jagodna margerita. In kaj je ostalo. Marele? Margerita?
And the winner is… strawberry margerita… indeed it was my lucky day.
*
MISEL DNEVA
Sometimes the most important thing is to know when to geto out!
*
PESEM DNEVA
Joss Stone – Don’t cha wanna ride, ker jo nisem dočakala v petek.
