Štrajkam… ni navidha. V bistvu pa nikoli v tistem trenutku nisem za računalnikom. Sicer sem si kupila moj GSMčič ravno zato, da bom vzhičeno tipkala in pisala o vseh zadevščinah pa… ah ni več izgovorov.
Nekje v noči iz petka na soboto sem priletela iz Mallorce, kjer me seveda par bombic in svinska gripca niso mogli ustaviti.
Kako je bilo? Prekratko!
Teden dni počitnic, kjer je bila zvezda stalnica voda, sekundarno vlogo pa so igrali malibu, đintonik, đusvodka, lame sangria in najboljši mojito ever (definitivno my cup of tea)… je minil kot za šalo.
DAY 1:
Odleteli smo proti svetlobi z urno zamudo, se krohotali kot, da smo sami samcati na letalu pa čeprav je bilo poleg še 121 potnikov in članov posadke (uuuuuuuu kako novinarsko). Polila sem se s kavo po belih hlačah ravno, ko sem ponosno odjeknila »uspel mi je« in sotrpini so bili navdušeni nad reakcijo ob snidenju z vrelo tekočino. Popolnoma mirna. Menim, da je vzrok v špricanju delovnega dne… več takih dni potrebujem!
Po dveh urah letenja proti svetlobi smo pristali v 100% vlažnost. Dečki, verjemite… kaj takega še niste občutili. Bygones. Pobrali prtljago… in z avtobusom št. 403 odvihrali najslabšemu hotelu naproti – Reina Isabel. So they say… by d potka… hotel je bil soliden, skoraj odličen but not quite… ampak do tega še pripujsamo.
Bili smo redki srečneži, ki nas je večerja čakala. Hladna. Mesna. Fuj. Okradla sem nekaj koščkov sira in improvizirala s sendvičem… pa je bilo za silo. Izžrebali smo tudi prvega srečneža, ki bo spal na pomožni postelji…. To sem bila seveda jaz, a kaj hitro smo ugotovili, da ni pomožne postelje. Vse so iste! Prvi +!
A o pijanki moram kaj pisat? Malibu je bil na sporedu.
DAY 2:
Odkrili smo plažo in bila sem vzhičena. Dobrih 5, ali slabih 10 minut hoje in že smo bili med palmami, med mivko in v vodi. Morjeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!
Našli smo svoj prostor pod soncem oziroma bolje pod senčnikom, ki moje zadnjice ni kaj dosti zaščitil. Code: RED! ampak lupim se pa po hrbtu… logika… kdo bi jo razumel?
In večerja je bila nadpresenečenje. Ni bila hladna in ni bila samo mesna. Samopostrežna z veliko pomfrija in ribami. Mesa ne bom opevala.
Pojedeno in zopet na pijanko.
Pijanka… Malibu again!
DAY 3:
Plažo smo že odkrili. Ležalnikov in senčnika, ki je pripomogel k skurjeni riti ne bomo več plačevali. Mission: nabava blazin. Moja je bila kakopak roza. Zasidrali smo se zopet pod palmo na Palma de Playi… novi wannabe problemček…but not quite: mivka, where the sun don’t shine.
Večerja.
Pijanka: đintonik. Brutalno! Vse ostalo je skrivnost. Razen, da smo spoznali heroje. 2 Angleža. Mimoidoči, ki pomagajo…neprecenljivo. Za đintonik pa je tu 20€.
DAY 4:
Đintonik je naredil svoje in sveži smo se odpravili na vijugast izlet po severnem delu otoka. Impresionirala me je samo Sa Colabra. Vijugasta cestica, na kateri je bilo snemanih menda, kar nekaj reklam in po kateri domnevno tujci ne znamo vozit. Fine by me. Vožnja z ladjico mimo nekih sumljivih previsov, ki niso ravno kaj vredni, nadaljevali smo s tramvajem in skoraj zaključili z rdečo strelo – oldtimerskim vlakom, na katerem sem zaspala in si otiščala čelo in okrivila nekaj trepalnic, da sem jih gledala še nadaljnjih nekaj ur.
Večerja in đintonik ponovno. Nekaterim ni ravno sedel. Meni je teknil, kot za nov let.
DAY 5:
Obisk najlepše plaže na Mallorci in najlepše evropske plaže. Ah kdo bi razumel kontradiktornost. Predvidevanja so šla v smeri, da preostali Evropejci nimajo pojma o plažah in da delujoči WC ne pomeni kaj dosti, če je druga plaža božanska. Torej… najlepša mallorška plaža: playa de Trenc, evropska: Mondrago. And the winner is… aja, sem že povedala.
Trenc plaža me je impresionirala kot zna barbika Kena in mene… neviđeno. Sploh nisem šla iz vode. No seveda sem, ko je bil čas za odhod. Do takrat pa sem se cmarila, slikala in delala piling iz mivke po nožicah… mivka pa je seveda zopet naredila tudi piling where the sun don’t shine. Ko so me napol v krčih in kričečo odvlekli s plaže na tisto evropsko, ki pol k… ni vredna, smo se ustavili še na pojedini. Idila. Stenske svetilke, WC s podobo merlinke… futr pa za dol past… odlično je, ko ne veš kaj naročaš, dobiš pa kosilo življenja.
Vozila sem nazaj. Hvala vsem za priložnost.
Večerja.
Pijanka: đusvodka.
Na večer smo spoznali še nekaj soslovencev s katerimi smo nekaj malega spili z lavorja in jedli bratwurst… no jaz sem bolj opazovala. Vse ostalo je skrivnost.
DAY 6:
Aquapark. Človeku se zmeša koliko aqua zadev imajo. Zato smo kakopak zgrešili cilj od hotela oddaljen 5 min s pešhondo in se raje odpeljali 5 km stran v aquarius. Na drugi strani pa je neka delfin zadeva – Marinland.
Do toboganov sem končno prispela, se skoraj zadušila, zbila zobe in poparila podplatke. Sikala sem revežem, ki me niso spustili v bazen z majico na kateri sta bila kostkota v kočljivem položaju… nato sem jim kazala garjaste noge, ki so v bistvu znak alergije, da so mi končno nadeli zapestnico, ki izkazuje, da sem resen primer nošnje majice… ki je seveda po 5ih minutah plavanja odpadla. Wateva. Skakala sem čez umetno narejene valove in si fardirbala še kolikor toliko pokretna kolena… slikala sem se s kokijem in rumeno kačo – cause it matches your dress…yes… prow slikite me. Za nagrado pa sem dobila kakav. Opala!
Večerja. Pijanka… nimam pojma kwa smo pil!
DAY 7:
Bazar… neki za šoping. Nič nisem kupila. Slikali smo se s shuttersi. Drzno. Nato odpeketali na plažo. Že rahlo spečeni. Dvojne naramnice niso my cup of tea.
Nemec ujel mladega roparja in ga pridržal do prihoda policije. Prihoda ni bilo. Pa ga je držal okoli 20 minut. Policija po navadi kroži na minuto… skoraj kot vzletajo letala (56 sekund). V teh dolgih minutah je seveda pritekla grupica Špancev, ki so oropanega seveda premikastili češ kaj drži našega bejbija. Prizor mi ni bil povšeči… in tako sem mlahavo tekla po policijo. Celo uspelo mi je… *A* saves the day… but not quite… kaj so naredili z roparjem ne vem, so pa familijo spokali v avto in jih odpeljali. Zanimivo.
Ob prihodu v hotel je padla zaseda… Slovencev: »a ste slišali«. Kwa spet… »je bila bomba« kwa… »ja, dva mrtva«… ok kwa… no pač… nismo slišali, ker smo bili bolj kot ne v svojem svetu. Hitro na gsm. Medtem, ko so moje pogrešali in bili v skrbeh, so pri meni očitno vsi prepričani v moje zdravje in vse kar spada zraven. Bolj prisilno v smislu »dejte me pogrešat mamico vm«… sem spisala sms-e, da sem ok.
Večerja.
Pijanka đintonik in obisk mesta Palme. Polisia lokal povsod. Preiskovanje kje so še bombe… pa ok, sam da imamo đintonik in arhitekturo. Španija še pridem… ker je pretty.
Več ne povem…
DAY 8:
Domov. Ja fak ne. Zakwa to? Najslabš. Ampak časa smo imeli do 19h. Vmes smo dobili nekaj paničnih klicev, kako ne vzletajo letala in bomo ostali dol, čeprav smo ves čas gledali v vzletajoča letala… ampak ok.
Za farewell sem pojedla še črno paeljo in 2 mojitota… in veselo odšla na avion. Potne liste smo seveda pozabili na djuti friju… pač babe. S ponosom smo jih prinesli nazaj. Pot je bila za popizdit. Nazaj grede imam vedno probleme s pritiskom. Levo uho ni počilo.
Flirt. Pobrana prtljaga. Čakanje taxista. Doma sem. Spat.
In kaj sedaj. Furam safr, ker so mi vzeli morje!
MALLORCA FACTS:
- 80% dečkov, 20% deklic
- Bratwurst & schnitzel
- Nemška zadeva
- Letališče financirala nemška vlada
- Policia local ima barvno paleto avtomobilov
- En dan so nastopali Bee gees-S
*
PESEM DNEVA
Spomin na Mallorco!
