Ne, ne, ne,… nisem brez neta, ampak dejansko sem bila bizi (beri: spala cele dneve). Tudi dogodkov ni malo… jih je kar malo morje, vendar vsi zapisi niso za sem… no ja… prav za prav so vsi gor… vendar na srečo ne znajo vsi brati med vrsticami… včasih tudi sama za sabo ne… no pa da ne bomo komplicirali…
Po težkem tednu je napočil petek. Hawayee petek.
In kaj je Hawayee žur: je po vsej verjetnosti žur vseh žurov, definitivno eden najbolj pisanih, sočnih, sadnih, mesnatih, vročih… zašla. Gre za žur prirejen s strani mojih ljubih dečkov + ljubega bratranca, ki izhajajo iz FC HAWAYEE.
Zgodovina žura sega v kletne prostore Baileys puba, ko je nekaj sto najbolj tesnih prijateljev drgnilo prepoteno kožo ob zidove, lesene tramove in drug ob drugega. Ko je zadevščina začela pokati po šivih in ko je bližnji mimoidoči čefur zasegel dnevni izkupiček članov Hawayee, pridobljen s strani zvestih oboževalcev in obiskovalcev, se je tradicija preselila v Bolivarja. Lokal je imel vsekakor bolj havajski pridih, atmosfera je bila več kot odlična in zunanja verandica je bila bolj kot prikladna za fasat prehlad. A po nekaj izvedbah je zadeva ponovno začela pokati po šivih in tako smo se letos preselili v InBox. Vrhunsko!
Žal je usoda hotela, da ravno v tem tednu vreme ne bo najbolj naklonjeno tistim globoko podhlajenim, torej meni, in nas pustilo nadpodhlajene (ali je bolje podpodhlajene). Ampak na srečo kri ogreje Martini iz bližnjega Interšpara (by d njivca – niso mi sploh odgovorili na pritožbo/prošnjo o narejeni solati). Ogrel je telo in duha. Po izpitem pa so jetra želela še… pa smo šli.
Pri tovrstnem žuru je nadsuper to, ker dejansko ni osebka, ki ga ne bi poznal (razen par takih, ki si želiš, da jih ne bi poznal… pa kakšen tak, ki bi ga bolje spoznal… ampak to so že malenkosti… yo hubby ta ta druga varianta ne velja zame… ampak za Vesno). In ravno zarad vseh poznanih, ki jih ne vidim ravno vsak dan, mi je uspelo ponovno izvesti svojo najlepšo točko – padec. Nisem kriva! Penca je skočila v moj objem in naju kot kegle podrla. Kdo me je pobral? Pobiralca čaka nagrada… pijača, da me lahko ponovno pobere.
Plesala sem na trubače, se drla na tek je dvanajst sati in srkala neko 2 sweet 4 my blood (patentiram ime koktejla… pika pika stop… sonce neki) pijačo. Na mestu zločina me je presenetil tudi hubby… špijun pismo rosno! Ampak jaz sem priden deklič… in a twisted kind of way…
Vrhunec večera pa je bil vsekakor dah vzbujajoč pogled na moje čevlje in simultana reakcija dahvzbujenega o tem kako popolne čevlje premorem (FB works wonders). Da, da… zrcalce, zrcalce vkleščeno v neseser povej, katera najlepše čevlje v deželi ima tej… sicer bi rekla Beyonce… ampak naj mi bo – it is I… the chosen one.
Po vseh hvalospevih, po obujenih starih prijateljstvih, po izpiti vodi… je padla komanda in ponižno sem morala oditi. Nekje na parkirišču so šle lubice iz nog zaradi brutalne bolečine – ne zaradi tega, ker ne bi mogla hodit ampak, ker so nove lepotičke zdrgnile stransko kožo mojih pet. Ni šlo za žulj ampak masaker, poslajdana koža boli k sto matr. trenutno sem na okrevanju, mama me je namreč strašila, da vsaj mesec dni ne bom v lubicah… eee wrong!
Skratka žur uspel… naslednje leto vabljeni!
*
VPRAŠANJE DNEVA
Koliko časa se je vredno truditi za sočloveka?
Dokler trud ne obrodi sadov.
In kaj, če trud nikoli ne bo poplačan?
Lahko z dvignjeno glavo odideš, vedoč, da si naredil vse v tvoji moči, da rešiš domnevno nerešljivo situacijo.
*
DEJSTVO DNEVA
Nothing is what it seems and everything is what it appears to be…
*
PESEM DNEVA
UB40 – Red, Red Wine… himna Hawayee žura
