Življenje udriha po meni. Predvidevam. Počutim se namreč kot piškav orešček. Česar koli se lotim, karkoli trenutno želim… ne gre in ne bo šlo še nekaj časa. Pa to ni pesimistična napoved in ne gre za furanje safra. Le kje mi je začeti…
Ugotavljam, da se je ta nesrečena zvezda name prevrnila v sredo. Poleg neomenjenega, me je Zekoslav pustil čakati več kot uro. Na koncu je rekel, da v ponedeljek naj bo zadnje branje, kar je nadvse odlično in komaj čakalno in v upanju, da mogoče pa nekaj spet dokončam kot je treba… ampak za vse oh in sploh hudo je potrebno najprej izločiti krvavi pot. Zašvicala sem se fuL, to itak… ampak ok. Ne bom rekla, da me čakata še dve tabeli, ki ju moram umestiti nevem sploh več kam… čaka me še umestitev določenega besedila in če bo kr en dal… si bo najbolšejša gospodična lektor’ca vzela čas zame. Oh pretty please!
V četrtek sem se videla z Darč, vse lepo in prav… razen dela, ko me na sončen dan odvleče v šoping, brez klime. Klime drugače ne prenašam, vročino pa več kot odlično. Ampak v teh haendemih pač ne gre, skoraj bi podlegla… in da je četrtek lahko dosegel vrhunec me je poklical še moj dear friend O’Green, da naj spokam z denarjem vred in pičimo via Amsterdam. V jok sem padla… pa v hm-ju nimajo dreves… kar je sploh pizdarija ob takem počutju. Na zeleno bilko ne morem, ker:
- sem redno zaposlena z 11 dnevi dopusta, ki jih nameravam porabiti za cvretje na plaži ker sem beach biatch in
- imam ta vikend s polno paro obdelavo diplomske pizdarije.
Pa bi šla, a veš O’Green, da bi šla… ker grem vedno in sem vedno za pizdarije z dečki.
V petek sploh ne vem kaj je bilo. Aja… sem kar malo potlačila zadevo. Brazilska! Skoraj bi me bili ugonobili. Prvič!!!!! In upam, da zadnjič me je bolelo kot da bi izganjali hudiča iz mene (a to boli?)… mogoče pa se je dejansko to dogajalo… vroč vosek – auč. Vročina – auč. Bubaaaaa! Res je bolelo. Ampak je all good danes, kakopak. Sem predlagala anestezijo ob naslednjem obisku pa bi se znalo zgoditi, da bi na koncu tisti obisk produžila, ker bi bila spodaj še bolj wobbly. Ne bo šlo.
In danes. Danes pa se smilim sama sebi. Zunaj sije sonce. Notri gnijem jaz. Ob mojem – po vsej verjetnosti, življenjskem delu. Če koga zanima – od 8.30 zjutraj. Vmes, sem bila že tako na tleh, da sem požrla banjo maxima premium tiramisu… ki je by d greda my fav zadeva ever… od sladoledov. Ker to ni pomagalo, sem se obula v moje FCUK lubice in naredila fotošuting. Bi kaj nalimala sem, pa imam obris nogavic okoli gležnja. Da bi me kdo še zaradi tega skurcal bi me pahnilo čez rob… česar koli že.
Najbolj žalostno je to, da sem danes prejela informacijo da moj g33k freak gadget N97 ne bo moj dan, ali dva po mojem rojstnem dnevu. Mobitel ga bo ponudil šele v jesenskih mesecih. In ker še vedno ne gre na bolje, sem trenutno z ritjo zalimana na stolico… in ne(!!!) niti slučajno ne z nago ritjo!
In to je to… welcome to the land of feeling sorry for myself… boohoo… :’( A zdej feelate moj pain?
*
MISEL DNEVA
You can’t make people love you, but you can make them fear you. (GG)
*
NOVICA/SMEH DNEVA
En plosk za heroja!
