Mislim, da je zima končno odšla nazaj k Božičku in Dedku Mrazu in meni, otroku sonca, so zopet doprinesli s sončnimi žarki, toplokrvnostjo in možnostjo fleširanja z belimi, z maščobnimi blazinicami blazinami obdanimi, nogami.
V petek sva z l33t ponyem otvorila sezono drznega bicikliranja. Kljub najini drznosti pa opažam, da nama v bistvu ni ravno jasno kaj pomeni biti drzen v pravem pomenu besede. Ljudje so trenutno na nedeljski stopnji kolesarjenja, kar je srhljivo drzno… še huje pa je, da imajo nekateri zmožnost »videnja« ovir in je vožnja po kolesarski stezi kot na poligonu – neka navidezna poligonistka me je pri prehitevanju skoraj pahnila pod kolesje najdaljšega mercedeza, ki je pod okriljem MOL-a. Hudo je tudi, ker so peške in peškoti pozabili, da pločnik ni več čisto njihov.
V soboto je sledila otvoritev nožnih prstkov. Nabavila sem si shiny zlate flat sandalčke in v njih razkazovala moje rdeče nohtke. Kasneje pa je sledilo razkazovanje roza obarvanega narta in prstkov, ker me je v senci zeblo. Očitno se posledice zime še vedno čutijo, saj sem globoko spodaj še vedno zamrznjena.
Nedelja je bila namenjena otvoritvi sezone kratkohlačništva in razkazovanju zamaščenih kolen. Nekaterih navad maščob se človek pač ne more kar tako znebiti…
Danes pa je bila na dnevnem redu otvoritev, ki jo ponavadi šparam za julijsko morje – pretiravanje s sončenjem. Tako se danes ponašam z lisasto rdečo barvo (kar kameleon me kličte), vrat pa je snowwhite bel. Pa sem mislila, da imam sončenje v malem mezincu. Posledično je z otvoritvijo pretiravanja na soncu sledila še otvoritev alergičnosti na sončka in tako sem po rokah zopet sumljivo pikasta. Očitno se te nadloge še ne bom zlahka znebila.
Viva la solnce!
*
MISEL DNEVA
Yesterday is history. Tomorrow is a mystery. Today is a gift. That’s why it is called the present.
