…da te nič ne pokličem / da se nič ne spomnim nate…
Je to res potrebno? Zopet ne razumem naše lastnosti… ko nekoga, ki te je o nečem opomnil, opomnimo, da se zavedamo njegovega opominjanja in ga pri tem za vsak slučaj opomnemo o opomnenjem. Zakaj že? Če sem enkrat rekla karkoli sem že rekla, …kar sem rekla zato, ker očitno nekaj pogrešam oziroma mi nekaj manjka… nisem pa rekla samo zato, da bi rekla… potem ne potrebujem še skoraj da pisno obvestilo o izrečenem.
Ljudje kompliciramo. A ni laže napisati »kako si«, brez »da ne boš rekla…«, ker zaradi tega v sms-u že porabimo 16 znakov prostora, zaradi česar ste na koncu prikarajšani še za zapis »si v mojih mislih« (ok dejansko je v tem primeru potrebnih 17 znakov… ampak razcepljenega lasu ne bomo še bolj cepili).
Raje bi imela vsakodnevne stavke ala »… da ti ne kupim nobenih čevljev /…da te nikamor ne peljem / …«.
In brez skrbi… če enkrat popraviš “kar sem rekla”, še ne pomeni, da naslednjič ne bom spet rekla… V tej dobi sodobne tehnologije nam je res težko. Obstaja pa seveda tudi alternativa… resnica – pač se ne spomniš name… ever!
*
NASVET DNEVA
Be careful what you think you know about someone – you are probably wrong!
