Začeli so se topli dnevi. Kako to vem, se sprašujete… ker so stopinje okoli 8? …ker ni snega? …ker je sonce? Ne, dragi moji! Pač pa zato, ker sem zbolela… recimo, da brutalno… samo, da se vam malo zasmilim.
Moja bjonda me je že nekje okoli 16h premerila čez fris in podala ugotovitev, da se moja barva sklada s steno, ne v modernem smislu bogatih gospa. Seveda sem s krhko ročico zamahnila, češ, da se počutim nadvse odlično in vitalno… ampak guess again… Zvečer je bila leva nosnica že pod nekim ibr ales fizikalnim pritiskom, ki je pritiskal do take skrajnosti, da se je bolečina preselila in naselila na desno uho (leva nosnica -> desno uho), ki je bolel kot v primeru hudega vnetja. Pa sem šla raje pod kožo gledat in sanjat hude bjonde, kot da bi se kaj posebej obremenjevala z začetkom neke sumljive viroze.
Okoli 6h sem bila že pokonci… prav za prav sem bila samo zbujena. Nepremična. Zakrknjena. S polnim nosom, brez pritiska. S kulj delikatnim desnim ušeskom. Zmožna sem bila le pisanja sms-ov in goltanja šumečega aspirina. Šefe je dobil sms, da mene danes nema, ker sem drzna, nato sem na ex spila gravž in zaspala. Nekaj uric kasneje sem se zbudila malo manj zakrknjena, a nadvse raztresena. Sledilo je goltanje gravža v drugo (8 more to go) in gretje obkladkov, da me popusti zakrknjenost.
Ker so danes težki časi, in vsem dol visi in so raje na delovnih mestih, kot da bi mene ujčkali, sem bila primorana po limone, kosmati kivi in grenis fajnest – ker to je čaj Tekane, Tekane čaj, Tekane, Tekane, ker je zares čaj, 4 real model je to čaj… sama. Ob vrnitvi domov sem bila srečna, ker je Koki živ, dom pa nezapaljen… kajti obkladke sem pustila na štedilniku, da so pol ure vreli. Aplavz ni potreben, hvala vseeno!
Jutri grem nazaj na delovno mesto, ker vem, da brez mene ni enako… sem pripravljena žrtvovati zdravje. Vem pa, da žuranje 1x tedensko – 2 tedna zaporedoma, pri 25ih, zna biti zdravju nevarno. Sem živ zakrknjen dokaz.
*
MISEL DNEVA
In love… it’s not the pain that hurts, it’s the hate.
BESEDA (al neki) DNEVA
Prstaka
