…v negativnem prizvoku, je občutek, da je vsem vseeno in se nihče ne bori za tebe.
Ker nikoli nisem živela po motu live and let live, ko je šlo za moje kolege, prijatelje… t.j. za ljudi, ki so mi pomenili vsaj toliko, da so vredni mojega objema. Ker sama čutim veliko naklonjenost do meni najljubših, mogoče celo neko posesivnost, ko se gre za njihovo dobrobit in mi nikoli ne bo do tega, da bi mi bilo za nekoga vseeno.
Zavedam se, da posameznik na določeno situacijo reagira po svoje, odvisno tudi od odnosa do sočloveka. Zmoti pa me dejstvo, da nekdo čuti tvojo žalost pa te ne vpraša kaj je, da mu ni do tega da bi te spravil v dobro voljo in, da je zmožen tvojo žalost zaviti v črn paketek in te obtožiti, da širiš negativno energijo… nekdo, ki naj bi te imel rad… nekdo, ki mu naj ne bi bilo vseeno.
Pa naj bo največji holivudski bulšit takozvani klic »Wait, don’t go!«,… tistega, ki je zajebal, po tistem, katerega je zajebal… pa naj bo… vendar jaz dejansko delujem tako in ne prenesem nedorečenih stvari… ni mi jasno, kako te lahko nekdo izpusti iz rok brez, da bi dorekel še nekaj zadnjih besed… brez da bi tvojo bolečino pretvoril še v večjo bol. Nam je res tako vseeno?
Je človeški odnos, tisti pristen človeški odnos, v totalnem zatonu? Kako je prišlo do tega, da se za nekoga enostavno ni več vredno truditi? Kdaj je postalo tako kompleksno vzdrževati prijateljski odnos in zakaj dopuščamo, da določena oseba nadaljuje svojo pot brez nas? …ker je laže?
Je mar problem v tem, da v nas plamti hrepenenje, ki si nadvse želi naklonjenost sočloveka, ne glede na to, da imamo 1 ali pa 100 ljubečih soljudi okoli sebe… mogoče slepo vidimo nekaj česar nikoli ni bilo in je predstavljalo le skrito željo po tistem toplem odnosu, ko vse, kar vidiš predstavlja le dobro in misliš, da bo to dobro usmerjeno v dobrobit nas samih…
Je sploh še smotrno pričakovati, da jim ni vseeno… je sploh še možno prebrati, da nas ima nekdo rad.
*
CITAT DNEVA
Don’t walk in front of me, I may not follow
Don’t walk behind me, I may not lead
Just walk beside me and be my friend.
~ Albert Carnus
