Another day, another dollar… no pa ta blog ne bo o tem. Včeraj, kot smo vsi s čutom vida opazili, je brutalno zapadel snegolino. Zopet sem se vrnila v otroška leta in moja ustvarjalna duša je prišla na plan – pisala sem po avtomobilih (wuhu). Da so mi prsti po otročjem dejanju zakrknili, je milo rečeno. Še približno 10 minut sem jih oživljala z mojim dihom in fijakala po zasneženih cestah – ne, letos pa res cestarje ni presenetil sneg… čist zares jih ni, sploh jih ni presenetil, ni šans… Domov sem prišla srečno, po vsej verjetnosti zaradi nasveta sodelavca po previdni vožnji.
Kasneje je bil čas za ponoven izhod. Car je ostal doma, ker si je to zaslužil. Prijateljica je imela pri izbiri taxija bolj srečno roko kakor jaz prejšnji teden. Smuk do mastnih par in 20 metrski sprehod do avtobusne postaje in že sem imela glavno vlogo v zimski pravljici. Bila sem snežna kraljica. V taxi sem se usedla z dvo centimetrsko plastjo belega in z njim pomokrila zadnje zice. Pot je bila pravljična, kot na kočiji. Nekaj, z death wish, ljudi je bilo na cestah, ki ne znajo predvidevati, da prečkanje in izsiljevanje avtomobilov ne prinese kaj dosti dobrega. Umrl ni nihče, sploh pa smo imeli doktorco on board!
Zadnja postaja, zopet, InBox. Mladež se je zbrala, jaz pa se zopet sprašujem ali ni ura cajt, da bi bili doma? Očitno sem pozabila, da sem pri 13ih hodila žurat z litrico in šteko… aja ne, bila sem doma. Vstop. Glede na to, da ni bilo kaj dosti ljudi je bilo prerivanje kar silovito in čisto nepotrebno. Zopet gledam okoli. Vsi za bučko manjši od mene… pa pustimo, da sem v petkah… ampak ali so ljudje nehali rast? Še dobro, da imamo privat žur z zastojn pijačo. Notri prerivanja ni, garderoba je tudi zastonj, osladno mahanje pozdravljanje in smalltalk – prisotni. Iščem prvi stol in prvi kozarec đusvodke. Oboje dobim. Po drugem (plastičnem) kozarcu začutim željo po hrani. Lačna, a je še kdo? Ker bom s pitjem dosegla samo horizontalo, kar pa ni namen. Super, dobim lačno žrtev in odpeketava do McD-ja. Hoja v petkah po snegu je priceless. Kaj tako lahkotnega pa še ne. Hoja po snegu! Ne po plundri, ledu, napol očiščeni cesti… snegu! Nekaj mladičev testira svoje jeklene žrebce kako se obnašajo na snegu. Nekateri obtičijo – očitno se njihovi ne znajo obnašat. Car je lepše vzgojen.
Futer pojeden, gremo nazaj. Bele vatke ponovno padajo. Ni panike, sam, da je status. Ob prihodu sem ruknila še eno pa še eno in še eno… pa preštejte, če lahko. Pri eni izmed naštetih je kaplja odšla čez rob in me polila. Destinacija wc. Brutalno se je bilo prebiti do vode, ker je bila ena mladoletna bjonda tako brutalno nabasana, da sem na poti bila deležna kar nekaj bulc… matr. Ok roke oprane, slišim Beyonce… malo zapojem in grem nazaj na lame privat žur brez muzike, s piškavim ozvočenjem. Mladež bolj uživa. Not fair!
Potem pa se začne… potem, ko moški del populacije dobi informacijo, da sem vegi-egi-egi je prvo blesavo vprašanje a pol ne »jé« »mesa«… wateva, I confess 2 nuthin’! Bygones… Opazka: neke ultra densrke so v peeptoesih. Kako hudiča je pregazila 20 centimetrov snega? Je že od jutra tukaj? Se je preobula? Karkoli pač že je odgovor, dejstvo je še vedno sledeče: nima dovolj čevljev, da bi jih lahko prilagodila zimskim razmeram, barvno uskladila, itd… zato mora imeti poletne. Boga.
Naslednja stvar, mojo bjondo moram zbudit, zato ji seveda napišem the ultimate nerazumljiv sms. Tako to je. Ko pišem, me očitno nekaj ljudi zamenja za voščeno lutko in se slika z menoj. Wtf people? Focus. Ok, bygones again… grem do mojih. In potem se je zgodilo… plesala sem. Pela sem. Pa sem rekla, da ne bom! In potem, ko sem že tretjič zaslišala B sem odšla na anti vip prizorišče, med mladce. Rapala sem Jay Z-jev del, pela B-jin, delala grimase… razturala in potem obnemela. Mladina ne pozna B, ne pozna njenega hubbya in ne ve kaj je to R’n'B. Ali pa je nekdo zamrznil sliko na kateri sva v movingu bile samo z Živo. Srhljiva zadeva!
Kmalu je sledil odhod. Ceste niso bile splužene, ker so cestarji letos pa res pripravljeni! Doma sem Carju nadela njegovo ime – spredi in zadi (evribadi) in poklicala Ewskega. Vse povedano ostane med nama… ne, ker sva sklenila tak pakt, ampak ker sva pač pozabila o čem se je šlo. Vem samo, da sem vmes vrgla Pinky-a v globok smeh sneg, utrpela omrzline najhujše stopnje in ga na smrt zdolgočasila, da mi je prekinil in šel spat… jaz pa tudi.
Posledica alkoholiziranosti je danes posesana soba in na sveže preoblečena soba postelja. Pa naj še kdo reče, da alkohol pomeni samo nujno zlo!
Pogled skozi okno pa je… splužen… dokler ne pridemo do Carja. Bemti duš, ko bi sosedje tako čistili pred svojim pragom takrat, ko bi bilo to dejansko potrebno ne pa v zasneženih dnevih, ko je potrebna solidarnost!
NASVET DNEVA:
Če nimaš kaj pametnega za povedati, bodi tiho! Ker dobim ošpice od idiotskega smalltalka!
