Še kot mladiča so me učili vljudnosti. Kdaj se raje ugrizniti v jezik, česa naj ne razkrivam, kdaj pozdraviti in odzdraviti ter, da se opravičim ob nepravilnostih, nesporazumih in drugih nevšečnih prigodah.
Lahko bi rekla, da se je iz mene izcimila biatch in pol in mamchi dearest & daddy cool sta ponosna kot tristo kosmatih pa čeprav ves čas nergata o tem, da “tazga otroka kot sem jaz svet ni videl” (se strinjam… the world ain’t seen nuthin’ yet).
Ko si mali, so vse vljudnostne geste tako prikupne, srčne… ni mi pa jasno kaj rata z vljudnostjo, ko posameznik odraste. Globoko v meni še vedno kali tisto seme panike, da če nekaj ruknem ali pohodim pa magari plastenko na tleh ali lutko v trgovini, da odskočim višje kot skokica in vzklikam »joj pardon, oprostite«. V kolikor je bil ruknjeni ali pohojeni ali celo oboje – živo bitje, se ponavadi ni niti zmenil na opravičilo. Torej, why bother… Zato, ker sem vljudna. Ahhh…
¾ mamic se v prenatrpani, prašni veleblagovnici ni niti enkrat še opravičilo, ker je zbilo nedolžnega mimohodečega z vozičkom in nič hudega slutečim otrokom, ki ne ve, da je negova mami brutalna gazilnica. Koliko blesavih ljudi se je na cesti opravičilo za svojo nesposobnost. Kdaj se je Janša opravičil, da za njegovo »nesrečo« ni kriva teorija zarote ampak enostavno on sam. Nihče se več ne opravičuje, v času ko bi bilo opravičilo še tako zelo potrebno.
Na drugi strani pa smo mi, zaposleni v koncernih, ki želimo najboljše za vse svoje ultra tečne stranke in tudi tiste, ki so tako zelo prijazne, da te srce boli, ko mu ne moreš pomagati.
Nekaj psihološkega freaka je za tovrsten posel sigurno potrebnega. Ena izmed psiholoških for pravi, da se za stvari, za katere nisi kriv, ne smeš opravičevati, ker take pač so, saj se v trenutku opravičila podrediš sogovorniku. To vzpodbudi v njegovem bistvu superiornost, zaradi česar te on lahko še toliko bolj potolče. Tu so tudi banalnosti v smislu, ko delaš nekaj za stranko, ki še ni na »ti« z Google-om in te čaka in se ji tako osladno opravičuješ za čakanje, preverjanje in vso to podobno sranje. Njej pa se na koncu res tako fino zdi vse skupaj. Ne rečem, eni so hvaležni drugi pa so nas po vsej verjetnosti spregledali in nam fakiče kažejo v slušalko ter zavijajo z očmi.
Vseeno sem po vsem slišanem tudi sama zagovornica opravičila, ker se opravičenemu po tem tako »svetijo oči«, le-ta se bolje počuti in v prijaznem tonu nadaljuje pogovor (seveda so tudi izjeme… o ja).
Sedaj pa se sprašujem v kakšne skrajnosti smo že zašli in kakšne šele bomo, da smo se primorani tako osladno obnašati do ljudi – vse za to, da bi lahko od njih prejeli nazaj vsaj kanček prijaznosti. Zakaj je potrebno uporabiti tako drastično zaigran ukrep in od kdaj je folk ratal tako svinjsko ogaben, da ne zna drugega kakor nergat za vsak proklet drek.
Je mogoče, da je sploh še katero opravičilo pristno? Je možno, da je obstaja sploh še kdo, ki mu je iz srca žal za krivo dejanje? Ali smo vsi že tako dobri igralci, da točno vemo na katero karto igrati…
VPRAŠANJE DNEVA:
Kaj jedo vegetarijanci na tradicionalni božični večerji?
