V sredo sem dobila nadvse prijazno karajoče pismo s strani moje fakultete, ki me sprašuje, kaj za vraga mi ni jasno, da še nisem zapečatila obiska na njihovo prestižno ustanovo. Pismo sem na hitro odnesla v sobo, ker se mi še enega pogovora o tem, kdaj bom diplomirala, enostavno ne da imeti. Jutri bi, a je nedelja in ne morem… za druge termine pa še nisem prepričana, da bi mi ustrezali.
V četrtek smo tako obeležili diplomo, ki tega pisma ni bil deležna. Vesna. Rekla sem ji, da je prasica, ker nam pobere vse titule. Ampak dobro, bila je moja »mentorica«, desna in leva roka, glava, vest… bila je pridna in napredna različica mene, ki me je gnala, da sploh sem kjer sem… tako, da je edina logična poteza, da je diplomirala pred menoj.
Nazdravljala sem s čajem, ker me ima moj prehlad tako rad, da noče nikamor. Love u 2… NOT! Pogrešam ta snidenja s prijatelji, s katerimi lahko podebatiram o političnem dogajanju, čeprav sem kljub bodočemu nazivu največji laik. Fino je obujati spomine s fakultetnih klopi, o neumnih izjavah, kako smo prišli skupaj in kako sem nematerinski tip. Po obilici smeha in polni riti čajev so trije brez čaja v riti prešli na idejo Žurnalovega žura… jaz pa na crashing na žur.
Njihov predlog je uspel, moj ne. Zakaj ne? Ker so ti moji ljudje preveč pomembni, da bi crashnili na žur in tako smo dobili vabila… oz. so nam odpirali vrata. Jebeš!
Sprehod po rdeči preprogi, if only I had high heel shoes. Ah bjonda… dobila sem 3 daril. Digitalno uro/vremensko zadevo. Žurnal je kulj al neki. Po rdeči preprogi in uri pa se je vse nekako razblinilo. Zabava ni postregla z neko slovensko smetano, kar me ne moti in nisem niti pričakovala. Vseeno sem videla Erazma, ki je prav zaprav čisto nevidna figura, če nisi nikoli bral o njegovi razvpitosti. Menda je bil tam tudi Murko, ki je očitno še bolj neviden – I’m fine with that. Potem pa nastopi cel kup »preprostih«, meni neznanih ljudi. Bolj ali manj so vsi podkovani v plesu v paru – odlično za videt, ljudje vedo kako bodo pridobili kakšen pogled več. Na plesišču sem se z zelo ubogimi gibi znašla tudi sama pa sem hitro spizdila, saj me je v gibanju premagala tudi čistilka, ki je sredi plesišča med gručo evropskih plesnih prvakov pometala razbito steklo. Aplavz za gospo! V oči so mi padli tudi trio gay, ki so bili smešni, ljubki… pushy…
Dobila sem občutek kakor, da so bile rdeča nit žura – rdeče žabe, v katerikoli neskladni kombinaciji. Žalostno, pa vendar pogled vzbujajoče. Vsi ostali so bili oblečeni bolj kot… jaz… pač bedno in casual kot, da bi na poti na burek izvedeli, da gredo na žur. Sicer vem, da ni šlo za gala prireditev pa vseeno.
Ampak zadeva se je izcimila kot pozitivna – my lack of style. Včasih moraš biti navdušen nad preprosto obleko, ki ne bo nobenega pripeljala do tega, da bi se obrnil za teboj, pristopil k tebi in povedal še kaj osladnega in bil nadvse vsiljiv. Fuj fej. Takih je mrgolelo. Predatorji, ki mislijo, da jih bo njihov kravatarski videz popeljal med ne vem katere nogane. Prosojni osebki, ki ne vedo kdaj odnehat. Se zavedam, da so na vsakem koraku ampak na nekaterih zadevah pa jih enostavno ne pričakujem. Še enkrat fuj fej.
Pijača je bila nenavadnih, vesoljskih barv. Pila je nisem, ker sem bila notri na vodi, ampak me ni niti mikalo. Futer je bil raznolik – razdeljen po pokrajinah. Mesa je bilo absolutno preveč, se mi je kar malo obračalo. Na koncu sem pogoltnila 3 mrzle kruhove cmoke in košček skuše. Če bi bilo toplo bi še šlo.
Glasba je bila super. S svojim hripavim glasom sem fušala kot za nov let… pa dobro…
Ves čas pa sem gledala po prostoru, ne samo zaradi znanih obrazov, ampak ker sem se spomnila, kako smo pred leti tu uživali v 300 tolarjev vredni kinematografski predstavi – kino Union. Kako smo vedno želeli dobiti karto na balkonu. Ohh, ti stari časi.
Okoli tretje smo odšli, ker je bolj ali manj zadeva že zamirala, ker je bil »danes« delovni dan in ker smo pred odhodom morali zabeležiti še paparaci shot na rdeči preprogi. Pot nas je potem zanesla na topel burek. It was fun!
MISEL DNEVA
Zgodovina se piše vsak dan, včasih odebeljeno!
