°SNOW…WHITE°

Another day, another dollar… no pa ta blog ne bo o tem. Včeraj, kot smo vsi s čutom vida opazili, je brutalno zapadel snegolino. Zopet sem se vrnila v otroška leta in moja ustvarjalna duša je prišla na plan – pisala sem po avtomobilih (wuhu). Da so mi prsti po otročjem dejanju zakrknili, je milo rečeno. Še približno 10 minut sem jih oživljala z mojim dihom in fijakala po zasneženih cestah – ne, letos pa res cestarje ni presenetil sneg… čist zares jih ni, sploh jih ni presenetil, ni šans… Domov sem prišla srečno, po vsej verjetnosti zaradi nasveta sodelavca po previdni vožnji.

Kasneje je bil čas za ponoven izhod. Car je ostal doma, ker si je to zaslužil. Prijateljica je imela pri izbiri taxija bolj srečno roko kakor jaz prejšnji teden. Smuk do mastnih par in 20 metrski sprehod do avtobusne postaje in že sem imela glavno vlogo v zimski pravljici. Bila sem snežna kraljica. V taxi sem se usedla z dvo centimetrsko plastjo belega in z njim pomokrila zadnje zice. Pot je bila pravljična, kot na kočiji. Nekaj, z death wish, ljudi je bilo na cestah, ki ne znajo predvidevati, da prečkanje in izsiljevanje avtomobilov ne prinese kaj dosti dobrega. Umrl ni nihče, sploh pa smo imeli doktorco on board!

Zadnja postaja, zopet, InBox. Mladež se je zbrala, jaz pa se zopet sprašujem ali ni ura cajt, da bi bili doma? Očitno sem pozabila, da sem pri 13ih hodila žurat z litrico in šteko… aja ne, bila sem doma. Vstop. Glede na to, da ni bilo kaj dosti ljudi je bilo prerivanje kar silovito in čisto nepotrebno. Zopet gledam okoli. Vsi za bučko manjši od mene… pa pustimo, da sem v petkah… ampak ali so ljudje nehali rast? Še dobro, da imamo privat žur z zastojn pijačo. Notri prerivanja ni, garderoba je tudi zastonj, osladno mahanje pozdravljanje in smalltalk – prisotni. Iščem prvi stol in prvi kozarec đusvodke. Oboje dobim. Po drugem (plastičnem) kozarcu začutim željo po hrani. Lačna, a je še kdo? Ker bom s pitjem dosegla samo horizontalo, kar pa ni namen. Super, dobim lačno žrtev in odpeketava do McD-ja. Hoja v petkah po snegu je priceless. Kaj tako lahkotnega pa še ne. Hoja po snegu! Ne po plundri, ledu, napol očiščeni cesti… snegu! Nekaj mladičev testira svoje jeklene žrebce kako se obnašajo na snegu. Nekateri obtičijo – očitno se njihovi ne znajo obnašat. Car je lepše vzgojen.

Futer pojeden, gremo nazaj. Bele vatke ponovno padajo. Ni panike, sam, da je status. Ob prihodu sem ruknila še eno pa še eno in še eno… pa preštejte, če lahko. Pri eni izmed naštetih je kaplja odšla čez rob in me polila. Destinacija wc. Brutalno se je bilo prebiti do vode, ker je bila ena mladoletna bjonda tako brutalno nabasana, da sem na poti bila deležna kar nekaj bulc… matr. Ok roke oprane, slišim Beyonce… malo zapojem in grem nazaj na lame privat žur brez muzike, s piškavim ozvočenjem. Mladež bolj uživa. Not fair!

Potem pa se začne… potem, ko moški del populacije dobi informacijo, da sem vegi-egi-egi je prvo blesavo vprašanje a pol ne »jé« »mesa«… wateva, I confess 2 nuthin’! Bygones… Opazka: neke ultra densrke so v peeptoesih. Kako hudiča je pregazila 20 centimetrov snega? Je že od jutra tukaj? Se je preobula? Karkoli pač že je odgovor, dejstvo je še vedno sledeče: nima dovolj čevljev, da bi jih lahko prilagodila zimskim razmeram, barvno uskladila, itd… zato mora imeti poletne. Boga.

Naslednja stvar, mojo bjondo moram zbudit, zato ji seveda napišem the ultimate nerazumljiv sms. Tako to je. Ko pišem, me očitno nekaj ljudi zamenja za voščeno lutko in se slika z menoj. Wtf people? Focus. Ok, bygones again… grem do mojih. In potem se je zgodilo… plesala sem. Pela sem. Pa sem rekla, da ne bom! In potem, ko sem že tretjič zaslišala B sem odšla na anti vip prizorišče, med mladce. Rapala sem Jay Z-jev del, pela B-jin, delala grimase… razturala in potem obnemela. Mladina ne pozna B, ne pozna njenega hubbya in ne ve kaj je to R’n'B. Ali pa je nekdo zamrznil sliko na kateri sva v movingu bile samo z Živo. Srhljiva zadeva!

Kmalu je sledil odhod. Ceste niso bile splužene, ker so cestarji letos pa res pripravljeni! Doma sem Carju nadela njegovo ime – spredi in zadi (evribadi) in poklicala Ewskega. Vse povedano ostane med nama… ne, ker sva sklenila tak pakt, ampak ker sva pač pozabila o čem se je šlo. Vem samo, da sem vmes vrgla Pinky-a v globok smeh sneg, utrpela omrzline najhujše stopnje in ga na smrt zdolgočasila, da mi je prekinil in šel spat… jaz pa tudi.

Posledica alkoholiziranosti je danes posesana soba in na sveže preoblečena soba postelja. Pa naj še kdo reče, da alkohol pomeni samo nujno zlo!

Pogled skozi okno pa je… splužen… dokler ne pridemo do Carja. Bemti duš, ko bi sosedje tako čistili pred svojim pragom takrat, ko bi bilo to dejansko potrebno ne pa v zasneženih dnevih, ko je potrebna solidarnost!

NASVET DNEVA:

Če nimaš kaj pametnega za povedati, bodi tiho! Ker dobim ošpice od idiotskega smalltalka!

OPROSTITE, SE VAM OPRAVIČUJEM

Še kot mladiča so me učili vljudnosti. Kdaj se raje ugrizniti v jezik, česa naj ne razkrivam, kdaj pozdraviti in odzdraviti ter, da se opravičim ob nepravilnostih, nesporazumih in drugih nevšečnih prigodah.

Lahko bi rekla, da se je iz mene izcimila biatch in pol in mamchi dearest & daddy cool sta ponosna kot tristo kosmatih pa čeprav ves čas nergata o tem, da “tazga otroka kot sem jaz svet ni videl” (se strinjam… the world ain’t seen nuthin’ yet).

Ko si mali, so vse vljudnostne geste tako prikupne, srčne… ni mi pa jasno kaj rata z vljudnostjo, ko posameznik odraste. Globoko v meni še vedno kali tisto seme panike, da če nekaj ruknem ali pohodim pa magari plastenko na tleh ali lutko v trgovini, da odskočim višje kot skokica in vzklikam »joj pardon, oprostite«. V kolikor je bil ruknjeni ali pohojeni ali celo oboje – živo bitje, se ponavadi ni niti zmenil na opravičilo. Torej, why bother… Zato, ker sem vljudna. Ahhh…

¾ mamic se v prenatrpani, prašni veleblagovnici ni niti enkrat še opravičilo, ker je zbilo nedolžnega mimohodečega z vozičkom in nič hudega slutečim otrokom, ki ne ve, da je negova mami brutalna gazilnica. Koliko blesavih ljudi se je na cesti opravičilo za svojo nesposobnost. Kdaj se je Janša opravičil, da za njegovo »nesrečo« ni kriva teorija zarote ampak enostavno on sam. Nihče se več ne opravičuje, v času ko bi bilo opravičilo še tako zelo potrebno.

Na drugi strani pa smo mi, zaposleni v koncernih, ki želimo najboljše za vse svoje ultra tečne stranke in tudi tiste, ki so tako zelo prijazne, da te srce boli, ko mu ne moreš pomagati.

Nekaj psihološkega freaka je za tovrsten posel sigurno potrebnega. Ena izmed psiholoških for pravi, da se za stvari, za katere nisi kriv, ne smeš opravičevati, ker take pač so, saj se v trenutku opravičila podrediš sogovorniku. To vzpodbudi v njegovem bistvu superiornost, zaradi česar te on lahko še toliko bolj potolče. Tu so tudi banalnosti v smislu, ko delaš nekaj za stranko, ki še ni na »ti« z Google-om in te čaka in se ji tako osladno opravičuješ za čakanje, preverjanje in vso to podobno sranje. Njej pa se na koncu res tako fino zdi vse skupaj. Ne rečem, eni so hvaležni drugi pa so nas po vsej verjetnosti spregledali in nam fakiče kažejo v slušalko ter zavijajo z očmi.

Vseeno sem po vsem slišanem tudi sama zagovornica opravičila, ker se opravičenemu po tem tako »svetijo oči«, le-ta se bolje počuti in v prijaznem tonu nadaljuje pogovor (seveda so tudi izjeme… o ja).

Sedaj pa se sprašujem v kakšne skrajnosti smo že zašli in kakšne šele bomo, da smo se primorani tako osladno obnašati do ljudi – vse za to, da bi lahko od njih prejeli nazaj vsaj kanček prijaznosti. Zakaj je potrebno uporabiti tako drastično zaigran ukrep in od kdaj je folk ratal tako svinjsko ogaben, da ne zna drugega kakor nergat za vsak proklet drek.

Je mogoče, da je sploh še katero opravičilo pristno? Je možno, da je obstaja sploh še kdo, ki mu je iz srca žal za krivo dejanje? Ali smo vsi že tako dobri igralci, da točno vemo na katero karto igrati…

VPRAŠANJE DNEVA:

Kaj jedo vegetarijanci na tradicionalni božični večerji?

ČEVLJI DNEVA:

Faith Sporty ankle boots – mine… all mineeeeeeeeee!!!!

SNEG GRE… GLEJ ZUNAJ SNEG GRE

Po domače povedano – zopet se odvija žalostna zgodba. Jebeš belo snežinko, ki pada, ker žal ni edina. Ni mi kulj, da bo pobeljen sosednji breg, ker sosednji breg še vedno predstavlja LJ-city in moje preljubo mestece je vse prej kot snow proof.

20 let nazaj nisem imela nič proti metrski gmoti, ki me je zjutraj pričakala. Super je bilo stopicljati v pogrezajočo se belino. Fino je bilo sankanje ali kaskadersko spuščanje z gumami po najmanjšem hribčku možnem – samo, da je šibalo. Tudi proti ledenki v levo lice (ali je bilo desno?) nisem imela nič proti… danes pa sem za belo že prestara. Zjutraj se namreč ne odpravljam peš na 10 metrov oddaljeno delovno mesto, popoldne nimam časa skočit v najbolj grd kombinezon na naramnice in niti pod razno nimam časa po zaključenih kozlarijah roke in noge še pol ure namakati v ledeni vodi zaradi ozeblin. Staram se. Pa skrbi me za Carja, ki je bil v tovrstnih vremenskih razmerah v svoji kučici v kateri počiva sedaj nekdo drug.

Priznam, sneg je sicer kulj. Sneg je zabavna zadevščina… IZVEN LJUBLJANE!? Izdelava snežnaka je moj snegolinski fetiš. Metanje po snegu in nevednost ob kateri kamen boš zdaj zdaj priletel ima tudi svoj čar, ampak vse to samo takrat, ko ni v Ljubljani. Ko si nekje med gorami in vodami. Ko te čaka kamin. Ko imaš vrelo kuhano vino in vso to filmsko idilo, ki paše zraven – kar pravzaprav pomeni, da nikoli… ker tega pač ni.

Čeprav so čistilci snega obljubljali, da jih le-ta letos pa res ne bo presenetil, je očitno presenetil vse ostale. Zastoji zaradi letnih gum, zaradi panike – da po dolgem času nekaj belega leti z neba, res grozno… skoraj kot, da bi letele ušpičene prekle. Kamijonđije so ponovno usekale svetlobno hitrost za njimi pa so ponavljali žešči bemflni. Sicer ne vem zakaj je tako težko vozit ob padavinah, zakaj ljudje izgubijo razsodnost… ampak priznam – vožnja od BTC-ja do Viča v prvi prestavi, nekje do 20 km/h, je definitivno priceless.

VPRAŠANJE DNEVA

Kako se lahko človek umakne v svoj svet, na tisti filmski način, ko odklopiš vse in vidiš sebe tekati nekje med sončnicami, tako da ne slišiš nobenega nerganja in ne vidiš nergajočega?

PESEM DNEVA

WHY THE GIRL CRIES…

Ker je poletje odšlo in ni topline. Mavrica na nebu je edina barva. Bližine ne čuti zaradi zidu. Sanje rastejo. Upi so visoko. Višje kot letiš bolj visoko te zanese. Tla pod nogami že zdavnaj so izgubljena. Nasmeh na ustih, sreča v očeh, otopelost v srcu. Solze ne pomenijo nujno žalost, ne pomenijo nujno čistost, ne pomenijo olajšanje. Tistih pravih se tako ali tako ne vidi. Ker ne kaže. Ker ne sme. Ker ne more. Ker ne zna. Platnice ne odkrivajo, kar vsebina skriva. Ujeta v lastnih mislih. Kaj je, kaj je bilo in kaj še bo. Zakaj nekaj mine. Čemu nov obraz, če je bil prejšnji tako lep. Ubija. Globoko. Žal ne pregloboko, da bi odšle – frustracije… misli o tem kaj je bilo… želje kaj naj bo… upanje KDAJ. Če govoriš – ne poveš… če si tiho – ne dostaviš… če narediš – zopet preveč upaš, da sedaj pa bo. In kje je zatočišče? V njegovem objemu? V njenih besedah? V njihovih dejanjih? V bližini neznanca. V njeni glavi, kjer so neštete misli, kjer je edinokrat ona res ona. Ko besede niso potrebne, ko ni potrebnih čustev. Kjer ni izgovorov in kjer ni pojasnil. Zato, ker ni nikogar, ki bi jo lahko videl, čutil ali tolažil. Preprosto zato, ker nihče ne doživlja tega, kar doživlja ona. Ona, ki naj bi imela vse. Ona, ki se nikoli ne zlomi. Ona, ki ne bo priznala poraza. Ona, katere solze najbolj polzijo takrat, ko je njen smeh najglasnejši…

VPRAŠANJE / DEJSTVO DNEVA

Purpose of life is to end!?!

TAXI – ŽURAT PROSIM!

Alo taxi!?

Zunaj ščije. Napovedan je tudi sneg. Spust temperatur. Ura je 19.00. Nekje se že odvija žur. »Pričakovanje« mojega prihoda. Car ostane doma, ker je namen žura (kot vsakega) – alkoholizirana kri. Did my hair… nails are done… boots on. Time to go… ali pač!

Kličem 031/311-311, ker sem do včeraj vedno imela pozitivne izkušnje s tem taxijem. Do včeraj! Tuuuuuuu-tuuuuuuuu x100!!!! Nihče se ne javi, poskušam ponovno – zasedeno. Še stacionarna številka – zasedeno. Fak!

Strica G malo povprašam kako je kaj s taxiji v LJ-cityu. Predlaga mi mestni seznam wannabe kulj prevoznikov. Nekateri so najcenejši, nekateri najbolj l33t, drugi dražji, spet tretji imajo nove avtomobile (wow al neki), vsi pa imajo nekaj skupnega – prazne faking obljube, da ko jih potrebuješ pridejo… in še(!!!), da so faking vsi zasedeni oziroma, da se nihče ne javi. Po 20ih minutah sem dobila taxi Laguno, ki je bil na razpolago šele čez pol ure. Ne hvala.

Če povzamem: v petek, ob 19h, taxiji ne obratujejo! Sploh!

Po tem, ko sem si že vse nohte zjebala z obuvanjem najhudejših škornjev, sem si nadela pink superge in se pustila zapeljati Carju. Bodo mene taxiji jebal! Car me nikoli ne pusti na cedilu.

Prišparala sem mastne pare, prijetno napojila jetra z ginom, jih dodatno razžrla z limono in obtežila z vegi horsom. Med vsem tem časom pa sem sodelovala v frulica contest-u, posodila škornje (trezna tega ne delam – sam tok, da se ne bojo komu učke zasvetle), padla v resne debate, se igrala z mačkom (žival), se pustila nosit po rokah… ok ramenih… in igrala biljard.

So much fun. Taxije pa naj kar ukinejo!

CITAT DNEVA:

Let he who is without sin, cast the first stone.

PESEM DNEVA:

DU JU SPIK ENGLIŽ?

Nein!

V vrtcu sem začela obiskovati ure angleščine, pela angleške pesmi, recitirala ej-bi-si-di-i-ef-đi…, prevedla roko v “rokas” in se hitro naučila slovnice, posluha, neustavljivega ter nadvse šarmantnega angleškega govoričenja. Malo preveč me je vleklo na american english… pa jebeš… english english was just too snobbish. V osnovni šoli sem bila najboljša. Spise v angleščini sem črpala iz angleških pesmi, ki sem si jih zapomnila že ob prvem predvajanju. Straight A sem zabeležila ob prostem spisu Christmas, A4 formata, ki je šel nekako takole: There is something special about this time of year, a christmas feeling’s everywhere… itd… (izvirnik – notice the resemblance…), ja pač iznajdjliv wunder kind sem bila.

Srednja šola, zopet ena izmed najboljših, z razliko, da tukaj niso letele 5ice ampak 4ice, ki so pri vsaki drugi anglarci pomenile več kot 5. Najbolj sem sovražila drdranje pravil – ne me jebat s pravili, če imam posluh… I failed miserably… zaradi pravil sem dobila šus in grožnjo gospe profesorice, da če si še enkrat kaj takega privoščim me bo skalpirala. Tisti, ki me poznate veste, da si kaj takega nisem privoščila (čeprav bi si mogoče naredila uslugo, glede na fucked barvo…).

Fax. En angleški izpit 8 drugi 10, yes I know my way around it… to pa je tudi to. Thank you – goodbye.

Kaj je to angleščina? Jaz vem. Vprašaj me po frazi – poznam, spellcheck – check, prevod – prevedem, kako se reče – povem. Govori – $%#?*/&% WTF??? Kaj je to??? V glavi imam scenarij, razumem kaj me sprašuješ, vem kaj naj ti odgovorim ampak po ta novem sem nema. Yaaaaay!? Angleščina mi ne gre več od ust, žal dobesedno. To sem opazila že 2 meseca nazaj, ko sem bila s kolegico zunaj in nama je družbo delal njen long lost english friend. Mislila sem, da podzavestno sama sebe blokiram, da ju ne bi motila in da si naj onadva čim več povesta. In potem sem prejšnji teden iz svojih 4inch stillettos stopila na realna tla. Morala sem namreč v sklopu mojega dela poklicati v tujino in opraviti nek “u izi” pogovor v angleščini. Kolega me je opomnil naj si pred klicem kaj zapišem, da ne bo pol panike. Panika? Ah dej… kakšna panika saj sem the chosen one… jap, the Chosen one – mute edition. Tako faking polomljene angleščine ne premore niti duvde model. ¾ pogovora sva s sogovornikom prisluhnila tišini, potem sem nek medmet vrgla iz sebe, farbala, sklonila glavo med roke in v 10 minutah celo dobila odgovor na moje vprašanje. Še danes prosim vsemogočnega, v katerega ne verjamem, da noben izmed nadrejenih ne bo naletel na ta klic, ker me bodo še odpustili… ali pa poslali na tečaj angleškega jezika. Fak… what the hell happened to me???

VIDEO DNEVA:

PIKRA

Na praznovanju Vesnine diplome sem dobila kar nekaj reality check-ov. Poleg že zlajnanih, da se diploma ne bo pisala sama, ker je za tako dejanje nesposobna in poleg žalostne novice, da nisem materinska – še zdaj ne vem na kakšen način to kažem… aja, menda zato, ker se mi žura non-stop, ker sem z mislimi pri čevljih (btw, teli so novi) in ne pri plenicah, ker mi je otrok luštkan in me ta prikupen mini person lahko obožuje – ampak ne cel dan do konca mojega življenja! Čakam samo še, da mi nekdo reče, da mi samskost najbolj paše.

No, po vsem tem sem dobila še moj opis z eno besedo. Sama sebe sem dojemala kot korektno osebo pa mi je B rekel, da se izraz korekten ne mora uporabljati za opis osebe. Ok. Nadaljevala sem v smislu reliable, da sem zelo zvesta prijateljica in za ljudi pripravljena narediti marsikaj; da vsakomur povem kar mu gre, da sem sarkastična s pridihom ironije, da odlično ocenim karakter… skratka moji hvalospevi so se še nadaljevali, da niti ne vem več kaj vse sem imela o sebi za povedati.

V četrtek pa sem izvedela, da edini in najbolj eksakten opis moje malenkosti je ~PIKRA~. Skratka, pikra sem! In potem hočem pojasnilo kaj naj bi to pomenilo. In gre v smeri, da sem brez dlačice na jeziku, da povem vse, kar nekomu zagre brez olepšav in brez nekega brez veznega pojasnjevanja. Tako pač je, deal with it. Vatke se uporabljajo samo za čiščenje delikatne kože.

Vseeno me tole ustno izročilo ni povsem navdušilo. Brskam po www-ju. Žal je na netu edino pojasnilo: pikra ženska a.k.a. zajedljivka. Odlično, skoraj kot lubadar.

No pa dobro, še nikomur nisem naredila nič žalega, če pa resnice ne znajo sprejeti pa naj si najdejo še malo tolažbe. Pa da ne bo kdo mislil, da resnico postrežem brez kančka razuma. Ni povsem tako, niti se ne trudim s pripombami iti v smer neznancev. Pripombe so vedno na mestu in nikoli usmerjene v rezultat destroy.

Pikra. Navdušena sem, ker sem ravno iz tega razloga ali nadvse priljubljena in točno vem kateri so najmočnejši in vztrajajo ob meni ter si zato tudi zaslužijo biti v skupini »najljubši« ali pa sem osovražena do obisti. Sem brez pripomb!

MISEL DNEVA:

I’m an optimist. I know people are dirt, and they never let me down.

VESNA JE DIPLOMIRALA a.k.a. ŽURNALOV ŽUR

V sredo sem dobila nadvse prijazno karajoče pismo s strani moje fakultete, ki me sprašuje, kaj za vraga mi ni jasno, da še nisem zapečatila obiska na njihovo prestižno ustanovo. Pismo sem na hitro odnesla v sobo, ker se mi še enega pogovora o tem, kdaj bom diplomirala, enostavno ne da imeti. Jutri bi, a je nedelja in ne morem… za druge termine pa še nisem prepričana, da bi mi ustrezali.

V četrtek smo tako obeležili diplomo, ki tega pisma ni bil deležna. Vesna. Rekla sem ji, da je prasica, ker nam pobere vse titule. Ampak dobro, bila je moja »mentorica«, desna in leva roka, glava, vest… bila je pridna in napredna različica mene, ki me je gnala, da sploh sem kjer sem… tako, da je edina logična poteza, da je diplomirala pred menoj.

Nazdravljala sem s čajem, ker me ima moj prehlad tako rad, da noče nikamor. Love u 2… NOT! Pogrešam ta snidenja s prijatelji, s katerimi lahko podebatiram o političnem dogajanju, čeprav sem kljub bodočemu nazivu največji laik. Fino je obujati spomine s fakultetnih klopi, o neumnih izjavah, kako smo prišli skupaj in kako sem nematerinski tip. Po obilici smeha in polni riti čajev so trije brez čaja v riti prešli na idejo Žurnalovega žura… jaz pa na crashing na žur.

Njihov predlog je uspel, moj ne. Zakaj ne? Ker so ti moji ljudje preveč pomembni, da bi crashnili na žur in tako smo dobili vabila… oz. so nam odpirali vrata. Jebeš!

Sprehod po rdeči preprogi, if only I had high heel shoes. Ah bjonda… dobila sem 3 daril. Digitalno uro/vremensko zadevo. Žurnal je kulj al neki. Po rdeči preprogi in uri pa se je vse nekako razblinilo. Zabava ni postregla z neko slovensko smetano, kar me ne moti in nisem niti pričakovala. Vseeno sem videla Erazma, ki je prav zaprav čisto nevidna figura, če nisi nikoli bral o njegovi razvpitosti. Menda je bil tam tudi Murko, ki je očitno še bolj neviden – I’m fine with that. Potem pa nastopi cel kup »preprostih«, meni neznanih ljudi. Bolj ali manj so vsi podkovani v plesu v paru – odlično za videt, ljudje vedo kako bodo pridobili kakšen pogled več. Na plesišču sem se z zelo ubogimi gibi znašla tudi sama pa sem hitro spizdila, saj me je v gibanju premagala tudi čistilka, ki je sredi plesišča med gručo evropskih plesnih prvakov pometala razbito steklo. Aplavz za gospo! V oči so mi padli tudi trio gay, ki so bili smešni, ljubki… pushy…

Dobila sem občutek kakor, da so bile rdeča nit žura – rdeče žabe, v katerikoli neskladni kombinaciji. Žalostno, pa vendar pogled vzbujajoče. Vsi ostali so bili oblečeni bolj kot… jaz… pač bedno in casual kot, da bi na poti na burek izvedeli, da gredo na žur. Sicer vem, da ni šlo za gala prireditev pa vseeno.

Ampak zadeva se je izcimila kot pozitivna – my lack of style. Včasih moraš biti navdušen nad preprosto obleko, ki ne bo nobenega pripeljala do tega, da bi se obrnil za teboj, pristopil k tebi in povedal še kaj osladnega in bil nadvse vsiljiv. Fuj fej. Takih je mrgolelo. Predatorji, ki mislijo, da jih bo njihov kravatarski videz popeljal med ne vem katere nogane. Prosojni osebki, ki ne vedo kdaj odnehat. Se zavedam, da so na vsakem koraku ampak na nekaterih zadevah pa jih enostavno ne pričakujem. Še enkrat fuj fej.

Pijača je bila nenavadnih, vesoljskih barv. Pila je nisem, ker sem bila notri na vodi, ampak me ni niti mikalo. Futer je bil raznolik – razdeljen po pokrajinah. Mesa je bilo absolutno preveč, se mi je kar malo obračalo. Na koncu sem pogoltnila 3 mrzle kruhove cmoke in košček skuše. Če bi bilo toplo bi še šlo.

Glasba je bila super. S svojim hripavim glasom sem fušala kot za nov let… pa dobro…

Ves čas pa sem gledala po prostoru, ne samo zaradi znanih obrazov, ampak ker sem se spomnila, kako smo pred leti tu uživali v 300 tolarjev vredni kinematografski predstavi – kino Union. Kako smo vedno želeli dobiti karto na balkonu. Ohh, ti stari časi.

Okoli tretje smo odšli, ker je bolj ali manj zadeva že zamirala, ker je bil »danes« delovni dan in ker smo pred odhodom morali zabeležiti še paparaci shot na rdeči preprogi. Pot nas je potem zanesla na topel burek. It was fun!

MISEL DNEVA

Zgodovina se piše vsak dan, včasih odebeljeno!

LASERSKI POSEG FotoFacial RF Pro z ELOS TEHNOLOGIJO

Dragi moji, včeraj sem imela prvi poseg.

Kdor pravi, da je povsem neboleče – laže. Kdaj pa še elektrificiciranje ni bolelo? Aja, ko si mrtev. No za lepoto sem morala potrpeti. Tukaj pa imate informacije o tovrstnem posegu.

Upam, da še vedno držite pesti zame!

IZREDNA NOVICA: KWA VAM NI JASN????

Pred kratkim sem pisala nekaj malega o najbolj kulj zadevi ever – kinder jajček in kako gay je bilo, ko je bil le-ta nekaj časa v moderniziranem stanju.

In sedaj še to:  KLIK??????!!!!!!

O

Od-enega

Bog!?

Ukinitev kinderjajčkov, ker pač obstaja blesav folk, ki ne skrbi za to, da bojo njihovi potomci dajali v usta tisto, kar tja paše.

Marianne Thyssen fakju, očitno ti niso nikoli privoščili kinderjajčka ali pa si bila ena izmed tistih, ki si ga je po nepotrebnem tlačila v usta… celega… zapakiranega! Igračka tukaj ni nič kriva!?

Ej poslanci alo… da ne bi kaj takega potrdili!

Peticija za ohranitev kinderjajčkov z igračami, old school style!

VZKLIK DNEVA:

Kinderjajčka ne damo!