Rabim čevlje. Neverending story. Šoping. Iščem čevlje. V copatkih namreč ne morem večno hoditi, kljub neskončnemu udobju. Glede na mraz in anti suho vreme potrebujem nekaj malo bolj tough za te skoraj zimske dni z 20°C.
Veliko mesto, majhnih nakupov… BTC. Obiščem vse španske vrste, njihovo fensi sosedo, pregledam halo z najlepšo začetnico in na koncu pristanem v nekem umetnem parku, ki sliši na ime City. Pregledam vse goddamn štacune, ki premorejo šlapke pa četudi zgolj v izložbi in na koncu najdem nekaj približno spodobnega, v Bati.
Priznam, da sem pri nakupovanju čevljev, kar malo izgubljena, ker nisem več navajena stopicljat med nekimi policami in gledati all sorts of cheap shoes… zakaj zdaj nisem nekaj kupila preko spleta? Ker se mi je mudilo. In ker je Murphy pač na »moji« strani, jih kljub nakupu NIMAM!?
No skratka, v Bati najdem neko sivo 2 cm wedge čudo. Gležnjarji. Skinike gredo not, lahko jih imam tudi preko. Just what I’ve wanted… ajde kupimo in nosimo. Vse ok, moti me samo štorkljanje…
Mine ponedeljek, mine torek, mine sreda, mine začne se četrtek. Torej 1+1+1+1=4. Nošeni 4 dni. Vidim mavrico (5x v 2h dneh… ). Slikam mavrico. Odkorakam naprej, ko začutim kot da se mi je neka pizdarija zalepila za čevelj. Butnem 1x, 2x… tretjič pogledam what seems to be the officer problem. In potem vidim, da se ni pizdarija prilimala na peto, ampak da se je prokleta petka odlimala…
Dan je bil ravno pravšnji, da sem lahko skovala načrt kako nekomu zagreniti življenje, ker izdelovalec čevljev naredi eno skropucalo od čevljev. Upala sem samo, da imam še račun, če ne bom zagnala paniko, začela kričat in stopicljat na mestu. Najbolj bi najebal mož. Sreča na moževi strani, račun je doma. »Odhitim« v štacjon z računom v eni in vrečko v drugi ročici. Pred mano 2 nezadovoljni stranki. Torej sem jaz črtica čez A. Enega pošljejo v mučkatorja v Šiški po šuhe, drugemu obljubijo, da ga obvestijo, ko njegov par pride. Seveda se gospod ne pusti odgnati in jim da dve možnosti – ali čevlje takoj ali denar takoj, ker ne bo hodil še tretjič v trgovino po piš me uh čevlje. Se zaveda, da prodajalka ni nič kriva, kar ji tudi pove… pa vendar. Jaz sem med tem časom dobila še dodatni zagon grenjenja življenja.
»Prosim?«, me je povabila naprej. »Reklamacija« sem ostro odvrnila in kakor da bi šlo za avtomatizem pri zaklepanju vrat je kot po tekočem traku spisala reklamacijo, nekaj fotokopirala in rekla, da me pokličejo v 8ih delovnih dneh. »In zakaj ne dobim ali denarja ali novih čevljev, glede na to, da sem jih kupila, da jih nosim in ne da jih nimam?«, sem mirno a ostro nadaljevala. Nekaj mi je začela klobasati o komisiji in popravilu in tako naprej, ko sem jo vprašala, če se ji zdi normalno, da se ZANIČ čevelj popravlja…, je normalno, da se kupljenega čevlja nima in ali je ta njihova politika normalna? Neka prokleta komisija bo pogledala mojo utrgano peto in na koncu določila, da so ti čevlji primerni za hojo po rdeči preprogi in ne po makedamu. Naj mi nekdo prosim pove koj kurac pomeni 8 dnevni vračilni rok, če ti neko pokvarjeno stvar popravljajo. NOVO ALI DENAR! Komaj čakam, da dobim nazaj čevelj na katerem bo peta pritrjena z rjavim selotejpom!? Vem samo, da v Bati ne kupim enih čevljev več in da tudi neke nuje pri nakupu ne prakticiram never ever forever.
MISEL DNEVA
Yes – I know what I am… and no – I don’t give a damn!
