Ne bi se označila kot tradicionalistko pa vendar sem nekdo, ki se težko sooča z novitetami (če le te niso g33k freak must haves) in niti pod razno ne maram drastičnih sprememb. Ne, ko se gre za izdelke, ne določene stvari še najmanj pa prenesem spremembo ali pa odhod v ljudeh…
Če začnem pri labelah! Bila sem največja oboževalka Lip Smackerjev. Labele vseh okusov in seveda tudi barv, so bile stacionirane na prodajnih policah v Müllerju. Zadevščina je bila balzam tako za moje ustnice, kakor tudi za moj okušnjaški čut. Res je, to je bila labela, ki sem jo tudi jedla… in ne nisem čudna… ker je bila res dobra. Naenkrat so tovrstne labele izginile iz obličja in se jih da dobiti samo še v US of A. Bitches! Seveda pa ne najdem žrtve, ki bi mi kupila moje njami-mljask-mljask labele. Odlične labele, je u pičku mater (kot bi moj šefe rekel) težko najti, ampak na srečo je obsijal nek božji wannabe žarek na mojo Pretty Girl labelo, ki je bila 3 leta a definite must have za moje tenke bitchy žnable. Seveda je kruta usoda poskrbela, da je Pretty Girl labela najprej iz ultra pink barve prešla na baby pink (ok to smo preživeli, komaj!), sedaj pa se Pretty Girl ne da več dobit. Ne da!!!! Ne! Tako sem si danes naredila zalogo Shine label, ki prihaja iz iste družine kot Pretty Girl, samo da pač ni Pretty Girl. Žalostno…
Naprej… kje d fak sta eurokrem in kinderlada???? Kdaj so ju ukinili???? Mama it ata pravita, da sem tega pojedla na kile. Bemti kako fino sem se imela… na kile eurokrema in kinderlade pa suha k pajk. Očitno Nutelli manjka tista special ingredient. Ampak seveda jo zaradi te malenkosti ne bomo opustili. Mogoče bom presedlala z basanja na žlico, na basanje na žličko.
Kdaj hudiča se je spremenila hala v BTCju pod Emporiumom, katere ime ne vem. Zadeva je fucked up spedenana. Sicer me še vedno ne gane, da bi tam šopingirala, but still… noben ne pove nikome ništa!?
Kam je izginila najboljšejša čokoljada ever – bela Nestle, kopira jo Milka Luft al neki, ki se ji seveda ni uspelo približati niti na pol komarjevega jajčka.
Kateri mastermind se je spomnil, da bi bilo bolje prodajati neke čudne netradicionalne kinderjajčke, z neko sumljivo čokoljad na žličko in podobno. Nazadnje sem prehodila cel nakupovalni center, da sem našla par jajc za mojo malenkost in moža… fak! To ni v redu!
Kdaj hudiča se je nekdo pri Peku odločil, da jim gre tako piškavo slabo, da so morali najeti za novo kolekcijo – Gacho, Gačanoviča… tako svinjsko grdih čevljev pa še ne! Fuj fej. Bojkot anyone?
Kje d fak je Tajči? S neba padaju dvije zvjezdiceeeeeeeeeeeeeee, jedna za tebe druga za meneeeeeeeeeeeeeeee… vsaj lepa Brena se je vrnila, al neki!
Kje so tisti časi, ko je žeton za avtobus stal 50 dinarjev, ko so bili žetoni rumeni, oranžni, zeleni… ne pa sedaj, ko so kot kovanci. Da si zajebal, slišiš šele po brutalnem udarcu evra ob tisto kišto. Ni čudno, da narod postaja reven… Kje so tisti avtobusi, ko smo sedeli postrojeno s pogledom v nasprotni bok avtobusa, ko so bile stopnice tako prokleto strme, da bi danes 2x premislila, če sem dovolj kaskaderke, da bi se povzpela nanj. No na srečo imam Carja in takih skrbi niti pod razno nimam. In če dobro pomislim je Car moja edina stalnica. Od rojstva sem se prevažala v njegovem bratu dvojčku, ki ga je oče nato prodal, ves ta čas pa me je vsaj enkrat mesečno zapeljal tudi on. Spomnim se tudi medvedjih prevlek, ki jih je premogel. Ahh such memories. Aja… in kje so vsi parkplaci? Ko pogledam črnobele(!?) fotografije, je bil Car II eden izmed redkih lepotcev pod blokom. Danes pa z željo po parkplacu premikam kante za smeti!
Hudiča, od kdaj smo vsi tako hudičevo bogati, da si lahko privoščimo nenehno piskanje o tem kako nam je težko, ker je vse drago…
To be continued… Gleich gehts weiter… Se nadaljuje… Ekeš pekeš v rit si ga vtekneš…
NASVET DNEVA
Ne doživljaj ljudi, kot starodavno pravljico, katere zgodba se je prenašala od ust od ust. Spoznaj jih!
