Po enomesečnem jodlanju s strani očeta kako sem nesramna, predrzna in zares beden človek, ker ne grem obiskat babice v domu… sem končno šla.
Kaj naj rečem, ni to ravno eden mojih ljubših nepremičnin pa vendar, včasih moraš pogoltnit tudi kakšen mimoidoči ocvirek pa se še vedno prepričevat, da si vegi.
Kaj je tisto, kar me pravzaprav odbija od domov… vonj? Stari ljudje? Slutnja smrti? Nepokretnost? Žalost? Osamljenost? Dejstvo, da po vseh teh letih si strpan v neko piškavo sobico za katero bi na vozičku celo zaplesal tango, ker ti jo je na zadnji dan življenja celo uspelo iztržiti za okoli 500 € mesečno.
V take prostore vedno vstopam nekako ošabno, snobovsko… kot da sem nekaj več. Tako se ne počutim, se mi pa zdi da dajem tak videz. Kotički ust mi vlečejo v smejalni položaj pa se zadržujem, da ne bi zgledala kot malo prismuknjena, da se režim ostarelim. Prav tako ne smem imeti čisto resnega izraza, da ne bom delovala, da si ogledujem novo domovanje.
Dejansko prodorno strmim in opazujem. Oni opazujejo mene. Kaj vidijo? Svojo mladost, ki je švignila mimo? Mogoče jih spominjam na bivšo ljubezen? Že vidim, da bom nekoč na njihovem mestu neko izgubljeno bjondo na isti način bulila jaz in si mislila zakaj nisem izkoristila vsakega mimoidočega… vsake priložnosti, ki mi je bila dana ali ne.
Med tem, ko sta oče in babica klobasala neke travmatične in boleče teme sem jaz zopet zaplavala v svoj svet. V svet opazovanja in sanjarjenja o tem kaj še bo in kako naj bi bilo. Mimo mene so hodili gospodje. Mislim, da še zadnja generacija moških, ki se jih lahko označi z gospodi. Največji gospod zame pa je bil prav moj dedek. Still miss him terribly…
Reklc, matching hlače na rob, srajca in spolirani čevlji. Vse barve. Seveda so tudi taki bolj na komot, taki v trenirkah. Na srečo ne v kakih šumečkah, ker bi me lahko še fršlok ruknil od smeha. Občudujem stare ljudi. Jih tudi obožujem. Zame so živeča zgodovina. Je pa dejstvo, da me nihče več tako ne zanima kakor me je dedek, moj stik z zgodovino je izgubljen. Ne vem, če bi on to odobraval pa vendar. Res ga pogrešam. Skratka ta živeča zgodovina mi privabi nasmeh na ustnice, ne gre za škodoželjnost ali kaj podobnega ampak zgolj ljubkost, ko opazuješ njihove kretnje, stopicljanje in »hitenje«. Istočasno pa se spomnim dedka, ko mi je govoril kako njegovi možgani delujejo, kakšna vitalnost je še v njih a telo ne posluša. Toliko je tega, kar bi še počel… pa ne more.
Z babico v dvigalu sem zopet obnemela in se nekako premestila nazaj v prihodnost. Poleg babice, ki je bila ena največjih lepotic njenega časa, so stale še (karikiram) razredna lepotička s pleteno jopico, urejeno frizuro, našminkanimi ustnicami, torbico v roki in v oblekici. Poleg nje je stala couldn’t care less kolegica v trenirki, copatih in nekem razvlečenem puloverju s pogledom v tla. Nihče je ni zanimal. Tam je bila še razredna težakinja. Ogromna, v udobnih oblačilih, brezrokavniku in jeznega obraza. Čakala sem samo še, da bo mimo mene prikorakala gospa v pink izvedbi… potem pa bi lahko odšla s sveta, cause I’ve seen it all. In nazadnje sem v sobi spoznala še gospo, ki mi je lahko samo za vzor. Odrezava, z jasnim ciljem, brez večerij, brez nekega zanimanja za druge. Kdor jo ima rad bo prišel do nje, bo z njo načel pogovor, bo od nje izvedel marsikaj novega, pametnega in nadvse zanimivega. Nekdo, ki ne bo pustil, da se z njo na kakršen koli način pometa. Bliža se devetdesetim. Skratka zopet eden izmed redkih primerkov ljudi pri katerih bi sklonila glavo in bila nadvse ponižna.
Stari ljudje… knjiga neštetih zgodb. Res so kulj dokler jih ne srečaš na avtobusu.
MISEL DNEVA:
He who seeks, won’t find…
He who waits won’t live to see it…
He who risks… lives out everything he finds…
UPDATE DNEVA:
Novi modem imam…. wuhuuuuuuuuu. T2 je hiter kot blisk!
