Poletje je švignilo mimo, kot bi kupila nov par čevljev. Žal je razlika v hitrem nakupovanju in šviganju poletja ta, da od šopinga zadovoljstvo ostaja za vse veke vekov, ob spominu na poletje pa le grenak priokus zakaj hudiča je moralo tako hitro izpareti.
Skratka bilo je kratko, a sladko in na trenutke vroče, kot otroku sonca najbolj prija. Večino pa so ga zaznomovala razna dela na cesti, ki so ohromela promet… in ¾ Viča, če smo ravno pri tem. In, čeprav je poletje začelo objemati ljudi nekje drugje… vseeno ostaja pri nas tisti priokus del, ki bi bila lahko že zdavnaj opravljena. Tokrat celo ne govorim o delu na cesti ampak o delu v našem bloku.
Teden dni nazaj so se eni pač spomnili menjati cevi, ki so potrebne za ogrevanje (upam, da razumete, ker jaz vam boljšega opisa ne zmorem posredovati). No, če pogledamo malo skozi okno, so too little too late, kajti zima je letos prišla z zvočno hitrostjo, mi fardirbala hrbet, vzela opekline… sedaj pa z ozeblinami sedim v moji mali sobani. Zebe me bolj kot cucka in veliko bolj dramatično kot je deklico z vžigalicami. Proklete cevčice bodo predvidoma(!?!) zamenjane v roku treh tednov, kdaj bo stvar zalaufala si pa sploh ne upam pomisliti.
Zadevo je bilo vsekakor potrebno vzeti v svoje roke, zato sem možu lepo pokazala, da hočem ta pretty kalorifer, da bo grel mojo zmrznjeno malenkost. My wish is his command. Edina stvar, ki me skrbi je, da ostajam v nevednosti kdaj bo dotična aparaturica prispela na dom. Vsekakor upam, da prej kakor se bodo cevi skupaj sestavile!
DEJSTVO DNEVA:
In me I trust!
