Glede na to, da vsi piskajo o volitvah, že v meri, da je beyond annoying, sem se odločila zapiskati tudi sama. Zgolj zato, da ne bom outsiderka.
Ne bom nagovarjala, ne bom naslavljala z “drage volivke in volivci”, niti ne bom dala da look v kamero (ker je nimam)… skratka nič od nič ne bom. Lahko se samo priklonim retoričnim sposobnostim nekaterim, zmožnostim mirne replike in dostojanstvenega komuniciranja. Lahko zavijam z očmi ob tem, da so naketeri večje jokice kot jaz, ko se mi zlomi noht ali pa ko mi pes pogrize čevlje. Ne morem verjeti, da se nekateri upajo igrati politike in nastopati pred kamero glede na dejstvo, da sploh še nimajo jasne vizije in ne znajo pod rušo pustiti tiste, ki jim pripada večni mir. Ne morem sprejeti odgovora, da dogajanja v Sloveniji niso osamljena, ampak se z istimi problemi soočajo tudi drugod… zakaj se torej mi ne soočamo z višjimi plačami, udobnejšim standardom jih vprašam? Ne bom se spuščala v neumne in neutemeljene debate »zato, ker je ženska«. Upam pa vprašat, kje d fak živi prevelik odstotek Slovencev, da so se odločili za to politično možnost? Kwa vam ni jasn????
Vse, ker me bega sedaj je – ali naj izberem taktično potezo in volim njih, ker so najbliže zmagi ali tiste v katere Zares verjamem pa čeprav njihov čas naj še ne bi prišel.
BOLEČINA DNEVA:
Boli me hrbet, že foreva… nihče me noče brutalno vreči čez hrbet, da bo tista pizdarija, ki mora počit dejansko počila kot za nov let in da bom jaz lahko mirno sedela, ležala, hodila…
