I BLEED IT OUT

Kje smo končali? Aja nekje na morju. Pred tem pa sem se imela super duper na Gorillaz koncertu. V bran ljubljanskemu dogajanju dodajam, da take zadeve krvavo potrebujemo, vsaj enkrat mesečno. Pa sploh ni neke nuje, da bo vsaka zadeva zastonj ampak naj bo vsaj kvalitetna, ker ta je definitivno bila. Seveda sem tudi kvalitetno pazila, da ne bom dehidrirala. Na koncu je zaradi teh podvigov in tha face skoraj dobil tečen carinik ampak ko jebe mulca. Njegove grožnje so me streznile. Fakju!

Kako je bilo na morju? Super. Slano, sončno, zapečeno z rezultatom RedFace. Skratka pretty as Rudolf the red nose deer.

Ampak gremo raje na resne zadeve. Vedno sem bila mnenja, da sem težek osebek, pa pustimo mojo power salo kilažo ob strani. Moj karakter ni lahek, od ljudi zahtevam veliko, korektnost bi se reklo da je že beyond veliko. Skupne počitnice od mojih sotrpinov vedno zahtevajo, da sem prva v vrsti za kopalnico, ker bi šla rada prva pod tuš, ker me na morju slana voda zjebe u nulo. Ampak zaenkrat od nikogar še nisem dobila kakšnega grdega pogleda, ki bi namigoval, da naj se ne urivam ali kaj podobnega. Je preveč tudi, če zahtevam, da vsak pospravi za seboj oziroma, da se menjajo ljudje, ki opravljajo določene funkcije. No s tem dejansko nisem imela težav, ampak imam pa neznosne težave z ljudmi, katere je treba non-fucking-stop čakat. Čakat da spijejo svoje 2 litra pofukane kave, da skadijo svoje proklete zelene bilke, da po vsem tem še potrebujejo počitek, čeprav so ravnokar ustali. Da se čaka njih, čeprav so oni s peš hondo »jaz« pač ne, da gledam neke proklete grde poglede zjutraj, ko še nihče nobenemu nič noče, da v avtu poslušam nenehno nerganje, ker je klima preveč, premalo, ker je prepih, ker ona ne bi šla na tisto plažo, ker ona si je zamislila drugo… in naenkrat ona ne bi bila več v družbi ampak skoraj sama v sobi s svojo bilko, v svojem svetu neštetih papirčkov… zakaj d fak hodiš potem v družbi na morje? Je težko izustit, da nečesa NE boš jedel ali pa da nekaj bi oziroma, da sploh ne boš jedel. Če gremo v trgovino in je tvoja želja, da »danes« nakupimo vse kar potrebujemo, da ne bomo jutri ponovno hodili po futr, zakaj hudiča potem moramo zaradi tebe naslednji dan ponovno v štacjon? In zakaj bi jebala v glavo, ko smo vsi pripravljeni na odhod, zakaj jebeš, da te čakamo 2 uri… 2 uri, da skadiš še preostanek ta zelene, da spiješ svojo pofukano kavo in da spakiraš še ostale cunje. In po vsem tem po vsem čakanju bi šla ob 10h zvečer jest, kljub temu, da nas čaka delo naslednji dan in kljub temu da imamo še 2 uri do doma. In ne, da ti ni dosti nerganja bi se ustavila še na vsakem prokletem počivališču, ki jih je več kakor same avtoceste, da bi skadila še preostanek pizdarije in potem boš nergala, da ti tudi delaš naslednji dan… faking deli kar delaš, kad kar kadiš, kuhi pofukano kavo… ampak ne jebi!

In za nameček, dobim za to egoistično obnašanje s strani nekoga, ki bi mu naj bila jaz najljubša, da ne morem biti v družbi… ker nisem za družbo…ker se ne prilagajam… ker sem samo za v dvoje, ker tako se lahko drugi meni prilagaja. Pa vendar se mene ne čaka, ne kompliciram, ne gledam grdo in ne jebem folka po nepotrebnem…

Reality check hit me so hard… I can finally see and think clearly now.

CITAT, KI GA MORATE IMETI VEDNO IN POVSOD V MISLIH
If you want to be happy, be. – Leo Tolstoy (1828-1910)