K’R KASKADERKA ME KLIČ!

Bili so časi, ko je za kaskaderski podvig veljal spust z rolarji po štangi (brez, da bi se nasadil ali prelomil kakšno koščičko v teleščku). Tudi skok glasbenikov z odra NA množico je znala bit prava mala kaskaderska poslastica, banđi, razni skoki s padalom… raje jih niti ne omenjam, ker so še nekaj let nazaj valjali za you are tha (wo)man podvige.

Danes pa vsa ta dejanja ne pomenijo nič in niso vredne pol mišjga kurčka, ker je zgodba zapečatena z been there – done that. Danes za kaskaderske podvige veljajo čisto druge discipline, tiste ki so nam bile včasih tako samoumevne (yeah right…), ki so bile nič hudega sluteče, piece of nutella cake with 2 extra spoons of nutella and a scoop of cookie and mozart ice-cream!

Dve najbolj drzni ta hip sta vsekakor vožnja s kanuji po hidroelektrarni – samo najbolj drzni a.k.a. brez koleščkov v bučki lahko izvedejo ta podvig in pa vožnja skozi razvpiti šentviški predor. Slepo verjetje v popolno izvedbo vas v primeru, če ste rojeni pod srečno zvezdo lahko pripelje na drugo stran tunela… o katerem tunelu govorim, si lahko mislite sami… naj dela domišljija. Seveda pa pod kaskaderske akcije med drugim spadata tudi vožnja z avionom – če imaš srečo, dejansko ne boš sedel na letalo z okvaro, ter vsakodnevna vožnja po cesti. Res je, tudi ta je lahko drzna, saj kljub prepovedi dela na cesti lahko pridete do dela na cesti, kjer se dejansko ne dela ampak potekajo dela… če me razumete.

Skratka navaden človek, piš-me-uh, nobody in moja pink malenkost smo postali kaskaderji. Jaz sem adrenalin okusila včeraj, ko sem se peljala naprej in nazaj (ni mišljeno rikverc) skozi šentviško sramoto. Dodatni adrenalin ti našopa osvetljava, saj si tako v nenehni pripravljenosti s katerega dela stropa bo nekaj butnilo, v primeru teme bi bil človek vsaj lahko presenečen – SRUPRISEEEEEEEEEEEE! Tunel je po mojem laičnem ogledu in z laičnim opisom kratkomalo BEDEN. Izgleda kot, da je nastal v času socializma (pa čeprav ne vem kakšne so gradili takrat) in pač ne izkazuje nobene posebnosti, ki bi jo moral ob gradnji 4 ali celo 8 let. Človek bi pričakoval vsaj radijsko anteno, da ne bi prišlo do motnje signala, vsaj kak pozdrav v smislu VOŽNJA NA LASTNO ODGOVORNOST ali pa kakšen twix ali mars za pogum. Vendar tega ni. Je pa tabla (vsaj nekaj), ki se ti zahvaljuje za potrpežljivost. Predvidevam, da glede na to, da so bili vsi, tako tujci kakor naši državljani tako globoko zaprepadeni nad ponovnem odprtjem tunelčiča, da so tablo spregledali, ker v nasprotnem primeru sem mnenja, da bi ta že zdavnaj romala v eno (ali več) izmed dank… naših vrlih živin!

MISEL DNEVA:

Love comes through the eyes and also leaves through them!

VPRAŠANJE O MISLI DNEVA:

1. Kaj se je zgodilo s srcem?
2. Kaj, če je človek slep? …lalalalala… ljubezen na prvi dotiiiiiiiiiiiiiiiiiiik, lalalala

BABY vs. MARGERITA

Razmišljam o tem blogu… ker imam zadnje čase filing, da sploh ne znam nekaj normalno skupaj spravit, da je slovnica šla v planine, jer tamo nema zime, ker v službi ne znam spisat gay maila in kot da ves ta set-back ni dovolj, dobim, kot predlog za pisanje, od darč, ki naj bi uživala na in v morju v upodabljanju nasedlega kita in me pogreša kot sto mater, da naj vse pošljem v kurac…

Skratka vsi v kurac, sedaj pa naprej.

Včeraj sem bila priča mačjemu porodu. Kjut, do točke, ko vidiš neko rdečo pizdarijo, ki jo je mačka iztisnila iz maternice! Jap, just not ready for a baby yet… še eno jagodno margerito prosim! Začudili so me natakarji, ker je na moje vprašanje: »A jim boste dal kej vode?« sledil odgovor, da ne še zdaj, ker je namreč klical veterinarja in je ta rekel, da se jih mora nekaj časa pustiti čisto pri miru! Restecpa model!

INTERVJU MOJEGA ŽIVLJENJA:

Fotr s Fotrom

IZJAVA TEDNA, ki ni vzeta iz konteksta:

Na vprašanje ali bomo vzeli sladoled 2 go ali pa se bomo usedle, je sledil odgovor, ki to ni bil ->

Urša: JAZ bi ga rada lizala!

Seveda ji privoščimo ta užitek…

OGORČENJE TEDNA

Msn je gay, ker so lahko samo njihove fotke pravokotne in ne le kvadratne.

MATERIAL GIRL GETS IT ALL

Včeraj sem nekaj piskala o Šmarni gori, kolikor se spomnim… moj mož je bil že navdušen in oreng presenečen nad soon to be podvigom ljubiteljice betonske đungle. Bila sem zagnana in trdno prepričana v svoj podvig. Kdo gre z mano? Ah jebeš, ne bom motila ljudi… grem sama! Fotkič – check, superge – check… a naj imam roza?

In po tem… Material Girl saved by the bell. Pinky zazvoni, številke ne poznam ampak predvidevam, da je… sigurno je… tako beden dan, da mora biti!!! Prosim? In na drugi strani: Material girl? Your perfect dress has arrived! Waaaaaaaaaaaaaaaa… a reeeeeees… pridem iskat ja.

Zanimivo, nisem skočila pokonci na plosk, ampak sem razmišljala še o mojih perfect French Connection čeveljcih, ki bi prav tako morali prispeti. Ampak ura je že čez 12. Bemti poštarje.

12:35 driiiiing, driiiiiiiing. Prosim? En paket je za podpisat. Aaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa, že grem! Kot, da bi preskočila vsa tri nadstropja sem bila spodaj, ob paketu. Požirala sem ga z očmi, ko je poštar še zalagal uboge stanovalce z nekimi reklamnimi pizdarijami. Podpisala, in ponovno preskočila 3 nadstropja! Paket je bil rahlo fardirban. Malo zaskrbljen obraz sem imela pri odpiranju. Kartonska škatla je bila bolj ali manj zmaličena. Deep down inside sem kričala: let them be allright. Odprla sem in zažarel je perfect shoe sij, oči so se mi zasvetile, nasmeh pa se je razlezel čez cel obraz (scary stuff…). Ko sem jih vzela v roko… občutka ne morem opisati. Marsikomu se v tem trenutku zdi, da pretiravam, ampak čevlji so dejansko beyond perfect. Lepših čevljev NI! Obula sem jih in previdno stopicljala po stanovanju, 13 cm nad oblaki.

Udobni so, po tistih nekaj korakih doma! Visoki tudi, ampak niti ni tako zastrašujoče, čeprav bom vseeno malo na izpiljenje stopicljanja v njih poklicala mojo Glamurozno. Zadeva je taka, da seveda se lahko v tej perfekciji brutalno poškodujem, vendar so vredni tudi te nesposobnosti. Upam le, da bo paramedic kjut as hell, ker če dobro pomislim, je urgenca pravzaprav le one step away. No pa tudi v vitrini bodo povsem odslužili svoj namen.

Ko sem se končno nehala ubadati z njimi in ko sta starša že odvrtela svoji šarenici po beločnici, sem odšla po perfect dress. Sij again! Res je perfect my Sinequanone dress. Nadela sem si jo in se ponovno počutila like a million dollars. Potem pa so začele švigati misli, če bodo srebrni čeveljci pasali zraven ali bodo morali biti kaki novi. Oh ja, neverending story!

Z vetrom, khm… orkanom v laseh sem jo odnesla domov. Finally mine! Ready to wear!

In če se vrnem nazaj na začetek zakaj je Šmarna gora odpadla… a moram sploh napisati… s 13 centimetri se počutim tako ali tako višje, kot če bi odkorakala na Šmarno goro.

And so the Material Girl lived happily ever after, with her perfect dress and her perfect high heeled shoes!

VPRAŠANJE DNEVA:

Zakaj ljudje postavljajo neumna vprašanja?

• a. Ker jim je glavno, da s teboj nekaj malega spregovorijo?
• b. Ker se jim zdijo pametna?
• c. Ker se ne zavedajo logike odgovora?
• d. Ker hočejo zadevo sarkastično prikazati?
• e. Stupid is – stupid does?
• f. Drugo:________________

REDISCOVERING MYSELF

Niti ne vem kdaj niti ne vem zakaj, kako… kje sem se izgubila. Nekako čutim, da že nekaj časa nisem jaz.

crawling in my skin
these wounds they will not heal
fear is how I fall
confusing what is real

Na poti sem izgubila nekaj ljudi… tako ali drugače… nekatere objokovala, za nekatere se nisem obrnila nazaj. Ampak še vedno odmeva njen glas včasih si bila kot sonček. Kaj sem danes… oblačen zahod?

there’s something inside me that pulls beneath the surface
consuming/confusing
this lack of self-control I fear is never ending
controlling/I can’t seem

Ne vem kdaj sem nehala verjeti vase in se izgubila nekje v množici povprečnih. Ne vem zakaj sem naenkrat izgubljena v toku vode, ki me nese tudi kamor ne želim, zakaj ne splavam. Sovražim živeti iz dneva v dan v smislu saj bo… glavno da je.

to find myself again
my walls are closing in
(without a sense of confidence and I’m convinced that there’s just too much pressure to take)
I’ve felt this way before
so insecure

Ne morem verjeti, da v dveh letih nisem imela dovolj zagona, da bi spisala prekleto diplomo, da bi se lahko vsaj z nečem pohvalila, da nečesa se pa nisem naveličala. Očitno delček mene ostaja… včasih sem se vsake pizdarije naveličala po hitrem postopku… danes pa… ne vem kaj delam.

crawling in my skin
these wounds they will not heal
fear is how I fall
confusing what is real

Kdaj sem nehala peti? Pela sem po cele dneve, nervirala starše, osivljala sosede… danes pa komaj zahlipam kakšno pesem. Besedila sem goltala kot požiralnik, danes po 10em poslušanju še vedno ne vem o čem govori… preveč razmišljam o drugih stvareh.

discomfort, endlessly has pulled itself upon me distracting/reacting against my will I stand beside my own reflection it’s haunting how I can’t seem…

Pogrešam ples. Z nikomer nimam plesati. Zakaj ne upoštevam lastnih želja in kar grem… na plesišče… tako kot sem odšla še nekaj let nazaj. Bi danes tekmovala v plesu, če ne bi uspešno napredovala in ne bila dodeljena koreografu, ki o tej zvrsti nima pol kurca prakse?… pogrešam staro sebe…

to find myself again
my walls are closing in
(without a sense of confidence and I’m convinced that there’s just too much pressure to take)
I’ve felt this way before
so insecure

Ugotavljam, da pozabljam na moj moto Zvesta sama sebi, ampak najprej gledam na druge. Ne vem zakaj.

crawling in my skin
these wounds they will not heal
fear is how I fall
confusing what is real

Včasih mi je bilo vseeno za vse cunje tega sveta, za vse šlapke daleč naokoli. Danes pa je moj edini smisel iskati perfect dress in highest heels, lakiranje nohtov, … Očitno sem bila včasih srečna in tega nisem potrebovala.

crawling in my skin
these wounds they will not heal
fear is how I fall
confusing confusing what is real

Ampak danes se posvečam sama sebi in ponovno odkrivam the old me, z Linkin Parki. Razmišljam o Šmarni gori… tudi to je nekaj čisto novega zame…

there’s something inside me that pulls beneath the surface
consuming/confusing what is real
this lack of self-control I fear is never ending
controlling/confusing what is real

ŽIVLJENSKI MOTO

Be true to yourself!

KDO VZEL JE VSE SANJE…

Kaj se je zgodilo z riskiranjem in profitiranjem… zakaj plašnice niso večne… kako nekomu dopovedati… zakaj ni nikogar z isto zgodbo… kako priplezati na najvišjo stopničko… zakaj prija, ko boli… zakaj tako glasna… zakaj pod njegovim vplivom upam… zakaj se ob njem ne obotavljam… kam je šla sreča… od kdaj je komedija drama… če se stvari spreminjajo, zakaj novo rokovanje ni objem… kdaj pozabiti….

Fucked…

MATERIAL GIRL vs. FATSO 1:0

V nedeljo sem se po mesecu dni, ko sem jo prvič uzrla, odpravila ponovno na flirt. Iskala sem jo. Najdena! Objela sem jo in si po tihem mislila moja boš, ker je enostavno popolna. Pure perfection! Premerila sem jo celo, od vrha do tal… od tal do vrha. Oči so se mi iskrile, ker je bila ljubezen na prvi pogled, dotik in še kaj… Nadela sem jo. Ležala je na moji koži in skupaj sva tvorili popolnost. Obožujem million dollar feeling.

Za prvič je bila dovolj dolgo na meni. Ko moja koža ni več dihala z njo, sem jo grabila, jo obračala… občudovala popolnost. Zašepetala sem… res si moja! Dokler nisem opazila brutalnega kriminalnega dejanja. Največji kriminal v svetu najlepših. Ena debela prasica si je mojo perfect dress s številko 36 nadela na svoje power salo s 40 konfekcijsko in jo strgala, strenala… na 3 prokletih mestih. Prodajalki sem hlipala, da mogoče se jo pa da popravit, a je ta zaprepadeno odkimavala… da ji ni več pomoči. Preklela sem dan, ko je ta bajsika lezla v popolnost, preklela sebe, ker sem opazila brutalno izživljanje nad njo… odšla sem s sklonjeno glavo… da jo ponovno najdem, a je nisem. Včeraj sem še enkrat vse vpletene preklela.

Danes… danes pa je nov dan. Če je včeraj še toliko mastnega đeparca počivalo na banki, v denarnici, v kuvertah, nekje, kjer moje oko ne seže več, roka pa ne upa tipati… no, če se je še včeraj odvijal scenarij all that money… but no dress to spend it on… se je danes moji blond bučki, šekastim učkom in mlahavi riti nasmehnila sreča. Denarnica bo shujšala, kajti iz Celja prihaja moja dama k meni. Nosila jo bom s ponosom in vedno bolj se veselim special eventa na katerem bom narcisoidno parodirala in se počutila like a million bucks.

Can’t wait to see my Sinéquanone dress! My precious…

VPRAŠANJE DNEVA

Skrivna identiteta: nekaj, kar želiš biti ali nekaj od česar bežiš?

VREMENSKA NAPOVED

Ne verjemite vremenoslovcem, ker so full of crap! Lahko vam spodrsne!

When you see me crying… don’t ask… just buy me a pair of shoes or a perfect dress!

WEDDING DAY

Izpolnila se mi je želja! Bila sem na poletni poroki!

Ker moje najljubše dame in najbolj šarmantni gospodiči zaenkrat še bojkotirajo ta drastični ukrep, je za mojo malenkost nadvse zadostovala druga poroka očetovega bratranca. Vsak izgovor, da vidim familijo, je super! Končno sem lahko tudi oblekla še nikoli nošeno, z listki okrancljano Sinequanone oblekico… and damn… I looked pretty.

Kaj se je dejansko dogajalo na sami ceremoniji niti ne vem, ker sem nenapovedano prevzela mesto najetega fotografa, ki je bil bolj kot ne… za posrat! Vem pa to, da nevesta ni imela tradicionalne bele obleke; predvidevam, da sta si dahnila usodni da in till death do us part; priči sta bili hčeri; šopek je bil lep in neke prisege sta smejala v roza mikrofon (katerega mi ni uspelo ukrasti… sem se pa slikala ob njem. Zaenkrat bo to zadostovalo, čeprav… za božička ali pa dedka mraza… al pa kr tko… I just want one of those!).

Kar je poglavitno tu je, da je hudičevo težko biti sexy fotografinja v 9 cm popolnih čeveljcih, nekje na zapeljivem terenu, ki ga obdaja makedam in mokra trava, kajti, če ne uspe fardirbanje petk na makedamu pa ta podvig sigurno uspe v razrahljani zemlji, ko se nič hudega sluteča bjonda s petkami pogrezne za 4cm. Svinjarija… dobesedno! Ampak kot vedno, the chosen one… yes, it is I, je preživela!

Želim si še na kako poroko, ker sem super pretty, ko sem v nekih bolj fensi cunjicah… kdor misli, da so kavbojke večni in… je blesav!

MIMOHODKE:

• Mama je na poroki nenehno piskala – sovražim komandiranje.
• Riža nisem metala, ker sem ga slikala, kako so ga v glavo zabrisali nevesti.
• Najeti fotograf je delal slike v senci – s flešom, nevesto pa je v objektiv lovil brez ženina – ob poziranju!
• Popikali so me komarji!
• Srečala kolega.
• Hči neveste fucked up hot… sine tudi!
• Natakar me je posiljeval s šampanjcem, moja pripomba: »A bi me ti rad nažgal«, didn’t sound right!
• Perfect shoes so me ožulili!

ŠALJIVEC LETA

Ivan Zidar! Pri 70ih brezbrižno uživa življenje na gugalnici, doživlja slavo on a daily basis in jebe vlado u glavo! Moj idol!

MOJ JE BIL BOLJŠI!

Po enotedenskem pijančevanju (torej od konca mojih najstniških let), sem včeraj v slovo pomahala še eni nič več najstnici. Bila sem očitno utrujena, ker sem se imela za moj dan… oziroma kar moj teden super fantastično. Pila sem z možem v sredo, z babam v soboto in nedeljo, v ponedeljek in torek pa s sodelavci… sreda pa je bil njen dan.

Prišla sem tja in se sesedla v najbolj udoben fotelj z jagodno vodko in jagodnim sokom, brez slamic (prva napaka!).

Ne vem točno ali sem bil utrujena ali pa mi pač ni do minglanja in makinga določenega small talka… zato sem kot ponavadi opazovala, se smejala in srkala. Ni me prijelo. Hotela sem domov. Ni se mi dalo vključit v pogovore, raje sem opazovala. Potem pa se je začelo: pride prva pupa zakaj sem tiho in če kaj pijem. Ni se mi dalo pojasnit, da sem tiho pač, ker niso moja družba in se ne morem vtaknit v njihove osebne zadeve in skupne izkušnje, ker bi izpadla lame… pijem pa, glede na to, da imam kozarec v roki. Potem se je z menoj morala ukvarjati slavljenka in nato še ena od povabljenih, ki je imela celo super zgodbo – minglanje je bilo kulj. Ampak očitno sem zgledala prokleto patetično, da se je folk počutil, da mora pristopiti do mene. Pač ne da se mi.

Hotela sem domov pa je mož že spal. Še dobro, ker če ne, bi zamudila all the fun. Slavljenka je pod deci alkohola zbudila drama queen gen in se znašala nad svojo slabšo polovico, tekle so solze in padale težke besede. Jebeš, vse kar sem želela je flajšter… ki ga nisem rabila.

Od doma smo se odpravili v Global. Ironija… ali kako? Global, ki ga že okoli pol leta ni, je praznoval b-day na dan, ko se je Suljo predal… ja je ironija. Še večja ironija pa je to, da je seveda moralo iti nekaj narobe v tem Globalu. Ne glede na to, da je bil prazen in smo imeli vabila, so varnostniki še vedno hudičevo pomembni in piskajo za vsak drek (da smo preveč fensi oblečeni, da nismo na listi, da imamo preveč vabil,…). Ko smo prispeli v nevemkatero nadstropje so nas tam pričakale vodne pištolce in baloni. Prva je bila premočena slavljenka… napihnil se je tudi drama queen gen in vsesplošna panika je bila v igri. Zato smo odšli! Peš! Dol! Na naše presenečenje so bila vrata/ograja, ki so tam v primeru požara, zaklenjena. Zaklenjena! Varnostnik ni imel ključa zanje, čeprav so bila ob prihodu odklenjena. Trapped! Nismo mogli ven. Prerekanje z brihto brez ključa ni obrodilo sadov, zato smo se po 20ih minutah prerekanj, pohajkovanja po stopnicah in fijakanja z liftom le spustili na tla in kakopak uzrli odklenjena vrata. Pa te kurci nas elasticirajo. No menda je eden izmed naših razbil neko omarico v kateri je bil ključ in odklenil vrata. Ok free at last… gremo v Ultro.

Drama še vedno prisotna, delitev na dva tabora + jaz pa še bolj. Čikarke skupaj, anti skupaj in privesek… bedno do amena. Sovražim tisto osladnost: midve greva na wc… ok… like go… be gone… ne rabim pomilovanja. Po 3x takem odgovoru kdo gre kam mi je celo dopizdilo in sem odšla domov.

Da je bil večer popoln, se je seveda uscalo kot iz škafa… odlično! Po mojem laufalnem podvigu med dežnimi kapljami me je ustavil zajeban taxist pred Slonom (tam so vedno neki zajebani modeli), da če rabim taxi. Seveda! Ampak, da če ne bom imela denarja dovolj me bo moral odpeljati še do bankomata. In že, ko sem ga želela vprašati, če je 8€ dovolj in računala na pozitiven odgovor, sem se znašla pred bankomatom. Hvala model. Ta nabit model, zabrit… s puppy eyes, je bil moja rešilna bilka tistega večera. V 5ih minutah sem z njem udarila tako debato, ki jo v celem večeru nisem. Nekje med pogovorom sem se brihtno spomnila, da sem še bolj brihtno pustila doma odprta vsa okna. Splendid! Preden me je pripeljal do doma mi je prijazno rekel, da on bo pa mene počakal… naj jaz zaprem okna in pobrišem tla in me bo peljal nazaj v mesto… ker taka fletna punca nima kaj delat doma že ob 2h zjutraj. No povedala sem mu par dejstev in na koncu zaključila dejansko z »jaz sem zaključila za dons«… po izplačanih 16€(!!!!!!!!), sem oddirjala do mojega bloka, se nekajkrat skoraj fentala zaradi drsečih in premočenih japank (ne nisem žurala v japankah… to je samo varnostni mehanizem) in končno bila v zavetju mojega doma, ki celo ni bil poplavljen. 16€ se mi je zdelo prokleto malo za tak pozitiven zaključek večera.

Spat sem šla ob pol 4h, ker sem morala narediti dokazno gradivo, da sem bila premočena do kosti in gledala kot miš iz moke in ker nisem bila zaspana ter se odločila pospravit celo sobo in pomit posodo!

Moj b-day je bil najboljši!

MISEL DNEVA

Ne moreš ljubiti drugih, dokler zares ne ljubiš sebe!

B-DAY USPEL

Več ne morem zapisat. Obožujem moje babe, tudi tiste, ki niso prišle… obožujem jih, ker skupaj smo eno… ena sama blesarija, ker nas ni sram fleširat, padat, fušat pri petju, povedat kakšno sočno in ne skrbet na čigava ušesa bo to odšlo… ker smo special… no regrets… ok… only one… da takega filinga nimam vsak dan in da ne moremo biti vsak dan skupaj… ampak recimo, da bi bilo potem vse skupaj preveč kičasto… tako se vsaj pogrešamo… oziroma jih pogrešam jaz…

25ka… odkrivam se… ne vidim čisto… čutim pa, da ni vse tako kot mora biti. Manjkajo mi ljudje. Obožujem sebe, vendar sem čas sama s seboj prerasla… to ugotavljam danes, ko po 25ih letih sama sedim v stanovanju… s Kokijem… danes, ko z ljudmi komuniciram preko msn-ja in sms-ov. Sovražim tehnologijo pa čeprav ljubim tehnološke igračke… sovražim, da mi trga ljudi, sovražim, da je vse skupaj postalo tako neosebno, tako pasivno… kot, da se ti ni treba za nikogar več truditi… kot, da je vse tako prokleto preprosto. Pa ni! Ljudje nismo igračke… tak način te zjebe… svet je majhen… še dobro, da imamo pizdarije s katerimi se lahko oddaljujemo… aleluja…

IZJAVA TEDNA:

Na mojo pripombo, da so mi babe blesave, ko stokajo, kakšni bogovi so tujci pri one night standih… je eden izmed bolj modrih ljudi v mojem življenju izjavil: Če so jim pa tok všeč, naj jih grejo pa na Rakovo jelšo iskat.

Artist Site

More Videos

KONEC NAJSTNIŠKIH LET

Tako… nepričakovano me je doletela čast, da sem končala z najstniškimi leti, vragolijami, adolescentnimi izpadi in prišla v dobo otročička. Yap! Sedaj, pri 25ih, bolj kot kdajkoli, ljubim roza (it’s the new pink), hello kitty pizdarije, bling-bling stuff… itd… skratka… it’s good 2 grow up!

Včeraj je bil MOJ dan, moj B-Day! Dejansko se je vse vrtelo okoli mene (ne me postavljat na realna tla, hvala!). ob 0.01 sem si zapela: “Vse najboljše za me” in sladko zaspala. Zjutraj sem se napol pokrivljena zbudila nekaj po 6, da bi imela čim več od dneva, od očeta dobila mastne đeparce, od tet vse najboljše msg-je in potem sva se z l33t ponyem pognala v veter in mušice. V delikatnih ušeskih mi je odmeval glas Chrisa Brown-a in bila sem na robu joka. Četrt stoletja je očitno emocionalna prelomnica! Veter v laseh, mušice v očeh… in solzavost v mislih… sem se samozavestno fijakala po ljubljanskih ulicah. Počutila sem se kot on top of the world… nič mi ni moglo do živega. Moj dan je. Na delovnem mestu me ni pričakal pink vaio, ampak ok… še vedno je bil moj dan in stranke so bile super. Še vedno sem bila on top of the world… čestitke so se vrstile elektronsko, msgj-jevsko, portalovsko…

Očitno poleg emocionalnosti s petindvajsetko prideš tudi v skromno obdobje. Vse, kar sem si zaželela je bila torta s svečkami in slikanje ob njej. Like those old school days… Komaj sem čakala, da končam z delom in odvihram domov.

Doma me je pričakala mami dearest z roza pižamo… oh my parents know me! Yaaaaay… Odvihrala sem po torto in svečke… izkazalo se je, da sem s tem dejanjem iznakazila enega izmed moževih presenečenj, saj mi je vse to pripravil že on! Spoiler it is… kupila sem si slamice.

Mož me je ponovno razvajal z najbolj pink darilom ever (kitty, bling, foto) in kar je najpomembneje – s skutino torto. Žal je moj dan malo pokvarilo žalostno odkritje, da nama s hubby-em ni uspelo posneti/slikati mojega mojstrskega pihanja svečk… vseh 25 z enim dahom. Male joške – velka pluča… pravjo (al neki).

Dan se je končal ob tonik vodki s special slamico in sirovo pico. Oz ne… s Horacijem… mojim korenček loverjem! O taxistu, ki me je želel domov odpeljati čez celo Ljubljano pa raje ne bom izgubljala besed!

Hvala vsem za lepe želje…

… za vse tiste, ki mi še želite nosit darila pa sem namig skrila v to besedilo!