Zaradi lastne malomarnosti mi je ta teden znova brutalno namočilo Carja. Žalostna zgodba je, da se to ni zgodilo prvič.
Zakaj je do zalitja sploh prišlo… prvič sem domnevala, da zato, ker je moja blond buča ob tako zelo »lepem« sončnem vremenu pustila šipe za ¼ spuščene in je zaradi kasnejšnega močnega naliva vse skupaj poscalo notranji del Carja… voda je v dveh dneh po ustaljenem ciklu zopet izhlapela v nebo… rekla sem si, da bom drugič bolj pazljiva… in sem bila. Dokler ni brutalen naliv v ponedeljek ponovno iznakazil notranjost Carja. Okna zaprta… edina “logična” razlaga je bila, da vrata ne tesnijo in je nekaj litrov vode notri naneslo skozi špranjo… oh bjonda!? Še sreča za brihtnega Daddy Coola, ki me je vprašal kdaj sem nazadnje pucala pod havbo… »S temi nohtki? Daddy dearest? Moj bog…«
Ko sem prišla domov me je čakalo nekaj litrov vode manj v notranjosti, pa vendar sem jo črpala okoli uro in pol. Ob odprtju havbe sem prišla do zajebane ugotovitve. Car ima 2 tulčka za odtekanje vode! Kaj takega!? In še hujša ugotovitev je sledila… tulčka sta bila nabasana s temi prokletimi propelerčki, ki smo si jih kot mladiči limali na nos… Z ročicami sem morala odstraniti vso prokleto svinjarijo, da je voda odtekla tam kjer je morala.
3 dni je bil Carchy zavit v časopisni papir, kakor delikatno steklo in po 5ih dneh je moj cukr končno suh. Glede na to, da se ponovno pripravlja na super duper nevihto, sem v pričakovanju mojih ponovnih bistroumnih odkritij zakaj je prišlo do poplave sedaj.
Car oprosti, ker te nisem spucala!
