Torej, zgodilo se je neizbežno. Včeraj sem ga z zapisom v blogu posrala. Z možem sva bila na bojni nogi, ker menda zadeva ni zvenela smešno (jebat ga, humor mi očitno ne gre vedno od rok). Končalo pa se je s tem, da raje mojih blogov ne bo več bral, ker ga take stvari ne zanimajo in ker to (kot že povedano) ni bilo smešno! No sedaj lahko pišem brez zadržkov, ker njegove oči na mojih vrsticah ne bodo več počivale.
Sem pa v dilemi, do katere meje naj bom odkrita glede dogajanja v mojem življenju? Ker možu sem nekako že dopizdila, da imam kolegov, s katerimi sem v kontaktu, malo morje, prijateljic pa bore malo. Ampak tako je že od nekdaj, zato ne razumem zakaj ga je naenkrat zmotilo.
Skratka pristaš sem, da se v vezi pove vse. Enostavno zato, ker dokler lahko vsako zadevo izustiš veš, da ne delaš ničesar narobe. Ko pa se molk začne, gre vse samo še navzdol. Zato me nikoli ni motilo, da sva si povedala kdo je luškan/a ali kaj podobnega. Saj konec koncev smo krvavi pod kožo in po svetu se dejansko sprehajajo ljudje, ki nam bodo všeč (ne pa nujno privlačni), jaz pa tudi ne hodim s plašnicami na očeh!
Rada vem kje je in s kom. Pa ne zaradi bolestnega nadzora nad njim, ampak samo, da sem nekako, deep down inside, pomirjena, da je z njim vse OK. Rada tudi slišim kaj se je kje dogajalo, koliko jih je bilo hudih prasic in še kakšno juicy podrobnost. Zopet… ne zato, da bi imela nadzor nad njim ampak enostavno zato, ker je v vezi potrebno imeti komunikacijo in po tihem tudi zato, da slišim, če je kakšna ki mi seže pod koleni, da lahko potem na dan privre moj ego in butne iz sebe vse argumente proti – zakaj mi ne seže NITI pod eno koleno.
Očitno bodo po ta novem zadeve, ki jih ne delava skupaj ostale v mojem spominu in bom za tovrstne pogovore angažirala tistih nekaj bejb v mojem življenju, ki so zlata vredne! Škoda! Ali pač… V bistvu niti ne vem, če je vse zato, ker je moje življenje tako dolgočasno, da se mu tega enostavno ne da več poslušati ali pa je tako razburljivo, da… ma ne vem!
