Ste se kdaj ozrli okoli sebe? Ali pa… ste kdaj naleteli na nekoga, ki ga niste pričakovali? Na nekoga, ki je udrl v vaš prostor, vaš osebni prostor ali pa celo bog ne daj v vašo intimo. Kar groza me je kako veliko čudakov premore ta vrli planet Zemlja. Kako hitro lahko naletiš na nekoga, ki je strah vzbujajoč, zaradi katerega te spreleti srh. Se še spomnite vseh možnih filmov ali pa vaših mamic in babic in pa ne vem koga vse še, ko so vas opozarjali, da se izogibajte groznih ljudi. Da, bav bavi so nekaj res groznega. Kako pogosto pa ste sami naleteli na pogled res grozne ljudi? Sama nikoli. Predvsem zato, ker človeka ne ocenjujem na podlagi njegovega videza ampak predvsem na podlagi njegovih dejanj, njegove mane. Ampak kako pogosto lahko preceniš človeka na podlagi njegovih dejanj, preden jih sam udejanji?
Sama se zavedam, da nisem ena in edina, ki privlači čudake pa vseeno včasih kar malo naokoli gledam in si mislim »pa kje d fak je ta ku*** mene najdu?«.
Nekaj časa nazaj, ko smo v prostorih študentskega servisa ponovno izpolnjevali članstvo, je modelči (ki je BTW bil kar good-looking) izpulil jabolko iz mojih rok, katerega sem že prepojila z lastbo slino, in ga parkrat odgriznil, mi ga vrnil in odšel. Like… wtf je bilo pa to zdele? Nič mi ni bilo jasno. Če se sprašujete, ali sem nadaljevala s sadežem, naj povem… žalostno, a sumljivo… SEM! Ne vem kaj mi je bilo? Čeprav me bolj zanima kaj je bilo njemu. Kaj recimo, če sem kužna… ali pa bog ne daj, da bi bil kužen on. So far nobenih posledic ni vidnih (kdaj se pojavijo simpotmi hepatitisa… če se?).
Sigurno ste bile že vse deležne tistih flešerčkov s svojimi trenčkouti pa lulčkom. Ja, sama sem bila »samo« 2x. Prvič, ko sem bila drobiž in sem se igrala, je v neposredni bližini stal človek ter ga pošteno razkazal… ocvrla sem jo domov (takrat sem imela še kondicijo, tako da sem bila zares hitra). Naslednji fleš se je zgodil približno 8 let nazaj (u mater smo stari, že kar o desetletju lahko govorim). S prijateljico sva v Tivoliju sedele na klopci, ko je mimo prikorakal trenčkout gospod in povprašal po točnem času. Človek je bil prefrigan, ko sem odgovorila in se seveda obrnila proti njemu, ga je pokazal. In seveda moja panična narava je iz sebe spustila vreščanje (kar tem lulekom dejansko paše), nato so sledile še grožnje, da bom poklicala policijo, modelči pa se je še vedno širokokurčil okoli s svojo trdnjavo, medtem ko mi je prijateljica skoraj padla iz klopce (zaradi smeha). Kaj pa naj človek drugega pričakuje v Tivoliju.
Kako sovražim avtobusno gnečo. Takrat vedno upam, da bo nekje kakšen sedež prost, da se preprostovržem nanj, ker se mi enostavno ne da stat in biti prešlatana, še malo podrgnjena in še doživet kakšen navidezni doggystyle. No in kaki 2 leti nazaj stojimo v gneči seveda, ko v avtobus vstopi nek model v trenirki, ki se kot nalašč postavi zraven mene. Vredu nekaj se drgne. Si mislim »jebemoboga pa ta prokleta gužva«. No potem malo pogledam… in opazim, da dejansko ni take gužve in da se model skoraj da ne izživlja nad mano. Stopim malo vstran on za mano. Rečem če lahko prosim ne rine vame. Nič. Model izstopi na naslednji postaji. Hvala bogu, more je konec. NOT! Model je ponovno vstopil na isti postaji na kateri je izstopil. Kaj takega???! In zopet žrtev JAZ (kdo pa drug). Če prvič ni pomagalo, tudi drugič ne bo. Zato se pomaknem… oz prefakingrinem naprej. Končno moja postaja. Izstopim. Izstopi tudi model … in se postavi nazaj v vrsto… za vstop v isti avtobus!?! Groza. Strah. Trepet.
Moj mož je neko bežno poznanstvo navezal z okoliškim klošarjem. Vedno mu je dal kakšen drobiž, skupaj sta spregovorila 2 besedi – eno ko je vstopil v trgovino in drugo ko je izstopil. Menda cela faca tale klošar. Dokler nisem v trgovino vstopila z možem… nakupujeva… mož se spomni, da je pozabil denarnico, zato odbiciklira ponjo. V trgovino vstopi klošar in naenkrat ves pogumen začne otipavati moje noge. Đizs faking krajst… away you evil seed. Mislim… d fak, pa kaj je s temi ljudmi. Mislim, da ni potrebno omeniti, da od mojega moža ni dobil več drobiža. Mislim, da se tudi okoli tiste trgovine ne zadržuje več.
In še nenazadnje. Nekega vročega poletnega večera mi je kot nalašč počila guma na mojem super duper ponyu. Ok, na srečo 15 minutk od doma. Pojdimo peš. Ko sem bila 100 metrov od doma vidim nekega modela. Okoli 25 let, ki je prav tako hodil ob kolesu. Ravno takrat sem se zamislila, zakaj me ni strah sama hodit po temi. Naenkrat slišim pok, se obrnem in vidim kako je model zabrisal kolo na tla in začel s kurčino v rokah laufati proti meni. Spet panika (pa ne tista debilna) v meni in kričanje na modela kaj se gre. Spet te prokleti dotiki in sem odvrgla še svojega ponya in modela porinila v grmovje, mamico mu perverzno. In kot nalašč takrat na celi Tržaški ni bilo ene same samcate duše – ura je bila 22.00. Bolano!!? Vidno šokirana sem odkorakala domov.
Vem, da je teh nekaj primerov le kapljica v morje, kakšne čudake svet premore. In vem, da sem sama te čudake obšla brez hujših posledic. Vendar podobne situacije se lahko ne končajo tako nedolžno in tudi ljudje zdaleč niso tako »mili« kot v mojem primeru. Ne glejte na ljudi kako čudni so po zunanjosti in ne zaupajte vsakemu, ki vas ogovori, ki se vas dotakne. Hkrati pa ne bodite nezaupljivi in bojazljivi. Vse kar hočem reči je, da bodite pozorni, saj svet in ljudje nismo takšni kakor se na prvi pogled zdimo.
