V čem je fora tekmovalnosti? Ne apeliram na tisti tekmovalni duh na olimpijskih igrah. Pa tudi ne mislim na vse tiste, ki imajo zdravo mero tekmovalnosti, ki tekmujejo sami s seboj, tisti ki tekmujejo v svoji športni disciplini, matematični ali pa katerikoli drugi. Ciljam predvsem na tiste bolestne osebke, ki brez debilnih tekmovanj in neke patetične samohvale ne morejo živeti v miru.
Zavedam se, da so nas starši v naši mladosti nenehno kurili s tistimi absurdnimi vprašanji, ko si dobil določeno oceno »Koliko je pa Joži pisala?«, kot da je bilo dejansko važno. Ko sem dobivala 5ice, teh vprašanj za čuda ni bilo. Z vpisom na fax so na srečo vsa ta brezvezna vprašanja izginila, po vsej verjetnosti, ker starši niso poznali »sošolcev« ali pa ker jim je bilo važno, da sem izpit za izpitom uspešno opravila.
Od takrat nekje, skupaj z osnovnošolskim krosom, sem zasovražila vsako vrsto tekmovalnosti. Opustila sem najljubše športe, s katerimi sem se ukvarjala iz ljubezni pa bi zaradi uspešnosti skoraj da prerasli v tekmovanja. Za nič na svetu ne bom z nikomer tekmovala… pač ni zame. Pa vendar so posledice tekmovalnosti iz otroštva v marsikaterem sumljivcu vidne še danes.
In zgodilo se je pred kratkim. Žal je tako, da na 1000 supr dupr ljudi spoznaš enega wannabe zajebanga modela, ki to definitiwno ni. Zopet pičkica v moški družbi… imam se fino… srkam svoj martini… in naenkrat… »dj ti še nč nis spila… zakaj ti gre tko počas… jst sm že 10 litrov vodke spil«… nekako ta neumestni komentar preslišim in počasi srkam naprej. In zopet, »ej modeli, jst sm pa že tok pa tok spil… zakva vi ful počas pijete«. Like… dragi retardiranec… shut the fuck up… in pij po mili volji… ampak s takimi debilnimi in tekmovalnimi opazkami me ne jebi. Žal… je človek bil tako zelo moten, da je dejansko cel večer tekmoval v količini izpitih kozarcev, tako sem se odločila: naslednjič si bom martini natakala v štamprle, da bom definitivna zmagovalka… like… give me a break… Tudi ničesar bleščečega in zavidanja vrednega ne vidim v pijančevanju. Ne bom rekla, da sem sama čista puritanka, vendar o tem, da sem bila prejšnji dan tako pijana, da sem se poscala v hlače in nato zaspala pred vhodom, kjer so me vsi sosedje videli in se moji materi in očetu posmehovali še celo življenje… no kaj takega bi zadržala zase. Ne vem zakaj so nekateri tako veseli, da so bili mrtvo nažgani.
Če sem obdelala pijačo, moram omeniti še kako grozovite so mi tiste primerjave koliko je nekdo pojedel. Ker roko na srce je to naravnost nagravžno. V želodcu se mi obračajo tista ameriška tekmovanja s hot dogi (fuj fej). Ali pa pupike, ki pojedo 3 rižke in hlinijo sitost, na skrivaj pa stresajo v požiralnik celo vrečko čipsa. Mislim, enostavno ne vidim pomena sploh omenjanja količine pojedene hrane ali pa zakaj bi se hvalil, da ješ toliko kot poje mravljica.
Ponavadi sem priča prismuknjenemu »tekmovanju« o zapravljivosti. Kar malo zelena ratam (pa ne od zavisti ampak slabosti), ker teče beseda o tem v nedogled, kajti če je nekdo danes zapravil več od drugega, bo drugi rekel, da je več zapravil kot prvi v celem tednu… nato bo un spet izustil, da ga zmaga v celem mesecu… sogovornik pa da je na leto še več… in to gre v nedogled… in že ko bi si človek rekel sam pri sebi »pa naj… če jim paše«, že ugotoviš, da je vse to peljalo samo v še večji self-pitty teh vrlih bogatašev. Res je težko biti bogat… (al neki). Če smo imeli pred kratkim narejeno lestvico najbogatejših Slovencev (ki zdaleč ni zajemala resnično najbogatejših), bi se lahko vsi kvazi bogataši nekaj malega naučili -> resnično bogati bogataši neradi kažejo in objavljajo celemu svetu svoje premoženje (finančno in materialno… da se razumemo).
Kako butasto se mi je zdelo, ko sem bila pretekli teden v avtu s kolegom (peljala sva se na pica burek)… Zaradi rdeče luči ustavi (kaj pa drugega). No in na levi strani stoji še en avto, nafilan s prepotentnimi mladci. Zaradi alkota, je bil eden tako pogumen, da je hotel vedeti, koliko konjev ima kolegov avto, češ »kva te bomo dol počl«. Prijatelj mu odvrne, da 135, tisti bejbek mali pa se je prešerno zasmejal v smislu »mi imamo več«. Naj omenim, da je bil mladec samo sopotnik (niti sovoznik ne!), tako da zopet ne razumem zakaj bi se človek hotel izprsiti, če pa sedi zadaj v otroškem sedežu.
Da ne bodo moški edini petelini na gnoju… so tu seveda še vrle mladenke, ki so iz ne vem katere retardirane možganske celice povlekle neko blesavo zadevo, ki gre nekako takole »greva tekmovati, s kolkimi bo katera danes zasrala«… O M F G ? ? ? mislim, a to je kao fora pa fun pa stuff, k te vidjo, da si na lepi poti postati kurba ali je prišlo do pomanjkanja sline? Ali pa zakaj bi se človek hvalil koliko spolnih partnerjev je imel. Kaj ni zadosti, če poveš, da si izkušen-a in da med seksom definitivno ne oponašaš hloda. Mogoče pa se za vso to patetično samohvalo skriva skrb za bodočega partnerja v smislu »beware!«. Žal ne bi vedela iz glave.
Mah še bi lahko naštevala o bolestni tekmovalnosti in podobnih neumnostih pa me že sama misel na to utruja!
