Skratka, če koga zanima, počutim se odlično. K temu pa je pripomoglo dejstvo, da sem se včeraj počutila brutalno – v petek je bil namreč pohod strastnih pivcev girly pijač (martini, malibu, hooch). Vendar predoziranje ni imelo nobene veze, da sem se zbudila z mucijem na glavi, ampak dejstvo, da sem bila preveč konec, da bi spila pol litra must have vode, ki iz mene naslednje jutro dela čudeže. Žal!
Noč je bila odlična. Na sporedu pa so bili Bachus, Tramontana (namesto Globala), En pub (zaprt) in 12ka (omg… vem) – res je, v Ljubljani ni več nikamor za it!
Domov sem prišla okoli pol 9h, ko mojih staršev že zdavnaj ni bilo več. Še sreča! Zbudila sem se 4 ure kasneje hripava. Uradno je do tega prišlo zaradi petja. Neuradno… po mojem tudi! Ampak glas in glava nista bila edina na udaru. Trebušne mišice so solid as a rock, škoda ker me nihče ni snemal kaj počnem, da bi vedela kako jih utrditi v mojem vsakdanu. Boli me desna rama. Zakaj? Ta del še raziskujem. Uradno – zaradi nošenja torbice! Leva me boli zato, ker sem skorajda padla po stopnicah (trezna!) in se ujela za ograjo, pri tem rahlo nategnila in izpahnila ramico, medtem ko je mož flegmatično stopicljal za mano in izustil »sej sem te vidu, da boš padla«. Tenx sajkik! Sprašujem se: če vsaka druga ženska pade po stopnicah… koliko žensk je dejansko v meni? Boli me rit, ampak to vsaj vem, da je od vsakodnevne telovadbe! Bolijo me rebra, žal za to bolečino nimam ne uradne ne neuradne verzije. Nekje se je pač moralo zatakniti.
Srečala sem Mareta. Še vedno je lep. Nažgano sem vzklikala njegovo ime. Somebody shut me up!
Ampak najboljše še pride. V 12ki sem srečala kolega mojega moža, ki je najprej spraševal po njemu, nadaljeval v tonu, kako me lahko mož pušča samo, kako se to ne spodobi in končal z mislijo, da imam prokleto huda stegna in kaj delam, da imam tako huda stegna. Mislim model… fuck me… why don’t u!
No, po vsem tem in po tem, ko sem polila svoj dvojni malibu (žalostno), se je bilo potrebno odpraviti domov. In ker se pač nobena zgodba ne konča brez kakšnega akcijskega momenta, se je morala tudi ta. Nekje v zakotni uličici je ženstveno zavihtel svoj loparček Mr. Offica’. Ker je bil kolega razpizden že od celotnega dogajanje tiste noči, je imel v mislih modrega moža zbiti, pa se je temu odrekel in raje odpeljal naprej z »ne bom jim daju več dnarja!«. Kako fugiteve-sko. Na srečo ni prišlo do nekega ameriškega zasledovanja, čeprav sem imela v glavi že ves scenarij, kako bo 10 kibel, touaregov in še česa vozilo za nama, naju ustavilo, brutalno kričalo »put your hands up (for Detroit)«, me prešlatalo in zopet vzklikalo »spread ‘em«… itd… skratka… s5 je bilo pestro!
Misel dneva:
Če te nekdo vpraša zakaj tako grdo gledaš? Mu odgovori ker nič lepega ne vidim!
Slika: fashiontrendsetter.com
