Zanima me kaj se je dejansko zgodilo s pravim pravcatim bolnim človekom? Ne govorim o pacientih v bolnicah, ki so obležali na pomožnih železnih posteljah in ne govorim o ljudeh s presekanimi dlanmi, krvavimi glavami in podobno. Govorim o tem, kako dejansko izgleda danes bolan človek, ki ga pestijo prehlad, gripa, kašelj, migrena, ali pa kaj hujšega, ki se na zunaj (razen bledičnosti v licih in otožnosti na obrazu) ne vidi.
Sama se otepam zdravnikov na vsak način. Po vsej verjetnosti zato, ker nazadnje, ko nisem mogla požirat (hrane in vode… da ne bo pomote), zaradi groznih bolečin in zateklega grla, mi je zdravnice priporočila:«ko se meni kaj takega zgodi, grem na Petrol po bonbone.« ja… hvala ti prasica sumljiva, ne sam da reklamo delaš Petrolu še zdravit ne znaš…
Vredu… pustimo…
Ampak vsake toliko časa me pa stisne… tista »prava« bolezen zaradi katere, dejansko ne morem nič drugega kot po zdravniško asistenco, ki me seveda upam da ne bo napotila v kakšen bližnji Mercator center.
Dejansko vedno, ko me doleti tista grozna bolečina se nekako potrudim, poslušam vse možne nasvete in stuff, da se mi ja ne bi še enkrat vse skupaj ponovilo, ampak glej ga zlomka, zdaj so še krajši intervali in ta mučna zadeva se ponavlja in ponavlja.
No in da ne bom nekak zašla iz teme, me najprej zmoti dejstvo, da se moraš pri nas na Viču naročit, da imaš tisti privilegij gledanja doktorja in da on lahko gleda tebe in tvojo kislost, ker ti tako ali tako ni nič jasn. Seveda moja bolezen ni taka, da bi se lahko naročala zato dejansko pridem tja – kisla seveda, svetlost stene se skrije pred mojim bledoličnim obrazom, hodim nekako pokrivljeno, ker je pač bolečina neznosna… skratka, dejansko se da videt, da z mano ni vse ok (tudi drugač ni, ampak vseeno, tisto je spet druga zgodba).
Kaj me zopet zmoti… gneča, kaj pa drugegaa. V čakalnici več k 50 ljudi, od tega je več kot pol staršev. Ni lepšega, kot priti v prostor z mešanimi vonjavami, ki pa so vse prej kot prijetne. Na sreči celo najdem mesto, da posedem svojo debelo rit, ker bog ne dej, da bi se mi kdorkoli od zdravih ljudi, ki so tam samo zaradi moralne podpore, umaknil.
Ko se usedem, zopet šok. In ne samo eden. Počasi. Najprej opazim čakalnico polno prešerno nasmejanih ljudi. Pa za koj kurac vi hodte k zdravniku… droga power al kwa… prokleti madrfakrji. Bolan človek še nikoli ni bil vesel… NIKOL!
Čeprav izrecno piše, da je uporaba mobilnih telefonov prepovedana (ker gre bolnemu človeku na kurac/tamalo), so telefončki veselo žvrgoleli, začuda ne pri moralni podpori, ampak pri dejanskih pacientih. Da ne govorim, da je imela punčkica (dejansko je blo bitjece bolančkano), ki se je posedla zraven mene neko sumljivo napravo, na kateri je nekaj pelo in ko sem pogledala, kaj dejansko piska na moji levi, je bila to neka iznajdba na kateri je bitjece gledalo risanko. Tudi jaz bi jo pa se mi je zdelo, da bom sumljivo izpadla, če bom gledala punčki v naročje. Tako se je moje opazovanje nadaljevalo.
Naslednja stvar… jooooooooooooj… saj sploh nisem mogla odvrniti pogleda. Za trenutek me prešini misel…Global…neeeeeeeeeeeeee! Pr faking zdravniku smo, bolni naj bi bili, bed naj nam bi bilo. Ampak ne, dejansko je obisk doktorja nov način »kazanja«. Bejbike našminkane, namazane, skoraj da ne retuširane (zagotavljam, da brez vsega tega sranja ne bi izgledale tako popolno), brez petkic ne gre, hudih oprijetih hlač tudi ne, ampak one so bolne. Ja… bolne!!! ker en kašelj… to je pa konec! In ni čudno, da je moja prisotnost oziroma moj entrance mnoge prevzel, pa ne zaradi naravne lepote (ker ta dejansko ob pojavu bolečine mine), ampak zato, ker sem po vsej verjetnosti izgledala kot tetka s koso!
Dejansko sem pokrivljeno sedela uro in pol preden so me poklicali – s tem, da sem izrecno povedala, da ne morem čakat, ker moram it ležat, ker sem prešibka, s tem, da sem povedala kaj je ZOPET narobe z mano, s tem, da so me videli v obraz, v držo. Ampak pičkice… prešerno nasmejane… oblečene za modno pisto… z očitnim najbolj smrtonosnim kašljem (the return of the deadly cough)… te imajo pa prednost… pred mano in pred bogimi malimi bitji. Naslednjič se bom oblekla v najhujše cunje, dala gor nove 13 cm petkice, dekolte bo drop dead gorgeous in bom šla… v boj, da preverim: ali imajo lepi in nasmejani ljudje prednost pri zdravljenju?
