Velikokrat sem zasledila, da so ljudi, ki jih poznam, v otroštvu filali z nekakšnimi stereotipi o tem koga se je potrebno bati. Izgledali naj bi kot sam bav bav, grozen, človek, katerega se ustraši vsakdo. Doma nisem imela nikakršnih pogovorov o tem. Če se prav spomnim, sem o tem še največkrat poslušala v vrtcu. Vendar vsemu temu nisem posvečala nekakšne pozornosti. Še danes ne. Še dobro, ker potem bi ljudi ocenjevala na podlagi videza, ki je mogoče pri večini grozen… ne vem.
Sama se nisem nikoli bala človeka, saj bi to pomenilo, da ima nekdo moč nad mano. Tudi dedek mi je ves čas, ko sem ga imela ob sebi, govoril: „Strah je votel, notri pa ga nič ni“. Skratka nikoli nisem dopuščala, da bi bil nekdo nad mano… kvečjem v intelektualnem in karizmatičnem smislu.
Postala sem korektna. Nekdo, ki bo priskočil na pomoč, če mi bo to dopuščeno… če mi ne bo… se bom umaknila, ne bo nasvetov… ne bo pomoči… bom pa poslušala! Velikokrat sem bila in tudi bom, napačno interpretirana. Ljudje vidijo in slišijo po svoje.
Včasih se človek zamisli kaj dela narobe in kako lepo je imeti ob sebi na stotine ljudi. Naj brzdam svoj jezik in svoje misli, da drugi ne bodo prizadeti? Ne! Ker „okoli sebe potrebujem le kvalitetne ljudi“.
Mnogi ne dojamejo, da če lahko pes zavoha strah, ga človek še n-krat toliko in ga tudi izkoristil. Ne vsak, večina! In bojte se osladnih, prijaznih. Tistih, ki vam nikoli ne bodo povedali tistega, kar si ne želite slišati in vam bodo dajali samo potuho. Taki ne razumejo, da se mora človek razvijat ampak na podlagi svoje tolažbe razvijajo samega sebe. Se naredijo superiornega in dosežejo, da bodo ljudje okoli njih samo zato, da jim bodo „pomagali“. Bojte se ljudi, ki vam nenehno kimajo… kajti ti vas ne poslušajo, mogoče niti slišijo ne. Bojte se tistih, ki stvari rešujejo preko vseh možnih mediatorjev, le v živo ne. Vsak ima svoj trenutek… nenehno komuniciranje na tak način pa je navadno skrivanje. Bojte se tistih, ki so se odločili biti nad vami in vas psihično ožemajo, a vendar jih nikoli ne zamenjujte s tistimi, ki so nad vami zaradi dobronamerne kritike… kljub tonu, tisti, ki vas postavljajo na realna tla. Bojte se tistih, ki vam pihajo na dušo samo zato, da jim boste pihali nazaj in da bodo izpadli v dobri luči pred vsemi ostalimi, a jih ne zamenjujte s pristno prijaznimi! Bojte se tistih za katere ste dobri le ko vas potrebujejo. Bojte pa se tudi tistih, ki so isti kakor vi sami, kajti ti vas bodo brali kakor knjigo… če ste dobri je strah nepotreben. Grozno je le dejstvo, da vas lahko nekdo pozna do obisti. Če pa ste slabi… pa se bojte svoje sence!
Skratka… ne bojte se očitnega!
