 | dramaq on CATCH ME IF U CAN… |
 | emetadindon on CATCH ME IF U CAN… |
 | Marjetka on ZAKAJ ME NI NIHČE POUČIL O… |
 | dreamie on QUEEN BIATCH JE DIPLOMIRA… |
| emetadindon on QUEEN BIATCH JE DIPLOMIRA… |
Bolj kot telo, je pomembna duša. Bolj kot trenutek, je pomembna večnost. Vaša duša se je zapisala v večnost.
Hvala za vsa vaša prizadevanja, ki so in bodo za večno zaznamovala Slovenijo ter za pomoč sočloveku, bodisi skozi humanitarne pozive, z besedo ali s stiskom roke!
Zame ste veliki človek in ostajate v lepem spominu!
Pa smo se šli s5 en skomercializiran ameriški praznik. Jaz pravim zakaj pa ne. Če lahko ljudi obteženimi s kamni mečemo v vodo, če lahko streljamo na mladostnike in jih pokončane zapremo v prtljažnik in če lahko suhljate dolgolase blondinke s svojo ubogo mini čivavo na snegu pozirajo pred fotografskim objektivom… se gremo pa lahko Ameriko še na srčkast, soft, mooshy način. Še enkrat ZAKAJ PA NE… ampak samo toliko v vednost… praznik je menda uvožen iz Nizozemske!
Vsako leto znova, v tednu 14. februarja, vse možne medije preplavi nek napad rdeče barve. Povsod srčki, medvedki, svečke in vsa ta wannabe romantična pizdarija. Poleg tega je skoraj da za vsak ime, za vsak tip človeka, za vsako starostno skupino ali pa še kaj bolj banalnega, napisano kakšen tip darila naj bi nekomu podarili (kaj se je zgodilo z izvirnostjo in osebno noto?). Zraven je še opis kako preživeti valentinovo, kaj obleči, katere filme si ogledati. Skratka vse možne znane bedarije, ki si jih lahko človek spomne. Takoj na naslednji strani pa isti medij, z drugim avtorjem seveda, prilaga prispevek, kako bedno je valentinovo, kako blesava so vsa darila in vse obdarovanje, da to sploh ni naš praznik… in na koncu zaključi… LJUBEZEN BI SI MORALI IZKAZOVATI VSAK DAN ali pa VSAK DAN JE DAN ZA LJUBEZEN… pač nekaj v tej smeri.
Valentinovo je seveda namenjeno vsem, ampak na kožo je pisan nam, starim parom, ki ljubezen cenimo vsak dan in tistim parčkom, ki so začeli največ 3 dni nazaj in se jim to zdi tako prokleto romantično (čeprav so v resnici ves čas planirali, da bodo ja začeli okoli tega datuma, da bo vse skupaj še tako bolj pocukrano in da bojo obletnice še bolj rdeče in posebne… resnica je, da do naslednjega valentina ne prilezejo).
Lansko leto sem valentinovo izpeljala najbolj klišejsko možno. Oblečena v žabe s poslikavo rdečih vrtnic, rdeč modni dodatek ali dva. Pocukrano obnašanje ni moj stil, držala se naj bi za rokce… plan je bil: hranjenje moža s kakšno zadevo (k bi mi po vsej verjetnosti potem itak padla njemu v naročje, da bo posvinjan). Romantična večerja! Predlani so bile na meniju tortice, lani morska hrana. Največji strah lanskega leta je bil, da se bo v restavraciji s5 naslikal nekdo, ki bo rekel Vrtnico za vašo damo… ker bi ga z vsem šopom vrtnic kresnila po glavi… KER ROŽ NE MARAM. Na srečo, se to ni zgodilo. So bili pa pari tako zamorjeni… da sem mislila, da je dan zamorjenih.
Letos pa je bilo čisto drugače. Praznovanje Valentinovega doma. Oblečena v črno. Večerja v dvoje… khm… troje! Večerjala sva z njegovim očetom, zvok violin pa je zamenjal pogovor o slikanju, sencah in svetlobi! Na krožniku me je čakala labela shine, sestrica od pretty girl… sweet! Mož je v 45 minutah skuhal gobovo juho z grudicami, pikantno rižoto, solatko in palačinke s skuto. Odlično!
Kot srček na i pa sem danes zadela še ekskluzivno večerjo za dve osebi v Bachus centru. Life is good!
Obožujem ženske. Obožujem njihove dolge, gladke noge, stoječe prsi, tudi tiste malo manj, ki še vedno tako zapeljivo definirajo žensko. Všeč so mi dolgi blond lasje, čeprav bom pogledala tudi za temnolasko, če bo le imela tisto nekaj s čimer bi me lahko zasvojila (npr. Louboutinke).
Obožujem tiste moje sorte. Te so vse lepe. Te so za zajebancijo, za šoping… te me razumejo zakaj rabim čevlje. Rabim take, ki me razumejo zakaj ne udriham po tipih. Zakaj delam iz muhe mamuta, ko mi nekdo reče kaj čez čevlje in ko sem mogoče nekomu všeč.
Ampak one so posebne. Ker so moje. Nihče jim ne seže do podplata. Pa tudi one pretiravajo, tudi one zganjajo dramo, ki je ne razumem…
Ampak 4 the love of me… I can’t go gay! Never. Z ženskami je enostavno pretežko. Fantje… I feel u! Sicer sem gay z mojimi lezbami… ampak, kot sem že rekla… te so posebne… moje. Če so me do nedavnega prepričevale, da sem lahko komediantka, da iz tega lahko naredim kariero… pa danes o tem nisem več prepričana. Enostavno me je preveč strah, da bi moj komediantski breakthrough bil povod za 3. svetovno vojno. Kaj takega ni predvidel niti sam Nostradamus.
Ko bom velika, ne bom komediantka… svinjarija!
Žal je tako, da včasih rečem kakšno sočno. Alkohol dela svoje… če nisi strasten pijanček… če pomislim je učinek isti, tudi če si… no pač izpadeš sumljivo, delaš neumnosti in blekneš tisto česar ne bi tudi, če bi te prisili. Včasih pogruntaš tudi kako novo definicijo. Kot jaz.
Pila sem jagodno vodko, čeprav je bilo moje naročilo vodka z jagodnim gostim sokom. No pa če je zastonj je vseeno! Pijemo dokler kolega ne spozna pičoze… ali je bila ptičoza (ja maškare so bile… )? Dekle naj bi bilo nek ptič. Po pravici povedano me je spominjala na bršljan. Očitno tudi percepcija v pijanem stanju ne deluje… samo tu se je za vprašati čigava: moja ali njena?
Ko je pogovor nekaj trenutkov kasneje nanesel na njo v smislu kaj že je ona in ko sem odgovorila s “pičoza“, moj mož pa “puran“, sem moža vzvišeno pogledala in ga vprašala, če sploh ve kaj je to puran? In kar sama odgovorila na to vprašanje s puran je ptič, ki se ga jé kot kuro!
Blond… what more can I say…
Da smo si moški in ženske različni in da se umeščamo v 2 različni vrsti, nam je popolnoma samoumevno. Da se razlikujemo in na podlagi tega mogoče celo privlačimo tudi ni nekaj novega. Kaj nas dela drugačne (če izključimo očitno, kot so: oblika mednožja, (ponekod) oblika prsnega koša, poraščenost, odlaganja maščob, maternica, moč itd… ) pa je povsem nekaj neznanega… na tem mestu naj vas opomnim, da izjava, ker moški misli s kurcem ni znanstveno podprta! Prav tako še ni znano zakaj, ob vsem tem napredku na znanstvenih področjih, drama queen gen še ni odpravljen!
In tako prilagam čisto banalne primere kako zelo se razlikujemo!
Primer numero 1:
Kje: Hala Tivoli neka šaolin zadeva. Sediva v ne vem kateri vrsti, ko on pripomne
G: se greva usesti malo bolj levo
A: ja, ker tako ne bova na prepihu
G: ne, ker bova bolje videla!
Primer numero 2:
A: a niso lepi čevlji?
G: pa saj točno take že imaš
A: ne! Tisti niso odprti!
Primer numero 3:
A: a so kje policaji, da tako počasi voziš?
G: ne, bencin je na rezervi pa bi rad do bencinske še prišel!
Primer numero 4:
G: tale ima pa ful hudo oblekico!
A: a pol praviš, da ti je baba huda? (piham…)
G: ne, oblekica je huda in bi bila na tebi še hujša.
A: iiii, a res… sam je res lepa oblekica ja!
Skratka ne pripisujte vsaki stvari nekega globljega pomena in ne pričakujte, da vas bodo razumeli zakaj potrebujete roza čevelj v 5ih modelih!
Kar je moderno pri zvezdicah svetovnega A4 formata, je seveda moderno, ulala in must have tudi pri nas, navadnih smrtnikih… zaenkrat še ne pri meni! In če so Kristina, Nikol x 2, Gwen in še kdo novopočene in bodoče mamice, potem je seveda novopečeni očka trend prisoten tudi okoli mojega moža in posledično še okoli mene.
Nekaj tednov nazaj sem uživala v izbiri roza cunjic za male pupike še bolj pa, da je s plačilno kartico nad njimi vihtel mož… sweet! Seveda pa je novorojeno pupiko potrebno tudi obiskati! Problem nastane, ko se človek psihično pripravi na enega samega samcatega novorojenčka namesto na 3 mala bitja. Pozitivna točka: štruce mi niso porinili v roke. Prepričana sem, da bi pristala na tleh (popadla me je panika, da bi se sploh dotaknila male).
V dnevni sobi smo sedeli 3je pari in 3je otroci. Ne! En par je imel pač 2! Novorojeno bitje je ves čas vihtelo pest v mojo smer… v spanju (na dan so privreli travmatični spomini na dogodek izpred 11h let, ko me je od sestrične mali mož ruknil po nosu). Mali Rok, ki je bil sprva oblečen v mačkona je buljil vame s tistimi ogromnimi očmi ala kdo bo prej odmaknil pogled, na koncu pa se mi je smejal naravnost v obraz. Blond sneguljčica mi je ves čas nekaj prijazno govorila (god only knows what)za posladek pa me zownala z vprašanjem kaj si pa ti delala? And I was like… huh? In kot, da tole zatiranje s strani otrok ni bilo dovolj, sta mogla oba para vsak posebej, izustiti še KDAJ PA VIDVA? Ammm… čez 3 leta, sem zamrmrala. In točno videla, da sem usekala mimo, ker se tako pa naj ne bi načrtovalo, ker naj bi se pač zgodilo, ko bi se. Aaaaaaaargh… tu mač!
V šoping… sem odšla izmozgana!
