23.6. se piše… dan, ko sem končno dobila lepo titulo, ki je dolga kot pm… UNIVERZITETNA DIPLOMIRANA POLITOLOGINJA. Paše mi. Končno ni več zadnja končana zadeva gimnazija.
Smisel diplomske naloge je bil spraviti očeta v jok. Žal se stara sablja ne da. Hlipala je samo babica. Vsi ostali so zadevo vzeli za samoumevno…. čeprav nihče ni vedel za današnji datum. Skratka, naslednjič padem… matr, a je res preveč če zahtevam samo eno solzo!!!!
Moje darilo: kozarci za margerito + tekila dva prstaka + jagode + maestro (beri hubby), ki mi pripravi zadevo!
Če kdo dvomi… ja, diplomirala sem z odliko = 10!
Ubistvu nisem še dojela… mogoče na koncu solzo potočim sama!
Včeraj sem se skoraj ujela pri razmišljanju ali sem ženska ali sem… dec? Skoraj! Gre namreč za tisto športno zadevo, v kateri ženske uživamo, naredimo kilometre in nismo zadihane in ki nas nadvse osreči. Gre za šoping, na katerega sem odšla s težkim srcem, direktno s popoldanskega spanca.
Ne gre za sindrom pomožačenja, ampak zgolj za sindrom »iz naslonjača je bolj comfy«. Moram priznati, da sem že pozabila kje na Šmartinski se zavije proti Zari in ostalim limonadnim trgovinicam. Gneča na cesti me je malo pahnila v strah, cunje v trgovinah pa so bile srh vzbujajoče. Pozabila sem že kako cunjasto izgleda vse skupaj, ko si fizično prisoten v trgovini, ravno v času pred razprodajami. Gmote cunj niso kaj posebej privlačne, prah na tleh in v kabinah pa še veliko manj. Čevlje z enako številko je potrebno izbrskati kot na loteriji. Skratka nič kaj privlačno. Poleg vsega pa se zgodi ravno tista scena (vedno!!!), ko iščem črne hlače z visokim pasom, skini style je vse ali v đinsu ali pa v nekem barvitem materialu ali pa v čudnih modelih itd… it’s days like these that make me wanna be a designer. V Zari sem dobila lepe čeveljčke kaj več pa ni bilo na vidiku, ali pa sem samo jaz tako izbirčna.
V upanju, da MNG pa le bo imel iskane hlače sem se odpravila tudi tja. Hlač seveda ni imel. Se je pa zgodila priceless izkušnja… za vse ostalo je tu NLB študentska kartica. Izkušnja, ki je iz naslonjača ne moreš izkusiti.
V oko mi je kot nadležna mušica padla vijolična obleka… ki lahko marsikoga spominja na tiste, ki so jih nosile čistilke (ampak… nosila jo je tudi moja dear Carrie). Pa nič zato, na meni namreč izgleda vrhunsko. Ob nadevanju oblačenju le-te, sem ugotovila, da nekje v sredinskem predelu manjka gumb. Mož seveda predlaga uničenje druge obleke, a jaz, do no evil angelček, stopim do prodajalke po nadomestnega. Nadomestnega gumba seveda ni bilo, a sem dobila thumbs up, green light, smack on the ass… da lahko iztrgam gumb iz druge obleke. Priceless… vam rečem! Najmanj škode narediš da odtrgaš najbolj spoden gumb, a Murphy seveda poskrbi, da so najbolj spodnji tudi najlepše prišiti. Stopim nazaj… po škarje, ker namreč ne bi uničevali oblek. In potem sem šla zagrizeno trgat gumb! Rezat! Moje oči so bile usmerjene samo v gumb in škarje. Bog si ga vedi kaj so si ljudje, ki so šopingirali okoli mene mislili…. me niti ne zanima. Vam pravim priceless.
Vse kar rabim sedaj, je nekdo, ki mi bi prišil ta gumb.
*
VPRAŠANJE DNEVA
So if the answer is no,
Can I change your mind?
So if I had a chance,
Would you let me know?
Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.
Futr: meso – čevapi, pleskavice, nabodala, hrenovke, klobase, …; zelenjava – paradižnik z mozzarelo in baziliko, šobska solata, paprika in paradajz posebej, zeljnata solata, bučke in melancani (bljah), gobe, kruh, priloge in sladoled po lastni želji
Pijača: pir (več vrst, v piksnah), vode (več vrst in z okusi), sokovi, ledeni čaj, coca-cola in ostale znane mehurčkaste zadeve, kava, žganje.
Moj krožnik je bil dvakrat zvrhano poln z vsem nemesnim in nebučkovnim, nemelancaninim in nekumaričinim. Navdušena sem nad ponudbo in barvno paleto. Nekje dejansko še dajo na vegije. Je pa res, da v našem podjetju pod opombe nisem spisala spis o tem, da sem nek wannabe vegi.
Dogajanje: fuzbal, badminton
Wuhu, vsaj tukaj je »moja« firma bolj športno podkovana. Je pa res, da se piknika razlikujeta tudi v povabljencih. Med tem ko je bila pri nas zaposlena smetana only, so tu lahko pripeljali zaposleni še svoje boljše polovice (hura) in ostalo familijarno navlako. Na koncu je bilo otrok več kot odraslih.
In če se vrnem na poskrbljeno… tale firmica se je odlično zorganizirala. Dečki so dobili modre majčke in deklice fuksija, mladež pa je okoli tekala v neki rumeno-zeleni barvi, da jih starši skoraj niso mogli ločiti med seboj… jaz pa sploh. Majčke niso bile neke čip, ob prvi priliki raztegljivo sranje z največjim in najgršim logom podjetja. Ravno nasprotno. Kvalitetne, lepi modeli, z lahkoto nosljive… vendar bo žal samo za doma. V službo v njej ne morem, gre namreč za kokurenčni podjetji… in sovražniki se hitro prepoznajo… wannabe kvizlingi, ki imajo pač radi roza barvo, pa znajo biti ujeti med obema ognjema.
Ob 20.30 sem bila doma. V postelji. Kriplasta. Še vedno čutim posledice petkove odbojke. Mož pravi, da imam tudi opekline… menda jih povzroči trenje. Fizika mi ne gre, tako da ne ugovarjam. Bom kje drugje bolj stegnila jezik. Kmalu.
*
VPRAŠANJE DNEVA
How do you know that you’re right? If you’re not nervous anymore…
Včeraj smo imeli službeni piknik (stavek kot v prvem razredu).
Pot na piknik je bila kot tista v Janku in Metki samo, da smo mi imeli table, ki pa žal niso pomagale vsem. Moj za stopničko višji od mene šef je namreč pred tablo – markacijo, brskal po ulicah kam mora iti. It’s a skill in če bi bil blond bi mu bili oprostili ta kiks… ker ni, je on joke of the day.
In kako je bilo, če ti je slučajno uspelo slediti tablam.
V takih trenutkih se vprašam… zakaj ljudje niso iznajdljivi in experimentalni tudi pri piknikih. Kakšen tofu bi mi pa lahko vrgli na žar… al neki. Basala sem se s paradajzom, coca-colo in sokom črnega ribeza. Žal tudi sama nisem mogla ustvariti kakšne konkretne jedače.
Dogajanje: odbojka, badminton, balinčkanje (za šefije), igre brez meja
Moja malenkost je bolj za ročne spretnosti (ja vem, v vseh se lahko uporabi roke), tako da sem igrala badminton in odbojko. Slednja me je naredila kripla. Fino. Roki imam zatečeni. Moji ročici…! Popokale so mi žilice in danes trpim in komaj tipkam. Auč. Nohti so celi! Sem pazila!!!
Za vzdušje je skrbel animator… skoraj bi ga bila premlatila cela firma. Jaz bi ga spraskala, ker sem imela takrat že fardirbane roke. 10x je rekel, da je konec in zapel še 10 pesmi. For fucks sake model as loh tih!!!
Ko smo končno spakirali še zadnje ljudstvo v avtomobile, smo se odpravili v idilično naselje na lips. In seveda se je ponovila zgodba s prvega piknika. Kakor so se dečki otepali na vse pretege mikrofona, kasneje skoraj nisem več prišla na vrsto, ker pač sede fušat pred vsemi!!!
Domov sem prilezla ob 4h, milicajci me niso ustavili. Naspana nisem. Danes pa jovo na novo.
*
MISEL DNEVA
Če bi Širca opravila na RTVju nalogo tako dobro, kot njen predhodnik, njen šef nikoli ne bi bil v škripcih!
Moj smisel življenja je emocionalnost… po koncertih. Kar nikakor ne pomeni, da špilam neko EMO sceno z naajlajnerjenimi očmi in tistih pet špagetkov čez en uč… ampak gre za neko pristno navdušenje nad določenim dogodkom. Ta teden so bili to the Killers z Brandonom na čelu.
Dejansko sem postala fan.
Obožujem glasbo, najbolj pa sem navdušena nad ne ravno preprostimi, na prvo žogo nikoli razumljenimi, besedili. Ne vem kdaj sem nazadnje tako raziskovala (aja ob diplomi…), kakor raziskujem pesem za pesem v zadnjih nekaj mesecih. Analiz še ni, ampak obljubim, da bo tudi to objavljeno… ko Slay pride v Tivoli.
In tako pridem do ljubkega, rahlo gayish in vintage navdahnjenega mormona Brandona. Rojen je bil dobri dve leti pred mano – 21. junija 1981, kar pomeni, da mu bom kajkmalu lahko čestitala preko FB – hura za sodobno prijateljevanje. Cvetko je od avgusta leta 2005 poročen in v pričakovanju drugega otroka. Odlična novica, če ni napačna, je, da imajo mormoni lahko več žena. Žalostna zgodba je, da po vsej verjetnosti ne bi nikoli bila v ožjem izboru… če pa že… pa bi po vsej verjetnosti poslušala on a daily basis Don’t you wanna feel my bones… ne koščičk lupčk… cause they hurt… Cvetka bi na podlagi pesmi uvrstila v ljubosumnega tipa človeka, kar pa v določenih pesmicah vzpodbudi nekaj v meni, v smislu I wanna be her… ne žena… ampak deklič v pesmi.
Impresioniral me je s svojim poskakovanjem po odru, s tistimi grdimi bootsi in sexy podloženimi rameni. Njegovo deško natkjutnost pa malce izjalovi bundes brkata porno podoba, ki mu jo odpustim. Odkrila sem, da deliva strast do bling-blinga, samo, da on malo bolj pretirava v tej smeri – khm…khm… bling bling klavir!? Mesmerized…
Od nedelje ne mine več dan, da jih ne bi poslušala. Sodelavci že pripravljajo peticijo proti vrtenju the Killers kompilacije. Ampak v mojo bran, me poživijo in name delujejo terapevtsko u pi…mat…
Prišli, zapeli, zjebali mojo ne ravno uravnovešeno dušo. Flowers you bouncy bastard!
Na mesto zločina Sem oborožena z litrom soft juice vodke priadidaskala nekje ob 18h, ob ravno pravšnjem trenutku, da se je bog popiškil na moža, ki ni imel ne kapuce ne marele.
Postrojeno smo se z gručo (wannabe) navdušencev vili proti stadionu. Milicajci, redarji, konji. Bilo je vsega.
Kako izgleda stadion sem že pozabila, moj zadnji obisk je bil v času papeža in fijakanja s papa mobilom – my mum made me go…
Vreme je bilo ubijalsko. Čez nebo se je razprostrla mavrica, kateri si celo videl in začetek in konec, če si tako brihten in veš kaj je kaj. Na travnati površini sem cukala vitamine in čakala na moja najljubša partnerja v izvajanju zločinov. Boris ga je cukal v BS-u, Vesna je pešačila iz BS-a. Ko je pripešačila v novih balerinkah, ki nikoli več ne bodo zgledale tako zglancano kot pred prihodom, jo redarstvo ni spustilo v območje Stožic… ne koncerta, Stožic! Potrebno ji je bilo odnesti karto. Pa sem šla. Vitamine je zaužila tudi sama nato pa je privihral še Borči model. Vitaminsko obarvani smo naredili nekaj nepozabnih slik. Mud fight pa na žalost dečkov ni uspel, ker sem bila preveč v šibanju, da bi se imela časa še po tleh metat. Sem pa res z največjim veseljem skakala po blatu, kar se je kasneje izkazalo za nadvse blesavo potezo… oh bjonda, ko ne razmišljaš v naprej…
Dan D me je s pesmico, katere videospot prikazuje poslednjo Titovo pot, ganil, ker me pač vedno pa tudi vitamini so naredili svoje. Počasi smo se premaknili v notranjost, nekam med VIP in tribuno. Na srečo smo imeli kvizlinge v VIP šotoru, ki so nam nosili pijačo, ker neki kuponi pa vrste so no-go.
In potem se je začelo, Human! Nepopisno. Cel dan sem čakala na ta trenutek. Dejansko 3 mesece, ampak kdo šteje. The Killers majčka je navdušenje v meni samo še spodbudila. Stekli smo nekam na sredino. Ni isto kot ne Queen B in ne upam reči, da je bolje.
Tekom koncerta smo se premaknili v notranjost. Žal smo prepozno izvedeli, da rdeče štempiljke na roki pomenijo prost vstop v eno izmed bližnjih vrst. Škoda.
Končno smo se zasidrali in že naval sumljivcev. Zopet sem bila v stanju, da kažem nohte in kako niso le lepi, ampak tudi u p.m. ostri, a sem dečkota raje odrivala, nato pa ob navdušenju, ker so moje jezne grimase, snemali, eno lepo kretnjo s ta srednjim nohtkom ovekovečila tudi na njihovem filmu. Pa bemo mast se boš tam metal kakor da si na hevi blek satan metal koncertu. Dejansko je dal gmh. Fisty… indeed I am!
Kratko, a sladko… but all good things come to an end… bi opisala ta koncert. Flowers je izgledal nadkjut s svojim poskakovanjem, palme so malo bolj približale poletje, moje pevske sposobnosti in poznavanje besedil pa bi me postavili ob bok sami Susan.
Po uri in dvajset so odšli. Prehitro. Pogrešala sem I can’t stay, Romeo and juliet, World we live in… wse 3x, ampak včasih tudi jaz ne morem imeti vsega.
Ponovno smo se zasidrali na začetnem mestu ob VIP prostoru. Zanimivo je, da se lahko v 30.000 glavi množici srečaš z ljudmi tudi, če se ne zmeniš. Killer will… pa take fore. V igri so bile slike, čudne grimase, tekmovanje v kdo ma več blata na seb… in potem… OMG, OMG, OMG… krilila sem z rokami, kot bi se hotela otresti tropa čebel in doživljala epileptični napad. MODEL… KILLERSI SO ŠLI LIHKAR MIM MENE. AAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA!!!!!
Flowers, Can u read my mind??????
Naslednja faza: za njimi na VIP. Vsekakor nam je uspelo, vendar v vseh teh poskusih nadmudrevanja varnostnikov je Cvetka že nekam spizdijotnu in ostala sta le bobnar in kitarist. Vstop na VIP me je tudi opomnil, da tisto skakanje po blatu ni bila ravno najbolj brihtna ideja. Zakaj? Jah, ker se je točno videlo, da sem drhal iz stadiona in ne nekdo, ki je stal le v šotoru in na tribuni, kjer kakopak ni blata. Sem hotela malo očistiti zadevo pa ni šlo. Mah…
In koga sem videla: deklico Čas z novim, Ladota, Vilija, Neisho, Siddharto, Čukurja… and I couldn’t care less… wateva.
Kot pikanten zaključek večera je killer kitarist hotel eno zašpilat še s slovenskim bendom pa so partibrejkrski plavi iztaknili elektriko. Dečko je le zamahnil z roko in odšel. Splendid milicajci! Večer je bil končan jaz pa brez slike z rožico… na srečo sem dobila burek.
In vsesplošen vtis. You can call me the fan!
*
PESEM DNEVA
Bila je ljubezen na prvi sluh <3, Flowers je pa nadkjut tuki k bounca!
Ne, ne, ne,… nisem brez neta, ampak dejansko sem bila bizi (beri: spala cele dneve). Tudi dogodkov ni malo… jih je kar malo morje, vendar vsi zapisi niso za sem… no ja… prav za prav so vsi gor… vendar na srečo ne znajo vsi brati med vrsticami… včasih tudi sama za sabo ne… no pa da ne bomo komplicirali…
Po težkem tednu je napočil petek. Hawayee petek.
In kaj je Hawayee žur: je po vsej verjetnosti žur vseh žurov, definitivno eden najbolj pisanih, sočnih, sadnih, mesnatih, vročih… zašla. Gre za žur prirejen s strani mojih ljubih dečkov + ljubega bratranca, ki izhajajo iz FC HAWAYEE.
Zgodovina žura sega v kletne prostore Baileys puba, ko je nekaj sto najbolj tesnih prijateljev drgnilo prepoteno kožo ob zidove, lesene tramove in drug ob drugega. Ko je zadevščina začela pokati po šivih in ko je bližnji mimoidoči čefur zasegel dnevni izkupiček članov Hawayee, pridobljen s strani zvestih oboževalcev in obiskovalcev, se je tradicija preselila v Bolivarja. Lokal je imel vsekakor bolj havajski pridih, atmosfera je bila več kot odlična in zunanja verandica je bila bolj kot prikladna za fasat prehlad. A po nekaj izvedbah je zadeva ponovno začela pokati po šivih in tako smo se letos preselili v InBox. Vrhunsko!
Žal je usoda hotela, da ravno v tem tednu vreme ne bo najbolj naklonjeno tistim globoko podhlajenim, torej meni, in nas pustilo nadpodhlajene (ali je bolje podpodhlajene). Ampak na srečo kri ogreje Martini iz bližnjega Interšpara (by d njivca – niso mi sploh odgovorili na pritožbo/prošnjo o narejeni solati). Ogrel je telo in duha. Po izpitem pa so jetra želela še… pa smo šli.
Pri tovrstnem žuru je nadsuper to, ker dejansko ni osebka, ki ga ne bi poznal (razen par takih, ki si želiš, da jih ne bi poznal… pa kakšen tak, ki bi ga bolje spoznal… ampak to so že malenkosti… yo hubby ta ta druga varianta ne velja zame… ampak za Vesno). In ravno zarad vseh poznanih, ki jih ne vidim ravno vsak dan, mi je uspelo ponovno izvesti svojo najlepšo točko – padec. Nisem kriva! Penca je skočila v moj objem in naju kot kegle podrla. Kdo me je pobral? Pobiralca čaka nagrada… pijača, da me lahko ponovno pobere.
Plesala sem na trubače, se drla na tek je dvanajst sati in srkala neko 2 sweet 4 my blood(patentiram ime koktejla… pika pika stop… sonce neki) pijačo. Na mestu zločina me je presenetil tudi hubby… špijun pismo rosno! Ampak jaz sem priden deklič… in a twisted kind of way…
Vrhunec večera pa je bil vsekakor dah vzbujajoč pogled na moje čevlje in simultana reakcija dahvzbujenega o tem kako popolne čevlje premorem (FB works wonders). Da, da… zrcalce, zrcalce vkleščeno v neseser povej, katera najlepše čevlje v deželi ima tej… sicer bi rekla Beyonce… ampak naj mi bo – it is I… the chosen one.
Po vseh hvalospevih, po obujenih starih prijateljstvih, po izpiti vodi… je padla komanda in ponižno sem morala oditi. Nekje na parkirišču so šle lubice iz nog zaradi brutalne bolečine – ne zaradi tega, ker ne bi mogla hodit ampak, ker so nove lepotičke zdrgnile stransko kožo mojih pet. Ni šlo za žulj ampak masaker, poslajdana koža boli k sto matr. trenutno sem na okrevanju, mama me je namreč strašila, da vsaj mesec dni ne bom v lubicah… eee wrong!
Skratka žur uspel… naslednje leto vabljeni!
*
VPRAŠANJE DNEVA
Koliko časa se je vredno truditi za sočloveka?
Dokler trud ne obrodi sadov.
In kaj, če trud nikoli ne bo poplačan?
Lahko z dvignjeno glavo odideš, vedoč, da si naredil vse v tvoji moči, da rešiš domnevno nerešljivo situacijo.
*
DEJSTVO DNEVA
Nothing is what it seems and everything is what it appears to be…
Danes: vrste pred zavarovalnicami so bile. To vem, ker imamo v neposredni bližini mojega delovnega mesta, kar dve. Če so bile vrste neznosne ne vem, ker sem zmrzovala notri na klimi. Je pa tako, da toča iz ljudi privabi le najbolj nesposobne vrline… pred zavarovalnico je bilo, kar nekaj morebitnih trkov, ki ne bi bili posledica kuglic, ki so včeraj trkale po Ljubljani. Toča bi bila tu še najmanjši problem.
Zanimivo je izigravanje zavarovalnic. Sem bila priča, ko je dečko v beli Kii (ki jo imajo vsi… ja, tisto s 7letno garancijo) prišel na zavarovalnico in pokazal udrtino v vratih, brez udrtin na avtu… da to je bila pa toča. Striček se je vsekakor nestrinjal. Potem pa je mladec potegnil AS-a iz rokava, da on je itak ima se može se model in ima all in all kasko, tko da ni važno, a je toča ali ne. Mogoče res ni važno… samo ne razumem ljudi, ki se tako imbecilno delajo norca iz samih sebe. Vsi pač niso blesavi.
Včeraj: sem sodni dan opazovala s stolice v službi. Ko sem premlevala, ali nama bo z l33t ponyem uspelo priti do doma… bova švigala med točo?… sem se spomnila, da bi bilo nadkulj poklicat domov in jih pripraviti na prihajajoče. Kakopak je bila to zelo neumna poteza. Nobenega namreč ni bilo doma. In potem je nad mojo betico posvetila lučka, da je moja živalčica – Koki na balkonu. Aplavz za naj podvig med točo gre očetu in mami za: Koki v boju z nevihto. Seveda sem jih nahrulila, za kakšno me pa imate?! Ko sem prišla domov je Koki že spal, zjutraj pa je z napolnjenimi baterijami ponovno ponosno žvrgolel. Koki je OK!
Ampak toča je res zabavna stvar. Skoraj bi lahko rekla, da zbližuje ljudi (in zavarovalnice). Ljudje, ki si nimajo nikoli kaj za povedati, si imajo tisti dan ali dan po dogodku nešteto mnogo… amaterski umetniki digitalnih fotoaparatov/kamer dobijo priložnost, da na multimedijskih portalih pokažejo svojo režisersko žilico, svoje nadvse odlične fotografije ter (da ne pozabimo!!!) svoje lepe rdeče dlani, ki je na robu ozeblin, ker prvih nekaj 100 posnetkov ni ravno uspelo… in to so seveda dlani po katerih lahko domnevamo o – velika dlan…vel… bygones…
Naprej o toči… takrat ljudje pozabijo koliko jim življenje pomeni napram avtomobilu, ker je treba narediti vse, da se ga ali odpelje pod streho ali pa z neko sumljivo zadevo pokrije. Ko smo že pri pokrivalih pa je to tudi čas, da se pred sosedi považiš, da imaš najlepši vzorec na preprogi, če ne celo, da imaš v dosegu rok največ vzorčastih preprog. Peljala sem se namreč mimo avtomobila, ki je bil zadekan v tri vzorčaste preproge. Če ne bi videla gum, bi predvidevala, da gre za odvoz kosovnega materiala: vzorčasti tepihi only! O tej osebi, ki goji ljubezen do avtomobila tako kakor jaz do Carja… sem seveda razmišljala:
Kako hudiča mu je uspelo 3 vzorčaste preproge tako na hitro spraviti na avtomobil… s tako popolnostjo?
Ima te preproge v visoki pripravljenosti – zvite in pripravljene na pokrivanje, ali je dejansko razmetal celo stanovanje, da jih je potegnil izpod pohištva?
Jih je vrgel, kar čez okno in odlično zadel avto?
Če jih ni vrgel čez okno… kako močno je toča stolkla njega?
Ljudje smo res zabavni
*
SPOZNANJE DNEVA
Pregovori so zato, ker je v njih resnica. Kakšnega kdaj ne razumem, kakšnega vzamem za samoumevnega, kakšnega pa začutim. In danes sem začutila da NIKOLI NI TAKO SLABO, DA NE BI MOGLO BITI ŠE SLABŠE. Vsem vam, ki ste me pripeljali do tega spoznanja, se globoko zahvaljujem in z vami z največjim veseljem delim še enega ZA VSAKO RIT, SE NAJDE PALICA.
Z veseljem bi pregovore olepšala še s pridevniki… pa bi izpadla jezna… and we don’t want that
*
VPRAŠANJE DNEVA
Kako razsvetliti človeka, ki ni odprt za argumentacijo? Bemo matr, da sm human in ne densr…
Življenje brez njega bi bilo po vsej verjetnosti manj stresno, manj disciplinsko in čistilno in po vsej verjetnosti tudi manj smejalno.
Včeraj okoli polnoči, ko normalni (definicija normalnega?!?) ljudje že spijo is se nadvse veselijo novega delovnega dne, zlasti ker gre za ponedeljek, sem jaz z največjim navdušenjem in morebitno solzo v očeh gledala živalčice na živalskem planetu – Animal Rescue (zakaj že takega organa ni tudi pri nas?). Ravno sem gledala, kako so rešili mešanko Ashley, ker jo je lastnica polila z vročim oljem, …ko ji jo je zavetišče prevzelo pa si je že kupila icibici baby belo čivavo.
… aja… no skratka, ko sem s tisto morebitno solzo v očeh gledala male fidote, sem slišala očeta, kot bi po megafonu govoril: »Kaj te pa zanima?«… ok daddy… tudi, jaz uporabljam metodo talking to myself… ampak ne ob polnoči! In nato sledi: »sj te poznam, sm te že vidu… bom polcijo poklicu«.
Skratka očetovo sokolje oko, ki ga tokrat ni izneverilo, je zaznalo poseg v njegovo privatno lastnino, skoraj bi mu bili ukradli bicikl. Pa do tega ni prišlo…
In ko pravim, da ga tokrat ni izneverilo… ja… enkrat ga pač je. Pozimi. Ko me je zaradi prodornega glasu ponovno zbudil, ko je klical plave. Pogled skozi okno uzre bemflčke in avtohiša, ki jih prodaja je bila nekaj let nazaj že pošteno oropana, kar očitno očeta še vedno spremlja. Okoli tretje ure ponoči je namreč klical policijo, kar je bilo slišati nekako tako: »Čer… tuki pa tuki pa vidm, da se nekdo sumljivo sprehaja med avtomobili… aha… sam mal… čakte… aja… ne ne… to je varnostnik… veste ne vidm dobr.«
Življenje udriha po meni. Predvidevam. Počutim se namreč kot piškav orešček. Česar koli se lotim, karkoli trenutno želim… ne gre in ne bo šlo še nekaj časa. Pa to ni pesimistična napoved in ne gre za furanje safra. Le kje mi je začeti…
Ugotavljam, da se je ta nesrečena zvezda name prevrnila v sredo. Poleg neomenjenega, me je Zekoslav pustil čakati več kot uro. Na koncu je rekel, da v ponedeljek naj bo zadnje branje, kar je nadvse odlično in komaj čakalno in v upanju, da mogoče pa nekaj spet dokončam kot je treba… ampak za vse oh in sploh hudo je potrebno najprej izločiti krvavi pot. Zašvicala sem se fuL, to itak… ampak ok. Ne bom rekla, da me čakata še dve tabeli, ki ju moram umestiti nevem sploh več kam… čaka me še umestitev določenega besedila in če bo kr en dal… si bo najbolšejša gospodična lektor’ca vzela čas zame. Oh pretty please!
V četrtek sem se videla z Darč, vse lepo in prav… razen dela, ko me na sončen dan odvleče v šoping, brez klime. Klime drugače ne prenašam, vročino pa več kot odlično. Ampak v teh haendemih pač ne gre, skoraj bi podlegla… in da je četrtek lahko dosegel vrhunec me je poklical še moj dear friend O’Green, da naj spokam z denarjem vred in pičimo via Amsterdam. V jok sem padla… pa v hm-ju nimajo dreves… kar je sploh pizdarija ob takem počutju. Na zeleno bilko ne morem, ker:
sem redno zaposlena z 11 dnevi dopusta, ki jih nameravam porabiti za cvretje na plaži ker sem beach biatch in
imam ta vikend s polno paro obdelavo diplomske pizdarije.
Pa bi šla, a veš O’Green, da bi šla… ker grem vedno in sem vedno za pizdarije z dečki.
V petek sploh ne vem kaj je bilo. Aja… sem kar malo potlačila zadevo. Brazilska! Skoraj bi me bili ugonobili. Prvič!!!!! In upam, da zadnjič me je bolelo kot da bi izganjali hudiča iz mene (a to boli?)… mogoče pa se je dejansko to dogajalo… vroč vosek – auč. Vročina – auč. Bubaaaaa! Res je bolelo. Ampak je all good danes, kakopak. Sem predlagala anestezijo ob naslednjem obisku pa bi se znalo zgoditi, da bi na koncu tisti obisk produžila, ker bi bila spodaj še bolj wobbly. Ne bo šlo.
In danes. Danes pa se smilim sama sebi. Zunaj sije sonce. Notri gnijem jaz. Ob mojem – po vsej verjetnosti, življenjskem delu. Če koga zanima – od 8.30 zjutraj. Vmes, sem bila že tako na tleh, da sem požrla banjo maxima premium tiramisu… ki je by d greda my fav zadeva ever… od sladoledov. Ker to ni pomagalo, sem se obula v moje FCUK lubice in naredila fotošuting. Bi kaj nalimala sem, pa imam obris nogavic okoli gležnja. Da bi me kdo še zaradi tega skurcal bi me pahnilo čez rob… česar koli že.
Najbolj žalostno je to, da sem danes prejela informacijo da moj g33k freak gadget N97 ne bo moj dan, ali dva po mojem rojstnem dnevu. Mobitel ga bo ponudil šele v jesenskih mesecih. In ker še vedno ne gre na bolje, sem trenutno z ritjo zalimana na stolico… in ne(!!!) niti slučajno ne z nago ritjo!
In to je to… welcome to the land of feeling sorry for myself… boohoo… :’( A zdej feelate moj pain?
*
MISEL DNEVA
You can’t make people love you, but you can make them fear you. (GG)
23.6. se piše… dan, ko sem končno dobila lepo titulo, ki je dolga kot pm… UNIVERZITETNA DIPLOMIRANA POLITOLOGINJA. Paše mi. Končno ni več zadnja končana zadeva gimnazija..jpg)
Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.
Prišli, zapeli, zjebali mojo ne ravno uravnovešeno dušo. Flowers you bouncy bastard!
Ne, ne, ne,… nisem brez neta, ampak dejansko sem bila bizi (beri: spala cele dneve). Tudi dogodkov ni malo… jih je kar malo morje, vendar vsi zapisi niso za sem… no ja… prav za prav so vsi gor… vendar na srečo ne znajo vsi brati med vrsticami… včasih tudi sama za sabo ne… no pa da ne bomo komplicirali…
Danes:
