Življenje je posuto z odločitvami in s prelomnicami. V (skoraj) preteklem letu sem sprejela kar nekaj odločitev, nekaj pa jih je za seboj potegnilo še prelomnice. Danes je padla nova. Odločitev. Prelomnica. …in ker sem ravno ženska, blond in rada pretiravam… trenutno pa jem nutello s podaljšano žličko bom na najbolj dramatičen način oznanila moj odhod. V neznano.
Zapis, ki ga berete je zadnji. A le zadnji na tej strani. Grem tja, kjer me ne poznajo. In kaj naj rečem… it’s not me… it’s you.
Samocenzure ne prebavljam, ker je pisanje, dretje, pretiravanje in nizanje dejstev moja sprostitev. Ob tej sprostitvi pa bi mi lahko marsikdo marsikaj pomolil pod nos. Pa ni vredno.
Skratka, nekje na spletu me najdete… če želite.
*
In še nekaj mimohodk, ko grem ravno mimo.
COCK-E ima novo ime -> Đoko
Moj črni lepotec ima novo roza oblekico. Je pač metro.
Dobila sem paket lip smackerjev.
Obožujem moje babe.
Car je še vedno skoraj brezhiben. Dolge luči zopet ne delajo.
Sem en rahli amaterski koncert freak. Nadvse spoštujem zastojnkarske zadeve, malo se izučim o pesmicah, ki jih bodo slavnostni pevci prepevali, nato pa… moja shizofrenična narava stopi v ospredje… pozabim kdo sem, se prepustim blesarijam in domov odidem z nepopisnimi občutki.
Tudi tokrat ni bilo drugače. Vesolje veselja. Že lansko leto sem bila navdušena, letos pa še toliko bolj, ko sem izvedela, da bom na odru občudovala Joss. Simply love her. Not Beyonce love… but still love.
Na milost in nemilost črnega ljubljanskega neba sem se prepustila okoli polsedme ure. Še prej sem prvič bolj blond uporabila Urbano, ampak je šlo… približno.
Za sladko črtico čez A sem potrebovala samo še jagodni premium sok, ki ga moj okoliški sosed ni premogel. Tisti bavarski ga kakopak je, skupaj z več kot le peščico najstnikov, ki so se na vse vzdihljaje otepali držanja alkoholne pijače… oh memories… 18 let… OH FREAKING MEMORIES… počutim se staro… no, ne še…
Z dozo cukra smo odšle dogajanju na proti. Med vsemi maldoletnimi malčki smo le našle svoj prostor pod dežnimi kapljami. Začetek je bil prazničen. Na nas tri deklice, s šampanjcem. Pol smo ga polile. Ne vemo kaj dosti o alkoholu… ne vemo, da se šampanjec hudičevo močno peni, če ga na hitro zliješ v roza kozarčke!
Nadaljevale smo z amaterskimi jagodnimi margeritami… pa ja niste mislili, da kupujem jagodni sok kar tako. 3x smo nazdravile, preživele par na videz skromnih kapelj… nato pa nas je streznil škaf vode, ki se je ustavil na nas. In za vse je seveda kriva Neisha… ker se je uscalo točno po njenem prepevanju… babe!?
Ko se je začelo Siddhartino žaganje smo odhiteli v notranjost. Zadnje alkoholne kaplje smo pustili na poličkah, skupaj z dežniki… mogoče nas počakajo do konca. Zabavno je videti toliko dežnikov na kupu ob največjih nalivih… ko bi le imela srečo v vsakdanjem življenju, ko stopicljam brez marele… da bi le imela tako pestro izbiro, velikih in malih… ter pisanih… bygones…
Definitivno ne bomo ostale nekje v ozadju, zato se začnemo prebijati naprej, dokler ne naletimo na ograjo. It’s the Killers all over again. Neeeeee! Vprašam kaj potrebujemo za nadaljevanje poti… nič posebnega samo nekaj ljudi mora priti ven, da gremo mi not. Ok we can wait. Vendar po dveh minutah uberem novo taktiko. Varnostnika podkupim s kinder čokoladko. Žal ni sladkosned… zato počakamo še 2 minutki in nadaljujemo pot proti odru. Po oder. Siddharto smo opazovali nekje iz 7. vrste, kar je lepo blizu. Solidno. Bili so fantastični. Pa nisem fan. Čeprav bi lahko bila. Besedila so odlična, glasba vrhunska… čeprav niso Beyonce… ampak jim dam kapo dol. Odlični so. Res. Nekaj je na dečkih z inštrumenti…
Ko so dečki končali, je na odru delil nasmešek Jankovič… pomahal… odšel… in potem se je začelo. Čakanje na njo. Joss.
Ko uživam ne gledam na uro, mislim pa da je bila točna. Končno sem bila na pravi strani odra. Leva. Vedno prava izbira. Pod odrom. Prva vrsta in pol. Prikazala se je na naši strani in skoraj sem vprašala kdo je to kjut bitje. Res je kjut. Ena tistih, ki jo sabo vzameš žurat… ki jo z veseljem pokažeš doma, da je tvoja prijateljica in s katero bi šel mogoče celo v hribe hodit, ker veš, da te zvečer čaka en soul session ob kitari in ognju… bygones…
Joss. Nadkjut. Drobižek. Odličen vokal. Lepa barva. Sam nasmešek jo je in tiste priprto igrive oči. Yap, it’s definitely Joss.
Njena glasba mi je všeč že od samega začetka. Najbolj sem čakala na You had me, za katero sem mislila, da bo otvoritvena pesem pa ni bila. Najbolj sem se zlila s pesmijo Right to be wrong, nisem pa dočakala Don’t cha wanna ride…
Res mi je bila všeč pa čeprav bi še vedno za zvezdo večera okronala Siddharto.
Najbolj me je bilo strah klica narave. Toliko ljudi. Preden se prebijem do WCja in nazaj… če me sploh še varnostnik spusti nazaj… ampak moram… in nato se izkaže, da sem prišla do WCja in nazaj še pred koncem pesmi. Ljudi ni bilo. WCji so bili blizu in nezasedeni. Slovenci smo res iz cukra. Pravzaprav razmišljam kako zelo mi je povšeči, da se dogajajo podvigi iz škafa ob tovrstnih dogodkih. Jih vsaj večina ostane doma, da za nas ostale, ni nobene gužve.
Res je bilo odlično. In kot da nisem uživala še dovolj je Joss prišla na oder s šopkom belih vrtnic. Preden je odvrgla med občinstvo prvo, jo je poljubila. In ta, prva, je priletela naravnost v moje ročice. Srečna kot otrok sem skakala na mestu in vmes pohodila še nekaj ljudi. Oprostite, samo res sem vesela. My first celebrity rose. Se že suši.
Kasneje mi je v roko priletela še reklamna M majica Vesolje veselja… očitno sem imela res hudičevo dobro pozicijo.
Odšla sem srečna… otroško srečna. …proti našemu prostorčku. … če so tam še marele, če je tam je jagodna margerita. In kaj je ostalo. Marele? Margerita?
And the winner is… strawberry margerita… indeed it was my lucky day.
*
MISEL DNEVA
Sometimes the most important thing is to know when to geto out!
*
PESEM DNEVA
Joss Stone – Don’t cha wanna ride, ker jo nisem dočakala v petek.
Preveč jih je… davkov seveda, samo da pomislim koliko čevljev več bi bilo lahko v omari, če se ne bi šli bruto pa neto pa kilo…
En moj davek pa se nanaša na predhodni zapis. Ne vem sicer ali moraš biti tečna stranka (pa menim, da tečnim strankam ne sežem niti do zalitih gležnjev) ali moraš imeti veze in zveste bralce na svoji strani, da se kaj postori. Dejansko mi je vseeno, ampak zadeva je bila v ponedeljek urejena… but not quite.
Priprave bruhanja ognja so bile v teku tekom celotnega vikenda… hec, I have a life. A vseeno sem imela namen v ponedeljek ponovno klicati v smislu how’s it hangin’… dobesedno. Pa se je izkazalo, da dejansko na delovnem mestu delam in sem na dotično zadevo, kar malo pozabila.
Zazvoni moj lupčk in na drugi strani Alenka NLB. Točka za njih, da so poklicali. Gospodična / gospa je bila trdna kakor skala, kamen, kost in mi kaj hitro dala vedet, da enostavno češenj skupaj ne bova zobali, ovce pa tudi ne pasli… še dobro, ker me narava kar malo straši… bygones. Imela je totalno kontrolo in mi pojasnila vse, kar je bilo za pojasnit… če so se mi opravičili ne vem, ker sem bila nadvse impresionirana nad klicem z njihove strani in na koncu sem dobila en mali namig kako gre vsa ta zadeva mučos hitreje kot je to z izpolnjevanjem fizičnega obrazca, vtikanjem le-tega v kuverto, zapečatenje kuverte in odpošiljanje… ne, zadeva je nadvse preprosta… za tiste , ki imamo KLIK.
Vse, kar potrebujete je zadnja položnica in nekaj pismenosti za sledenje korakom za izpolnjevanje:
NAROČILA -> TRAJNI NALOG/DIREKTNA BREMENITEV -> Nov trajni nalog/direktna bremenitev -> Direktna bremenitev za poravnavo obveznosti podjetju
Če pa se kje zalomi pa preko obrazca o tej zalomitvi obvestite banko in ji posredujete vse podatke, ki bi jih vnesli v obrazec.
Če je zadeva urejena se bo izkazalo 18.9., ampak najkasneje 18.10. bodo nekateri od mene končno prejemali plačila tako kot se šika.
Redna zaposlitev za seboj potegne še nekaj sumljivih urejanj, kakor je plačilo dodatnega zdravstvenega zavarovanja pri eni izmed naših vrlih zdravstvenih zavarovalnic. Izbrala sem Triglav, ker ga od našega podjetja loči le zebra.
Takoj na začetku sem izbrala možnost plačila preko trajnika, ker položnice enostavno ne plačujem tako redno in ažurno kakor vsak zbidan nakup na e-bayu… preverite lahko pri Mobitelu, T-2…
Vse kar je bilo potrebno postoriti je: izpolniti obrazec, zapečatiti kuverto in ga poslati na sedež v Koper. All done.
Zadevščina je bila z moje strani urejena malo po prvomajskih praznikih/počitnicah – 5.5. In potem se je začelo. …kopičenje triglavskih računov seveda. Kako za boga…pas mater…
Preverim Klik… ne trgajo. Kličem Triglav… ne urejajo, ker to ureja ZZZS. Zanimivo. Kličem. Ne urejajo… to ureja banka. Kličem NLB. To se ne ureja preko telefona, dajte zahtevek preko Klika.
11.7. posredujem zahtevek preko Klika
Spoštovani!
Dne 5.5. je bila na vas s strani zavarovalnice Triglav posredovana prošnja za trajnik. Ta še vedno ne teče in me zanima, kdaj bo začel teči oz. kaj je potrebno še narediti?
lp, *A*
Odgovorijo:
Spoštovani,
vaše sporočilo smo posredovali na ustrezen oddelek, kjer bodo preverili kaj je s trajnim nalogom za Triglav. Takoj, ko prejmemo povratno informacijo, vas bomo obvestili.
Lep pozdrav
Barbara G
V glavi mi odmeva VAS BOMO OBVESTILI.
In po več kot mesecu NEobveščanja… kakšen ku***** po***** odzivni čas ima NLB… pas mater?!?… mi je zadonelo in sem klicala. Briga me, da me snemajo. Ko bi le kdaj poslušali kakšen klic in se zganili. Dobim nekoga, ženskega spola, za katero sem bila že v visokih pripravah, da ne bom prijazna, ker prijazne stranke ničesar ne dosežejo. Povem za trajnik in vprašam kaj se grejo. In ženska meni, da nimajo kaj mene obveščat. A pa se vi norca delate iz mene, in ji preberem odgovor VAS BOMO OBVESTILI… pa koga hudiča boste obvestili, če ne mene??? Tišina. In nato – ne, to je med njimi in Triglavom in da naj zahtevek ponovno oddam. Ponovno… in kaj, naj čakam še več kot mesec dni, da boste kaj naredili in da vas pokličem spet nazaj… saj mi bo zadeva prej pretekla preden boste vzpostavili ta preklet trajnik. Ženska celo postane zadirčna… (slabo so vas učili stranke hendlat)… oddajte zahtevek. V redu adijo.
In moj zahtevek take two:
Spoštovani!
Menim, da trajni nalog ni odprt oz. zaprošen z namenom, da se ga ureja do pol leta brez kakršnih koli povratnih informacij o odprtju, napaki in podobno. Ponovno vam posredujem “komunikacijo” preko klika, ki je bila odprta več kot mesec dni nazaj. Lepo prosim in tudi zahtevam, da težavo nemudoma uredite!
…
In odgovor take two:
Spoštovana gospa A X,
vašo reklamacijo smo ponovno poslali na ustrezen oddelek. Ko prejmemo dodatna pojasnila, vas obvestimo v poštni predal Klika.
Lep pozdrav
Irena Ž
In kaj mi sedaj odmeva v glavi: POŠTNI PREDAL KLIKA. … po tem, ko sem izbrala možnost da se mi pošlje sporočilo na moj elektronski naslov.
Pa kok morš bit to nesposoben… ampak vsaj naslovili so me z imenom in priimkom.
*
ČEVLJI DNEVA:
Jih ni, ker so mi poslali napačno številko – 37! Fakof!
Dejansko je bila moja poslovilna, in a way, zabava… bliža se konec… 20ih… začetek 30ih… ura je odbila… leto mogoče malce bolj – 26!
Predolgo nisem več najstnica in na žalost sem se rešila fraze »in her early twenties«… why oh why.
26ko sem praznovala, kar 3x… bog si ga vedi koliko časa bom praznovala naslednja leta, če bom sploh še zmožna… ker človek se stara, zmožnost absorpcije alkoholnih pijač pa je pod velikim vprašajem… ali bolje rečeno zmožnost zadržati te substance v notranjosti… bygones.
Prvo snidenje in pobasanje nekaj mastnega đeparca, ki žal ne bo zadostoval niti za kvadratni meter bodočega stanovanja… čez nekaj let, je bilo zabeleženo ob družbi familijarnih obrazov in Pahorja ob morskih zadevščinah. Pahor je kakopak prišel nepovabljen, uglajen… postrežba v tej restavraciji odlična. Plačala sem delež pridobljenega đeparca, ki ne pokrije kvadratnega metra stanovanja nove gradnje. Pa naj bi bil človek vesel…
Na večer sem se dobila z mojim bestest frendom »zakwa pa to – najslabš«. Ker me je zopet pustil čakati sem seveda naletela na psihota – yes they do exist. … nekje ob Ljubljanici, kjer so igrali štirje dečki. Res odlično. Na koncu sem skoraj zaplesala lambado… pa ni bilo mojih ljudi, ki bi se mi smejali, ali celo zaplesali z menoj. In tako se je začelo…
Psiho: živjo
A: Živjo.
P: dobr igrajo…
A: ful…
P: manka to v Ljubljani
A: Je res je
P: In kam greš?
A: Na pijačo s frendom
P: aha ja fino, ker če ne bi šla bi te jaz povabu
A: (dear god no)… aha lepo
And the fun starts now…
P: lepo??? Kaj pa pomen lepo?
A: (sj ne, da ti morm razlagat)… ampak lepo, da si prjazn povabu… si si upu… pač najs
A: (faaaaaaak)… ja, tko k men ni wšeč, da koga čakam… mi tut ni wšeč, da mene kdo čaka…
In sem šla… poklicala frenda, ga napizdila zakaj d fak ga s5 čakam… in kje je… in da ma da pride mimo, ker me psihič zasleduje… dejansko se splača biti Bitch… ker takole prijazno se menit z neznancem je waste of time… pa mogoče celo life…
V krogu deklic, tistih res najbolj posebnih, sem nadaljevala v soboto ob koktejlih. Ena je prislinla zraven še dečka … pa naj mu bo. In moja darila: prevelika majica (številka M je no-go!), premale japanke (37-38… lahko mi odrežete peto) in mami saves the day s pink S pižamco. Wuhu!
In danes je bil zadnji dan praznovanj… kar seveda ne pomeni, da so darila prepovedana… z veseljem jih sprejmem.
Zamudnice je potrebno tudi počastit. Odličen babji čvek… in darila, pri katerih je prišlo tudi do nesporazuma.
D me je obdarila z mlekom za telo najljubše dišave J’Adore, ko sem majala z glavo kot v transu, da ne in zakaj pa joj, ker sem si to kupila ravno na poti iz Španije… bolj ko mi govori, da ne gre za parfum… bolj sem bila šokirana… dokler nisem šla brat ali gre za parfum ali toaletno vodo… MLEKO ZA TELO… yeaaaaaaaah baby… hudo!!!
Sledil je lak barve strawberry margerita – OPI… in nekje na polici pozabljeni me čakajo še uhani… ki naj bi šli k rumeni oblekici… people know me! Za razliko od lastnih staršev, ki so mi podarili poleg đeparca še blazino – po domače powštr… za spanje seveda. Edina dilemica… ironija… zajbancija… nepoznavanje mene je… da ne spim s powštrom… in odgovor mame: »pa sj je antiasmatičn«… jah kwa naj rečem… pol pa bring it on!
Happy BDay 2 moi!
*
MISEL DNEVA
*
NASVET DNEVA
Don’t play games with bitches who know how to play them better.
*
PRICELESS (a.k.a. MIMOHODKE)
- Po dolgem… samskem tavanju določenih dečkov… bi le-ti lahko že vedeli, da babji žuri niti pod razno ne pomenijo, da smo šunke na displayu oz., da imamo kakršen koli namen še nasprotni spol vključit v zabavo. Ali smo samo jaz in moje babe tako čudne? Anyways… I’s not gonna change.
- Ni ga lepšega prizora kot, da po kosilanju 2 metra od tebe ob tla trešči golob. Težko verjamem, da je kar padel z neba… čeprav je šlo za točno tak scenarij… še grši prizor pa je, da ga je kavka (žešči ptič) pred nami pokosilala sama in z njim odletela na bližnje drevo… spominjalo je na sceno iz Jeepers Creepers… samo upam lahko, da ostalim kosilašem ni golob v razcefranem stanju ponovno »padel z neba«… kako hudo mora šele treščit, če človek »prileti« z neba… bygones
- Liči je sort of grawž… smrkelj-like.
- In največji smeh dneva. Plesoča družinica na Čopovi ob ritmih možnega amaterja Avsenikov, Henčkov in podobnih. Work it!
*
PESEM DNEVA
Zato, ker je plesna in ker bi tudi sama rada prišla do kilaže, ko bi se lahko guncala na lustru in ne utrgala celotnega stropa!
Štrajkam… ni navidha. V bistvu pa nikoli v tistem trenutku nisem za računalnikom. Sicer sem si kupila moj GSMčič ravno zato, da bom vzhičeno tipkala in pisala o vseh zadevščinah pa… ah ni več izgovorov.
Nekje v noči iz petka na soboto sem priletela iz Mallorce, kjer me seveda par bombic in svinska gripca niso mogli ustaviti.
Kako je bilo? Prekratko!
Teden dni počitnic, kjer je bila zvezda stalnica voda, sekundarno vlogo pa so igrali malibu, đintonik, đusvodka, lame sangria in najboljši mojito ever (definitivno my cup of tea)… je minil kot za šalo.
DAY 1:
Odleteli smo proti svetlobi z urno zamudo, se krohotali kot, da smo sami samcati na letalu pa čeprav je bilo poleg še 121 potnikov in članov posadke (uuuuuuuu kako novinarsko). Polila sem se s kavo po belih hlačah ravno, ko sem ponosno odjeknila »uspel mi je« in sotrpini so bili navdušeni nad reakcijo ob snidenju z vrelo tekočino. Popolnoma mirna. Menim, da je vzrok v špricanju delovnega dne… več takih dni potrebujem!
Po dveh urah letenja proti svetlobi smo pristali v 100% vlažnost. Dečki, verjemite… kaj takega še niste občutili. Bygones. Pobrali prtljago… in z avtobusom št. 403 odvihrali najslabšemu hotelu naproti – Reina Isabel. So they say… by d potka… hotel je bil soliden, skoraj odličen but not quite… ampak do tega še pripujsamo.
Bili smo redki srečneži, ki nas je večerja čakala. Hladna. Mesna. Fuj. Okradla sem nekaj koščkov sira in improvizirala s sendvičem… pa je bilo za silo. Izžrebali smo tudi prvega srečneža, ki bo spal na pomožni postelji…. To sem bila seveda jaz, a kaj hitro smo ugotovili, da ni pomožne postelje. Vse so iste! Prvi +!
A o pijanki moram kaj pisat? Malibu je bil na sporedu.
DAY 2:
Odkrili smo plažo in bila sem vzhičena. Dobrih 5, ali slabih 10 minut hoje in že smo bili med palmami, med mivko in v vodi. Morjeeeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!
Našli smo svoj prostor pod soncem oziroma bolje pod senčnikom, ki moje zadnjice ni kaj dosti zaščitil. Code: RED! ampak lupim se pa po hrbtu… logika… kdo bi jo razumel?
In večerja je bila nadpresenečenje. Ni bila hladna in ni bila samo mesna. Samopostrežna z veliko pomfrija in ribami. Mesa ne bom opevala.
Pojedeno in zopet na pijanko.
Pijanka… Malibu again!
DAY 3:
Plažo smo že odkrili. Ležalnikov in senčnika, ki je pripomogel k skurjeni riti ne bomo več plačevali. Mission: nabava blazin. Moja je bila kakopak roza. Zasidrali smo se zopet pod palmo na Palma de Playi… novi wannabe problemček…but not quite: mivka, where the sun don’t shine.
Večerja.
Pijanka: đintonik. Brutalno! Vse ostalo je skrivnost. Razen, da smo spoznali heroje. 2 Angleža. Mimoidoči, ki pomagajo…neprecenljivo. Za đintonik pa je tu 20€.
DAY 4:
Đintonik je naredil svoje in sveži smo se odpravili na vijugast izlet po severnem delu otoka. Impresionirala me je samo Sa Colabra. Vijugasta cestica, na kateri je bilo snemanih menda, kar nekaj reklam in po kateri domnevno tujci ne znamo vozit. Fine by me. Vožnja z ladjico mimo nekih sumljivih previsov, ki niso ravno kaj vredni, nadaljevali smo s tramvajem in skoraj zaključili z rdečo strelo – oldtimerskim vlakom, na katerem sem zaspala in si otiščala čelo in okrivila nekaj trepalnic, da sem jih gledala še nadaljnjih nekaj ur.
Večerja in đintonik ponovno. Nekaterim ni ravno sedel. Meni je teknil, kot za nov let.
DAY 5:
Obisk najlepše plaže na Mallorci in najlepše evropske plaže. Ah kdo bi razumel kontradiktornost. Predvidevanja so šla v smeri, da preostali Evropejci nimajo pojma o plažah in da delujoči WC ne pomeni kaj dosti, če je druga plaža božanska. Torej… najlepša mallorška plaža: playa de Trenc, evropska: Mondrago. And the winner is… aja, sem že povedala.
Trenc plaža me je impresionirala kot zna barbika Kena in mene… neviđeno. Sploh nisem šla iz vode. No seveda sem, ko je bil čas za odhod. Do takrat pa sem se cmarila, slikala in delala piling iz mivke po nožicah… mivka pa je seveda zopet naredila tudi piling where the sun don’t shine. Ko so me napol v krčih in kričečo odvlekli s plaže na tisto evropsko, ki pol k… ni vredna, smo se ustavili še na pojedini. Idila. Stenske svetilke, WC s podobo merlinke… futr pa za dol past… odlično je, ko ne veš kaj naročaš, dobiš pa kosilo življenja.
Vozila sem nazaj. Hvala vsem za priložnost.
Večerja.
Pijanka: đusvodka.
Na večer smo spoznali še nekaj soslovencev s katerimi smo nekaj malega spili z lavorja in jedli bratwurst… no jaz sem bolj opazovala. Vse ostalo je skrivnost.
DAY 6:
Aquapark. Človeku se zmeša koliko aqua zadev imajo. Zato smo kakopak zgrešili cilj od hotela oddaljen 5 min s pešhondo in se raje odpeljali 5 km stran v aquarius. Na drugi strani pa je neka delfin zadeva – Marinland.
Do toboganov sem končno prispela, se skoraj zadušila, zbila zobe in poparila podplatke. Sikala sem revežem, ki me niso spustili v bazen z majico na kateri sta bila kostkota v kočljivem položaju… nato sem jim kazala garjaste noge, ki so v bistvu znak alergije, da so mi končno nadeli zapestnico, ki izkazuje, da sem resen primer nošnje majice… ki je seveda po 5ih minutah plavanja odpadla. Wateva. Skakala sem čez umetno narejene valove in si fardirbala še kolikor toliko pokretna kolena… slikala sem se s kokijem in rumeno kačo – cause it matches your dress…yes… prow slikite me. Za nagrado pa sem dobila kakav. Opala!
Večerja. Pijanka… nimam pojma kwa smo pil!
DAY 7:
Bazar… neki za šoping. Nič nisem kupila. Slikali smo se s shuttersi. Drzno. Nato odpeketali na plažo. Že rahlo spečeni. Dvojne naramnice niso my cup of tea.
Nemec ujel mladega roparja in ga pridržal do prihoda policije. Prihoda ni bilo. Pa ga je držal okoli 20 minut. Policija po navadi kroži na minuto… skoraj kot vzletajo letala (56 sekund). V teh dolgih minutah je seveda pritekla grupica Špancev, ki so oropanega seveda premikastili češ kaj drži našega bejbija. Prizor mi ni bil povšeči… in tako sem mlahavo tekla po policijo. Celo uspelo mi je… *A* saves the day… but not quite… kaj so naredili z roparjem ne vem, so pa familijo spokali v avto in jih odpeljali. Zanimivo.
Ob prihodu v hotel je padla zaseda… Slovencev: »a ste slišali«. Kwa spet… »je bila bomba« kwa… »ja, dva mrtva«… ok kwa… no pač… nismo slišali, ker smo bili bolj kot ne v svojem svetu. Hitro na gsm. Medtem, ko so moje pogrešali in bili v skrbeh, so pri meni očitno vsi prepričani v moje zdravje in vse kar spada zraven. Bolj prisilno v smislu »dejte me pogrešat mamico vm«… sem spisala sms-e, da sem ok.
Večerja.
Pijanka đintonik in obisk mesta Palme. Polisia lokal povsod. Preiskovanje kje so še bombe… pa ok, sam da imamo đintonik in arhitekturo. Španija še pridem… ker je pretty.
Več ne povem…
DAY 8:
Domov. Ja fak ne. Zakwa to? Najslabš. Ampak časa smo imeli do 19h. Vmes smo dobili nekaj paničnih klicev, kako ne vzletajo letala in bomo ostali dol, čeprav smo ves čas gledali v vzletajoča letala… ampak ok.
Za farewell sem pojedla še črno paeljo in 2 mojitota… in veselo odšla na avion. Potne liste smo seveda pozabili na djuti friju… pač babe. S ponosom smo jih prinesli nazaj. Pot je bila za popizdit. Nazaj grede imam vedno probleme s pritiskom. Levo uho ni počilo.
Flirt. Pobrana prtljaga. Čakanje taxista. Doma sem. Spat.
Vsega v življenju še ne morem imeti… sicer pa verjamem, da lahko imaš vse… čisto vse… če si dovolj trmastega otroka. Nekatere stvari še dobim… na primer louboutinke… ampak namesto čevljem, sem prednost dala moji, sedaj že 24 dni stari igrački, ki ne sliši na ime Lupčk, ampak mu vseeno več kot pristaja.
Igračka je popolna. Enkrat sem ga celo pozabila doma. Izgubljena sem bila kot Janko in Metka ob pozobanih drobtinicah… pa četudi GPS-a sploh uporabljati ne znam.
Včasih se je potrebno nagraditi in vreden je vsakega centa. Pa še črn… take jih imam že od nekdaj najraje. In na svoje presenečenje ljudje niti niso posiljevali s svojimi modrostmi, kako ne bi nikoli toliko plačali zadevščino. En plosk… you’re all grown up now.
*
MISEL DNEVA
… the sky is full of dreams… But you don’t know how to fly.
23.6. se piše… dan, ko sem končno dobila lepo titulo, ki je dolga kot pm… UNIVERZITETNA DIPLOMIRANA POLITOLOGINJA. Paše mi. Končno ni več zadnja končana zadeva gimnazija.
Smisel diplomske naloge je bil spraviti očeta v jok. Žal se stara sablja ne da. Hlipala je samo babica. Vsi ostali so zadevo vzeli za samoumevno…. čeprav nihče ni vedel za današnji datum. Skratka, naslednjič padem… matr, a je res preveč če zahtevam samo eno solzo!!!!
Moje darilo: kozarci za margerito + tekila dva prstaka + jagode + maestro (beri hubby), ki mi pripravi zadevo!
Če kdo dvomi… ja, diplomirala sem z odliko = 10!
Ubistvu nisem še dojela… mogoče na koncu solzo potočim sama!
Včeraj sem se skoraj ujela pri razmišljanju ali sem ženska ali sem… dec? Skoraj! Gre namreč za tisto športno zadevo, v kateri ženske uživamo, naredimo kilometre in nismo zadihane in ki nas nadvse osreči. Gre za šoping, na katerega sem odšla s težkim srcem, direktno s popoldanskega spanca.
Ne gre za sindrom pomožačenja, ampak zgolj za sindrom »iz naslonjača je bolj comfy«. Moram priznati, da sem že pozabila kje na Šmartinski se zavije proti Zari in ostalim limonadnim trgovinicam. Gneča na cesti me je malo pahnila v strah, cunje v trgovinah pa so bile srh vzbujajoče. Pozabila sem že kako cunjasto izgleda vse skupaj, ko si fizično prisoten v trgovini, ravno v času pred razprodajami. Gmote cunj niso kaj posebej privlačne, prah na tleh in v kabinah pa še veliko manj. Čevlje z enako številko je potrebno izbrskati kot na loteriji. Skratka nič kaj privlačno. Poleg vsega pa se zgodi ravno tista scena (vedno!!!), ko iščem črne hlače z visokim pasom, skini style je vse ali v đinsu ali pa v nekem barvitem materialu ali pa v čudnih modelih itd… it’s days like these that make me wanna be a designer. V Zari sem dobila lepe čeveljčke kaj več pa ni bilo na vidiku, ali pa sem samo jaz tako izbirčna.
V upanju, da MNG pa le bo imel iskane hlače sem se odpravila tudi tja. Hlač seveda ni imel. Se je pa zgodila priceless izkušnja… za vse ostalo je tu NLB študentska kartica. Izkušnja, ki je iz naslonjača ne moreš izkusiti.
V oko mi je kot nadležna mušica padla vijolična obleka… ki lahko marsikoga spominja na tiste, ki so jih nosile čistilke (ampak… nosila jo je tudi moja dear Carrie). Pa nič zato, na meni namreč izgleda vrhunsko. Ob nadevanju oblačenju le-te, sem ugotovila, da nekje v sredinskem predelu manjka gumb. Mož seveda predlaga uničenje druge obleke, a jaz, do no evil angelček, stopim do prodajalke po nadomestnega. Nadomestnega gumba seveda ni bilo, a sem dobila thumbs up, green light, smack on the ass… da lahko iztrgam gumb iz druge obleke. Priceless… vam rečem! Najmanj škode narediš da odtrgaš najbolj spoden gumb, a Murphy seveda poskrbi, da so najbolj spodnji tudi najlepše prišiti. Stopim nazaj… po škarje, ker namreč ne bi uničevali oblek. In potem sem šla zagrizeno trgat gumb! Rezat! Moje oči so bile usmerjene samo v gumb in škarje. Bog si ga vedi kaj so si ljudje, ki so šopingirali okoli mene mislili…. me niti ne zanima. Vam pravim priceless.
Vse kar rabim sedaj, je nekdo, ki mi bi prišil ta gumb.
*
VPRAŠANJE DNEVA
So if the answer is no,
Can I change your mind?
So if I had a chance,
Would you let me know?
Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.
Futr: meso – čevapi, pleskavice, nabodala, hrenovke, klobase, …; zelenjava – paradižnik z mozzarelo in baziliko, šobska solata, paprika in paradajz posebej, zeljnata solata, bučke in melancani (bljah), gobe, kruh, priloge in sladoled po lastni želji
Pijača: pir (več vrst, v piksnah), vode (več vrst in z okusi), sokovi, ledeni čaj, coca-cola in ostale znane mehurčkaste zadeve, kava, žganje.
Moj krožnik je bil dvakrat zvrhano poln z vsem nemesnim in nebučkovnim, nemelancaninim in nekumaričinim. Navdušena sem nad ponudbo in barvno paleto. Nekje dejansko še dajo na vegije. Je pa res, da v našem podjetju pod opombe nisem spisala spis o tem, da sem nek wannabe vegi.
Dogajanje: fuzbal, badminton
Wuhu, vsaj tukaj je »moja« firma bolj športno podkovana. Je pa res, da se piknika razlikujeta tudi v povabljencih. Med tem ko je bila pri nas zaposlena smetana only, so tu lahko pripeljali zaposleni še svoje boljše polovice (hura) in ostalo familijarno navlako. Na koncu je bilo otrok več kot odraslih.
In če se vrnem na poskrbljeno… tale firmica se je odlično zorganizirala. Dečki so dobili modre majčke in deklice fuksija, mladež pa je okoli tekala v neki rumeno-zeleni barvi, da jih starši skoraj niso mogli ločiti med seboj… jaz pa sploh. Majčke niso bile neke čip, ob prvi priliki raztegljivo sranje z največjim in najgršim logom podjetja. Ravno nasprotno. Kvalitetne, lepi modeli, z lahkoto nosljive… vendar bo žal samo za doma. V službo v njej ne morem, gre namreč za kokurenčni podjetji… in sovražniki se hitro prepoznajo… wannabe kvizlingi, ki imajo pač radi roza barvo, pa znajo biti ujeti med obema ognjema.
Ob 20.30 sem bila doma. V postelji. Kriplasta. Še vedno čutim posledice petkove odbojke. Mož pravi, da imam tudi opekline… menda jih povzroči trenje. Fizika mi ne gre, tako da ne ugovarjam. Bom kje drugje bolj stegnila jezik. Kmalu.
*
VPRAŠANJE DNEVA
How do you know that you’re right? If you’re not nervous anymore…
Preveč jih je… davkov seveda, samo da pomislim koliko čevljev več bi bilo lahko v omari, če se ne bi šli bruto pa neto pa kilo…
23.6. se piše… dan, ko sem končno dobila lepo titulo, ki je dolga kot pm… UNIVERZITETNA DIPLOMIRANA POLITOLOGINJA. Paše mi. Končno ni več zadnja končana zadeva gimnazija..jpg)
Pravijo, da gre v tretje rado. Jaz pravim, da jim gre verjeti. Na tretjem, mogoče celo zadnjem, pikniku jim je uspelo poskrbeti za vegije in še za marsikaj drugega.